Ji je neposredna soseščina kraljevskega Triglava v škodo ali v korist – kdo ve? Tisti, ki vidijo pred seboj le en sam, edini cilj, upredmeten v Aljaževem stolpu na našem najvišjem vrhu, polnem simbolnih nabojev, jo bodo seveda brez kakršnih koli predsodkov spregledovali, bo pa zato s polnim prgiščem najlepšega nagradila vsakogar, ki si je že potešil »triglavsko žejo« in se zna ozreti še kam drugam, k drugim obzorjem. Torej ji nekoliko več samote zaradi Triglavove bližine nikakor ne more škodovati in ji je prej v korist, vsaj za tiste častilce miru in tišine, ki bežijo pred hrupnimi romarskimi množicami. Julijski poglavar jo res presega za dobrih tristo višinskih metrov, vendar ji, mogočni vladarici nad triglavskima dolinama Krmo in Kotom, ne manjka ne gotske resnobnosti in ne baročnega razkošja dvoglave vršne zgradbe.
V njenih nedrjih stoji ena naših najbolj visoko postavljenih gorskih postojank, Dom Valentina Staniča (2332 m), bivališče, ki z vso svojo ponosno držo ohranja ime našega prvega, v mednarodnem okolju priznanega klasičnega alpinista. Naj bo tam, pri znamenitem Staniču, naše visokogorsko izhodišče, kamor seveda lahko pridemo iz dolinskih nižin, iz Vrat, od Aljaževega doma (1015 m), po Tominškovi poti ali po poti čez Prag, potem skozi dolino Kot, z Lengarjevega rovta in skozi Gube ter Pekel, ali pa iz Krme, od Kovinarske koče na Zasipski planini (892 m), prek Zgornje Krme, Travne doline in Pungrta na Dovška vratca (2254 m) ter k naši koči. Drugih visokogorskih koč ali zavetišč na naših dolgih in napornih poteh k Rjavini ni.
Pojdimo na našo mogočno goro najprej po najlažji (čeprav tam zgoraj ni nič povsem lahkega) poti, po njenem zahodnem boku. Oznak se držimo ves čas po valovitem skalnem svetu na Dovška vratca, od tam pa se strmo, sem ter tja ob jeklenicah, vzpnemo na zahodni, dva metra nižji vrh od glavnega, z njega sestopimo v globoko in prepadno škrbino in iz nje mimo naravnega okna splezamo na glavni vrh, prostrano, razgledno sleme, kjer nam vzame sapo predvsem nepričakovano lep in z vso mogočnostjo ozaljšan pogled na triglavska višavja in brezna. Od Staničevega doma lahko tisti podjetnejši gorniki krenejo navzdol proti Kotu in okrog Pekla, na njegovem vzhodnem robu pa poiščejo kažipot za Rjavino. Od tam jih bodo markacije, predvsem pa zanesljiva varovala, pripeljala po zahodnem boku severne stene v sem ter tja izpostavljenem plezanju v že prej omenjeno škrbino med obema vrhovoma naše gore. Slehernemu, ki mu ni mar pogledov v prepadne globine, bo to potovanje ostalo v spominu kot veliko, celo velikopotezno gorniško dejanje.
To je na naši gori vse, kar je namenjenega gorniški duši brez alpinističnih navdihov in ambicij. Tistim z njimi je namreč na voljo veličastje prepadov severne stene in iskriva vitkost dolgega vzhodnega grebene, od Macesnovca preko Dimnikov in Luknje peči do dvoglavega vrha naše gore, vsa ta znamenita »žaga«, ki je ne prezre nobeno oko, kadar se z Dovjega ozira k triglavskim goram. In vendar Rjavina fantovsko nabrušenim častilcem odpira še ena vrata v svoje kraljestvo. Na jugu, po stečinah divjadi, po prepadnih policah nad divjimi brezni. Tja boste seveda stopili v spremstvu gorskega vodnika, lahko pa verjamete, da vam bo srce na veličastno izpostavljeni polici pod Temenom, stransko južno grbo naše gore, igralo fantastično simfonijo gorniške sreče in ponosa.
Še več tehtnega in navdušujočega preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998), poglejte pa tudi na zemljevid Triglav 1: 20.000.
Mitja Košir