(Objava ni sponzorirana.)
Irena Cerar:
Svetišča narave: sedem tednov vseživosti
UMco 2024: 320 strani, ISBN: 978-961-7225-02-0, cena: 26,90 €
Borut Peršolja: Knjigo sem kupil.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
»Hribi so hribi. To ni hec!« je rekla Irena Cerar na eni od ljubljanskih predstavitev svoje knjige. K temu lahko dodam: narava je narava. To ni hec! In ta – ni hec – je Irenina vabljiva knjiga. Knjiga, ki suvereno stopa na pot naravopisja, ki je hkrati literatura sama po sebi, reportažni potopis raziskovalnega dolgohoda in verodostojna iskrenost sebstva.
Irenina vseživost je ženski čas sedmih tednov nelahkega umevanja pokrajine. Je osem mesečno naporno pisanje, brisanje, preurejanje misli in povedanega. Je nenehno ličkanje plasti sebe in doživetega. Zato je še kako pomembno izhodišče: biti dlje časa na enem kraju, se vživeti v okolico in odpotovati z izkušnjo, ki ostane. (Če prav pomislim, so taka tudi naša družinska potovanja. Če se le da, se nekje ugnezdimo in živimo.) Kajti gorniška prvina kakovostne priprave (izleta, ture, doživetka …) je lahko že polovica uspešne izvedbe. In četudi je cilj že na dosegu roke, je še vedno neizpolnjen. Dokler ga ne prehodiš, ne doživiš, ne napišeš, ne držiš v roki – natisnjenega.
− Lipa je daleč bolj klepetava od mene. Šumi podnevi in ponoči, kdo ve, ali se pogovarja z drugimi lipami velikankami v okolici, s pticami, ki jo obiskujejo, z vetrom, ki ji mrši krošnjo, ali z mano, ki molčim. (57–58)
− Življenje stare reke je bilo za vedno izbrisano, izseljeno, posekano, prekinjeno. … A to ni več prostor, ki bi prekipeval od biotske pestrosti. To je zasilna reka, ki s svojo izvorno podobo nima veliko skupnega. (85)
− Najboljša pot v to novo carstvo je, če hodiš iz čistega veselja. … Ko ne želiš ničesar izvedeti, se ničesar naučiti, ko si samo tam in srkaš vso to lepoto. (191)
Ko sem slišal za nastajanje knjige sem si – še pred branjem ob izidu – (po moško) ustvaril mnenje, pričakovanje. Mislil sem si: pred menoj bo knjiga, ki jo je napisala avtorica odličnih družinskih pravljičnih vodnikov. Torej skoraj zagotovo potopis in to po pokrajinah in poteh, ki jih večinoma poznam. V knjigi bo Irena pisala o logistiki, pripravi, o srečanjih z rastlinami, živalmi, ljudmi, o vodljivosti, doživetkih …
Glede na skrbno izbrane tipe pokrajin – gozd (Kočevski rog), reka (Mura), gora (Planina v Lazu), morska obala (Sečoveljske soline, Debeli rtič), jama(Škocjanske jame) in kulturna pokrajina (Kozjansko) – je bilo geografsko gledano upravičeno pričakovati raznolikost izletov, ki so ji odpirali zanimive poglede. A dejansko branje je vse te plasti zlahka pustilo zadaj ali jim kvečjemu dopustilo, da so učinkovito dopolnjevale moje bolj ali manj žive spominske (geografove) podobe.
Branje je izčistilo Ireno kot prijateljico, ki si je za nekaj časa kakovostno odgovorila na retorično vprašanje: »Morda je življenje smiselno iskati tam, kjer ga je največ?«
***
Kako vrniti divjino v naravo? Ali mikroskopsko: kako vrniti življenje življenju?
