Reševanje v Tržaški smeri 1. del
Sobota, 21.8.2021
Službeno soboto prekine telefonski klic Janeza Brojana: nesreča v Tržaški smeri v zahodnem delu Triglavske stene. Ko s službe kar najhitreje odhitim v Mojstrano, na Jesenicah trčim v prometni zamašek. Premikamo se po polžje, zato imam dovolj časa v mislih preigravati vse možne scenarije in potrebno opremo za izvedbo reševanja. Ob gneči na cesti si mislim, da bo najbrž s pomočjo dežurne ekipe na Brniku vsega konec, še preden se pripeljem na zbirno mesto – v zraku ne more biti take kolone. V službo javim, da bom najbrž kmalu nazaj in dogajanje spremljam preko radijske postaje. Iz pogovorov razberem, da reševanje z neposredno pomočjo helikopterja iz previsnega, zaprtega dela stene žal ni mogoče. Zazvoni telefon, obvestijo me, da me bo prometnega kaosa kmalu odrešila Policija, s katero so očitno stopili v stik vodje reševanja. Kmalu se prikažejo odrešilne modre utripajoče luči, zapustim nepregledno kolo in sledim policistu, ki mi utira pot skozi nepregledno množico vozil. Na Hrušici se z dvigom rok poslovimo in hitro sem na zbirnem mestu.
Dežurna ekipa za reševanje v gorah je že opravila ogled nesreče in ugotovila, da se je eden od plezalcev v padcu žal smrtno ponesrečil. Ker je načrt reševanja pripravljen, helikopter Slovenske vojske, s pomočjo vitla, ekipo treh reševalcev GRS Mojstrana in GRS Kranjska Gora odloži na ozko polico, ki jo lociramo vrh kamina Tržaške smeri. Posadka helikopterja SV zahteven manever izvede brezhibno in nas odloži na droben pomol. Takoj pričnemo z izdelovanjem vrvne ograje, hkrati pa oprezamo, kje je primerno mesto za izdelavo sidrišč, na širšem delu police. Skala je »zdrava«, zato imamo kljub obilici dela, hitro vse pripravljeno za spust, pri katerem uporabimo 200 m statični vrvi. Preverimo delovanje radijskih zvez, nato me Grega in Peter pričneta spuščati v kamin. Takoj za robom izdelam prvo spremembo smeri, saj se zaradi nevarnosti padajočega kamenja želim izogniti zaprtemu kaminu. Pravi del spusta je šel »po zraku«, vesel sem, ker hitro lociram plezalca na izpostavljenem, visečem sidrišču. Spust gre tekoče, po približno 80 m obvisim nekaj metrov od njega in mu vržem vrv, s katero me potegne k sebi. Sile dolgega padca njegovega soplezalca so pustile posledice tudi na sidrišču, kjer je vse nepregledno, prepleteno. Vzamem si čas, da razvozlam ta Gordijski vozel, napake tukaj ne smem narediti. Vsaka moja najmanjša napaka, bi bila lahko za plezalca usodna. Medtem Peter in Grega potrpežljivo čakata zgoraj na polici in se najbrž niti dobro ne zavedata, kakšno garanje ju čaka.
Dogovorjeni smo bili, da jima bova pri dviganju z nepoškodovanim plezalcem poskušala s pomočjo plezanja vsaj nekoliko pomagati. Žal je vpadnica vrvi, na katerih visiva nekoliko levo od smeri. V začetku še nekoliko skušava razbremenjevati vrvi s plezanjem in zdi se nama, da dobro pridobivamo metre. Sčasoma pa zaradi previsne stene pričneva izgubljati stik s steno. Nazadnje obvisiva v zraku. Peter in Grega sta povsem pri koncu z močmi, 70 metrov dvigovanja, sila trenja in teža dveh ljudi na vrvi, je naredila svoje. Grega preko radijske postaje sporoči, da se kljub vsemu trudu ne premaknemo več niti za centimeter. Občasno preko stene prileti še kamenje, ki ga prožijo naveze nad nami. Eden izmed teh izstrelkov zadane tudi Grega, a na srečo brez hujših posledic.
