Pomoč lastnikom psov, ki so se v gorskem okolju s svojimi živalmi znašli v težavah, je lahko klasična ali neklasična. Kot smo že včasih pokazali, lahko (le) primerno izvežbani, socializirani, tisti, ki jim v zrak preveč ne štrlijo uhlji (baje, da je eden tak, med posredovanjem pogrizel kar precej ljudi), skratka lavinski – reševalni psi skoraj sami pomagajo svojim vrstnikom – podobno kot od nekdaj psi pomagajo pastirjem. Ker pa ima gorska reševalna služba svoje (zacementirane) zakonitosti, opremo, ki bi v takšnih načinih obtičala v skladiščih, in je najbolje, da so »junaki« ljudje, se stvari seveda delajo na drugačen način, …
Reševanje psov (in bivaki) bo tudi osrednja tema konference Gorske reševalne zveze Slovenije s partnerji pred pričetkom poletne sezone 15. junija 2026 na Jezerskem. Tam se bo dalo primerjati načine, napredek, itd,, …
Bayerischer Rundfunk: Med vsemi posnetki gorskega reševanja, ki jih človek vidi skozi leta, so nekateri takšni, ki se ti usedejo pod kožo. Ne zaradi spektakularnih prizorov ali dramatičnih padcev, temveč zaradi tiste tihe, čisto človeške napetosti, ki nastane, ko se v gorah znajde nekdo, ki ne zna povedati, kje ga boli. Tokrat je bil to pes — 36‑kilogramski labradorec, ki je med potjo med Sonntagshornom in Aibleckom zdrsnil v globino in obtičal na skalni polici, prestrašen, ranjen in popolnoma sam.
Video iz nove sezone dokumentarne serije In höchster Not spremlja ekipo Bergwacht Bad Reichenhall, ki prejme klic, kakršnega ne dobi vsak dan. Lokacija je nejasna, koordinate netočne, teren pa raztrgan med Bavarsko in Salzburgom, zato se reševalci že na začetku znajdejo v dvonacionalni operaciji, ki zahteva potrpežljivost, natančnost in veliko posluha. Edina sled je pasje lajanje, ki se odbija od sten in se izgublja v grapah, kot bi se pes trudil povedati, da je še živ.
Ko se ekipa prebija čez strm teren, postane jasno, da bo to reševanje preizkusilo živce tudi najbolj izkušenih. Pes je prestrašen, ranjen in nepredvidljiv. Nihče ne ve, kako bo reagiral, ko se mu bodo približali tujci, obešeni na vrveh, z vrviščem, ki šumi in ropota. Za enega od reševalcev, ki je šele na poti, da postane vodnik reševalnega psa, je to trenutek, ko se teorija sreča z resničnostjo.
Ko ga končno najdejo, se prizor za trenutek umiri. Pes, ki je prej samo lajal v prazno, se zdi, kot da razume, da je pomoč prišla. Reševalci ga pritrdijo v varovalni sistem, ga pomirijo, ga izvlečejo iz stene in ga počasi, previdno, skoraj spoštljivo pripeljejo nazaj k lastniku. V tistem trenutku se zdi, da se je vsa napetost razblinila — ostane samo olajšanje, tisto tiho, skupno dihanje, ki ga poznajo vsi, ki so kdaj v gorah čakali na rešitev.
Serija In höchster Not v tej sezoni pokaže širok razpon gorskega reševanja: od padcev v ledeniške razpoke do nočnih akcij v snežnih neurjih, od izčrpanosti v vročini do takšnih, nenavadnih, a izjemno čustvenih reševanj, kjer je na drugi strani vrvi pes. Produkcija je ena najzahtevnejših, kar jih je ARD posnela — z bodycami, 360‑stopinjskimi kamerami in ekipami, ki so delale v razmerah, ki jih poznajo le tisti, ki so že kdaj stali na robu stene in čakali, da se vrv napne.