Vsi že komaj čakamo, da pride odrešitev v obliki dodatne moči reševalcev z dodatno opremo, ki čakajo v dolini, ampak hkrati potekajo reševanja še v Slovenski in Nemški smeri. Vrstijo se še številna druga reševanja in na pomoč helikopterja in dodatnih moči v obliki reševalcev, žal ne moremo več računati. Smo v pat poziciji: Peter in Grega sta povsem izmučena, z nepoškodovanim plezalcem pa visiva v zraku slabih 400 m nad vznožjem stene. Dolg trenutek tišine prekine zvok radijske postaje, preko katere dobim nasvet reševalcev naj s pomočjo alpinistične tehnike samoreševanja poskušam razbremeniti eno vrv. S pasu vzamem pomožno vrvico in na eni od statičnih vrvi naredim stopno zanko, v pas si namestim Reverso za pobiranje vrvi, ki bo nastala pri dvigovanju. S fantoma na sidrišču se uskladimo in ob mojem dvigu izvedeta dvig na razbremenjeni vrvi. Zdi se, da tehnika deluje, le premikamo se izredno počasi. Za vsake pol metra pridobljene višine potrošimo ogromno moči, neprestano počivamo. Rob previsa je oddaljen le še kakšnih pet metrov, slišimo se tudi že brez pomoči radijske postaje. Z zadnjimi atomi moči pridelamo že zadnjih nekaj metrov in z reševancem se končno dotakneva skale, preplezava zadnji skok nad preduhoma, nakar se vsi izmučeni sesedemo na polico, kjer je delovišče.
Vrvi pospravimo v manjšo lopo in jih zaščitimo pred padajočim kamenjem – potrebovali jih bomo jutri, ko se bo reševanje nadaljevalo. Zavarujemo tudi vrvno ograjo in se pripravimo za dvig v helikopter SV, ki kmalu pride po nas. Izvedemo dva cikla vitlanja, najprej v helikopter dvignemo plezalca, nato še ostali del reševalne ekipe. V helikopterju se ozrem v Petrove odrgnjene in ožuljene dlani, tudi z Gregom se srečava z očmi, zavemo se, da smo opravili veliko delo. Veseli smo, da je nepoškodovani plezalec po dolgih urah končno na varnem v dolini.
Nedelja, 22.8.2021
Že pred prihodom helikopterja opravimo podroben sestanek, na katerem točno razdelimo naloge in opremo. Zaradi prevoza treh ekip po tri reševalce si ne smemo privoščiti nikakršne napake v logistiki. Pri reševanju se nam pridružijo še izkušeni reševalci GRS Kranjska Gora in GRS Rateče.
Ko je vse dogovorjeno, odletimo. Hitro lociramo ozko poličko, ki se kasneje razširi v udobno gredo, visečo navzdol in posuto s skalnim drobirjem. Helikopter SV žal ne more do razširitve police, zato nas posadka z natančnim manevrom odloži na droben skalni rob, kjer se takoj vpnemo v vrvno ograjo, ki smo jo postavili prejšnji dan. Kristjan in Janez takoj pričneta z delom: preverita celotno vrvno ograjo in začneta z izdelavo sidrišč, sam počakam in skušam pomagati še ostalim reševalcem, ki jih posadka z milimetrsko natančnostjo spušča na izpostavljeno mesto. Kmalu je vseh devet reševalcev pripravljenih za sklepni del reševanja.
V Tržaško smer tokrat spuščamo Grega, izkušenega domačega alpinista in reševalca, ki je omenjeno smer že preplezal, enkrat pa v njej tudi izvajal zahtevno reševanje. Tokrat nam bo pri dvigu v pomoč motorni vitel, ki si ga pri GARS Jesenice sposodita Jure in Peter, oba tudi poklicna gasilca. Grega je hitro pri ponesrečencu, spusti se še nekoliko nižje, kjer je njegov nahrbtnik.
Zatem pričnemo z dviganjem, ki poteka hitro in učinkovito, dokler motorni vitel ne začne pokašljevati, zmanjkalo je goriva. Hitro in usklajeno preidemo na tipizirana sredstva in nadaljujemo z dviganjem. Postopoma ujamemo sinhron ritem, dvigovanje spominja na usklajeno veslanje galjotov. Preko zadnjega skoka se kmalu prikaže Gregova glava. Ponesrečenega namestimo v helikoptersko vrečo in ga s pomočjo preusmeritve spravimo na ozek pomolček, edino primerno mesto za dvig v helikopter.
Kljub temu, da je ekipa sestavljena iz reševalcev treh društev GRZS, delujemo umirjeno in usklajeno. Helikopter kmalu zalebdi nad polico: najprej dvignemo ponesrečenca in kar največ opreme, šele nato sledi dvigovanje in prevoz reševalcev na heliodrom v Mojstrani.
Po reševanju mešanih občutkov obsedimo na varnem travniku: dober občutek ob uspešno izvedenem težkem reševanju kali sočutje in bolečina ob izgubi mladega življenja …
Jure Vajs
Reševanje v Tržaški smeri 2. del
Še v temi se peš odpravim od doma preko Tamarja na Srednjo Rateško Ponco in v zgodnjem jutru odletim v dolino. Razgledi s te perspektive me vedno znova navdušijo, verjetno prav iz tega razloga ptiči pojejo. Pristanem za domačo hišo, vesel, da je vse potekalo brez težav in da sem pravzaprav zapolnil dan že v zgodnjem jutru. Kljub vsemu pa morajo steči standardni postopki vsakodnevne rutine. Kava, psi, zajtrk, »štacuna« …
Na blagajni lokalne trgovine mi zazvoni telefon: Janez. Verjetno je z biciklom pred hišo, da kakšno rečeva. Ko se oglasim, že v njegovem glasu čutim, da gre nekaj zares in hudo narobe. »Kje pa si?«, vpraša. »V štacun glih kajzarce plačujem. Kva pa je, a s pred bajto?«, nekako upam. »Prid hitr u Mojstrano, mamo hudo nesrečo v Tržašk! Pa čimprej!« Janeza poznam in če on tako pravi, mora biti zelo hudo. Kaj se je zgodilo, niti ne vprašam, zato bo čas v Mojstrani. Karseda hitro odkolesarim do doma, kjer mrzlično nabiram opremo, jo zmečem v avto in oddrvim v Mojstrano. To hitenje me vedno moti, ker z lahkoto kakšen pomemben del opreme ostane doma. Vedno obstaja večna dilema: »Je bolje kakšno stvar pustiti doma, pa imeti lažji »ruzak« ali strpati vse, kar ti pride na misel, a s tem tvegati, da ruzak postane komaj nosljiva kredenca?« Kot v družini je tudi z ruzakom potrebno sklepati kompromise. Vanj naložim opremo, ki se mi zdi pomembna za stensko reševanje in pa opremo za delo s helikopterjem, saj bomo le z njegovo pomočjo hitro prišli v steno in rešili zagato. Manjkati ne sme čutara z vodo. V Mojstrani so na Prodah zbrani mojstranški in krajnskogorski reševalci. Zaradi zahtevnosti intervencije se je načelnik GRS Mojstrana odločil za dodatno pomoč. Zvem tudi, da so v steni že trije reševalci, katere je helikopter odložil v steno z vso potrebno opremo. Tudi nas ostale reševalce naj bi prepeljal v steno, a glej ga zlomka, nesreče se vrstijo ena za drugo, helikopter troši dragoceno gorivo, zato vsake toliko časa odleti na Brnik in tanka gorivo. Nikakor ne more prepeljati dodatnega moštva v steno. Peklenski dan je za in pred dežurno ekipo GRS na Brniku. Občudujem Janeza, ki prejema klice novih in novih intervencij. Uspešno krmari med informacijami in nas zalaga z njimi. Po radijski postaji poslušamo trojico v steni. Reševalec se spušča v steno po nepoškodovanega soplezalca. Nahaja se na sidrišču nekje 70 m pod mestom, kjer je moč s helikopterjem in jeklenico odlagati moštvo in opremo in kjer je prostorna polica za izdelavo prepotrebnih sidrišč. Dvojica na sidrišču opravlja težaško delo, saj morata iz previsne stene dvigniti dvojico 70 m višje. Naše pomoči si ne moreta obetati, saj dodatne nesreče onemogočajo prevoz v steno. Slutimo pa, da je trojica na koncu z močmi. Čas pa neusmiljeno teče. Vsaj vreme je na naši strani, tudi obetov poslabšanja ni na vidiku. Načrte nam lahko prekriža le noč. Ko že kaže, da bomo v steno odleteli ostali reševalci, se zgodita še dve nesreči in sicer izpah rame v Aschennbrenerjevi smeri v Travniku in padec padalca v okolici Krvavca. Kaj vse se je zgrnilo ta dan na gorske reševalce…? Noč se neizbežno bliža. Pade težka odločitev. Helikopter v steni pobere četverico, ki je z nadčloveškimi napori dosegla polico, padlega pa pusti v steni, saj bi bilo ponoči v tako zahtevni smeri, klasično reševanje prenevarno za tako številčno moštvo. Ekipa, ki je delala v steni, si iz helikopterja še enkrat ogleda mesto padca alpinista. Stena, zajeda v njem in dolžina padca ne dopuščata dvomov … Tudi reševalci smo le ljudje, ki morajo kdaj povesti glavo in priznati poraz …
Helikopter na Prodah odloži trojico izmučenih reševalcev in pretresenega soplezalca ter odhiti na reševanje padalca na Krvavcu. Helikopter HNMP medtem pobere še poškodovanega alpinista v Aschenbrennerjevi smeri v Travniku.
Zaide sonce, razidemo se reševalci z dogovorom, da se naslednji dan intervencija nadaljuje ob 8:00. Enak dogovor velja za dežurno helikoptersko ekipo na Brniku.
Že pred osmo sva s sodelavcem na Prodah. Z ekipo kujemo strategijo reševanja, saj nas čaka zahteven prevoz moštva in opreme na polico, od koder bomo na klasičen način reševali ponesrečenca. Kljub imenu: polica, je to pol metrska polička, kamor bo posadka SV z vitlom spustila reševalce in opremo. Izredno zahteven manever za vse sodelujoče, ki mora potekati brez vsakršnih napak. Pri klasični akciji pa je potrebno premisliti, kakšno opremo in način reševanja bomo uporabili in koliko reševalcev bo potrebno za to. Zaradi lažjega dela v steni si v službi sposodim motorni vitel, ki se uporablja za dvig z uporabo vrvi. S tem bo »prišparanga« precej znoja, saj je ponesrečenec približno 130 m pod polico, kjer imamo urejena sidrišča.
Prileti 412 in posadka SV z dežurno ekipo GRS na Brniku. Opravimo še zadnji »bojni posvet«, saj bo zelo pomemben vrstni red vitlanja. K sreči nas je v ekipi pet reševalcev letalcev in si bomo delo razdelili, saj bo ciklusov dviga in spusta po EMV veliko.
Okoli devete ure začnemo. Helikopter vozi v steno po tri reševalce z opremo. Jaz sem določen za zadnjo skupino z vitlom. Čas teče, ko čakamo na Prodah. Srčno upam, da bomo pred popoldnevom zaključili z reševanjem za popoldan so namreč napovedane plohe. Če bo vse teklo kot mora, bomo končali okoli 12. ali 13. ure. Vsaj upam tako.
Kakšno razkošje je helikopter, kot bi mignil smo ob steni, kjer že visim na jeklenici in sem na poti proti polici, kjer je že pisana druščina reševalcev treh postaj zgornjesavske doline in izdeluje sidrišča. Naša skupina je zadnja. Helikopter odleti na nadaljnje dežurstvo na Brnik, mi pa se posvetimo izredno kočljivemu klasičnemu reševanju. Razdelimo naloge, saj teh ni malo. Moštvo na dveh glavnih sidriščih in oprema, izdelava tretjega sidrišče, ki nam bo v pomoč pri prenosu ponesrečenca na polico, kjer je možno vitlanje in pa določitev reševalca, ki bo šel v steno. Grega brez oklevanja sprejme nalogo, ki mu jo nihče na zavida. Koliko srčnih ljudi premore naša služba, kljub vsemu prostovoljna … Včasih ne najdem besed …
Začnemo s spustom. Dve dvesto metrske statike drsita vsaka skozi svojega Maestra in naše roke, Grega drsi za rob, stik z njim bo le še preko radijske postaje. Med spustom nas obvešča, kje se nahaja. »Sm pri ponesrečencu, spuste me še 30 m, da poberem ruzak.« Vreča 200 metrske statične vrvi je že sumljivo prazna, ko le pride odrešujoča »komanda«: »Mam ruzak, začnite z dvigom.« Pripravimo opremo za dvig. Na eni vrvi Maestro, na drugi motorni vitel. Dvig steče brez zapletov. Vitla lepo prede in dviga Grega proti ponesrečencu. Za hip ustavimo in ko Grega pripne ponesrečenca, nadaljujemo z dvigom. Za vitel tudi z dvema na vrvi ni težav, a po 50 m začne pokašljevati in odpove sodelovanje. Goriva ni več. Po začetnem razočaranju ni časa za objokovanje. Z Matevžem vpneva Maestra namesto vitle in nadaljujemo z dvigom. Kar precej energije je potrebno, da dvigujemo dve osebi. Predvsem je pomembna usklajenost moštva na obeh sidriščih. Če oba sidrišča vlečeta složno, je »matranja« precej manj. Kljub temu, da smo iz različnih postaj GRS, nam gre dobro od rok, če ne celo odlično. Med dvigom si vzamemo še dve krajši pavzi in kaj kmalu zagledamo Grega pod našo polico. Veseli smo, da smo dvig opravili relativno hitro, brez zapletov (razen goriva) in poškodb. Na polici in v sami smeri smo se namreč bali padajočega kamenja. Nad polico, kjer smo izvajali manevre klasičnega reševanja, je kar zajeten del stene, po kateri potekajo še nekatere smeri. Naveze nad nami bi lahko ne vedoč prožile kamnje na to polico, kar bi bilo lahko usodno, saj so imeli kamni na razpolago več potencialnih tarč. Na polici in v steni nas je bilo, s ponesrečencem vred, deset. Grega in ponesrečenec sta na polici. Ponesrečencu ni bilo pomoči, tudi reševanje dan prej ne bi spremenilo dejstva. Poškodbe so bile prehude. Težko je opisati občutke, ko zreš s tiste police, ki je ponesrečeni ni nikoli dosegel, v lepoto vršacev, ki te obdajajo in v kruto realnost trenutka …Trenutek, ki nikogar od nas ne pusti ravnodušnega … Ponesrečenca položimo v helikoptersko vrečo in ga dvignemo na poličko, kjer je helikopter odlagal moštvo. Sledi še klic v dolino, da smo pripravljeni za odhod v dolino.
Helikopter s posadko vredno zlata, prileti z Brnika v dvajsetih minutah. Ponesrečeni še zadnjič zapusti kraljestvo, ki je vsem nam tako ljubo in odide v dolino. Pospravimo opremo in v mnogih ciklih vitlanja, ki jih niti ne štejem več, zapustimo Steno. Prav taka je kot zjutraj, nič je ni spremenilo. Je pa ta dan spremenila marsikatero dušo, nas povezala v brezhibno delujočo ekipo in me navdala s ponosom, da sem bil lahko del teh srčnih mož. Vsi skupaj smo bili na Prodah ob 14:00 pred temo in dežjem.
Jurij Jeršin
Vir: https://www.grzs.si/