V starih kmetijskih območjih vlada logika ekonomskega interesa večinoma zasebnih lastnikov (v Sloveniji je v javni lasti le petina gozdnih površin). Odprta pokrajina, pašnik in kal, gozdni rob ter skalnato pečevje, groba senožet in plazišče, tisto, kar je za številne naravno stanje, ki ga lahko vidimo v neštetih podobah in oglasih za slovenski zeleni turizem, je posledica človekovega delovanja. Predvsem paše konj, ovac in živine. Pove nam, da sta paša in reja izčrpali tla. Pove nam, da se lahko takrat, ko postane paša manj intenzivna, vrnejo drevesa.
Vzdrževanje osiromašenih habitatov na primer v slovenskem visokogorju pomeni ohranjanje ovac/krav (in po novem tudi alpak). Zdi se, da sploh ni pomembno, s kom se pogovarjate v hribovitih predelih Slovenije: naj bo to kmet, vladni uradnik ali skupina za varstvo prostoživečih rastlin in živali, vsi vam bodo povedali, da so odgovor ovce/krave. Če podvomite v njihovo upravljanje/rabo zemljišč, vsi po vrsti prikličejo v spomin grozote premalo intenzivne paše. (»Vse bo prerasel gozd!«) Toda kako lahko domači ekosistem trpi zaradi premalo intenzivne paše prežvekovalca iz Mezopotamije?
Divjino ali divji, svojevoljni ekosistem, (roko na srce) ne ureja kmet ali pastirica (še manj pa pohodniški obiskovalec!), temveč ga uravnavajo njegovi lastni, naravni procesi. Ponovna naturalizacija, ponovno podivljenje v stoletjih in tisočletjih udomačene (od različnih strok priročno poimenovane kulturne) pokrajine, postopoma privede do vzpostavitve novega dinamičnega ravnovesja narave. To nalogo lahko odlično opravi le divjerasli, torej osvajalni, vitalni, bojni gozd (z živalskimi vrstami vred).
Čemur v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij. Pokrajina, ki jo številne naravovarstvene skupine poveličujejo, je pokrajina, ki je prevladovala pred sto leti. Ko varujejo zemljo pred posegi narave, je to tisto, kar poskušajo ohraniti ali ponovno ustvariti.
Glavna ovira podivljenju je sindrom spremenljivega izhodišča: za vsako generacijo je stanje ekosistema, kakršnega smo spoznali v otroštvu, normalno. Zato se ne zavedamo, da je tisto, kar razumemo kot normalno, ko smo bili otroci, pravzaprav stanje izjemne izčrpanosti. V idealnem primeru je območje divjine nespremenjeno ali le malenkostno spremenjeno območje narave, ki ga regulirajo naravni procesi. V območju ni posegov človeka, infrastrukture ali stalne naselitve. Zato je območje praviloma zavarovano in nadzorovano, da se tudi v prihodnje ohrani njegovo naravno stanje in se ljudem (domačinom in obiskovalcem) omogoči, da ponovno izkusijo duha divje, prvobitne narave.
***
Irena o vsem tem navdušeno piše s prve bojne vrste. Ob Iztoku Geisterju je Irena Cerar avtorica, ki naravoslovni logiki doda pravo mero estetske, doživljajske in duhovne razsežnosti – v literarni obliki.
Znameniti ameriški Thoreau je zapisal, da »ni pol toliko pomembno vedeti, kot čutiti.« Zato se vsakič znova iskreno razveselim nove knjige, ki predstavi naravo, porojeno z minerali. Literarna mešanica potopisa, informativnega naravopisnega vodnika ter refleksija doživetega, bralca/bralko z lahkoto potegne. Knjiga je osebni dnevnik, zapis obsežnega terenskega raziskovanja in razglednica čuječe, nenehno opazovane pokrajine v sebi. Bralec bo kmalu ugotovil, da pred njim ni samo narava, kot jo vidimo, niti ne narava, kot se jo spominjamo iz mladosti, temveč tudi izginula narava (vsaj) ob koncu poledenitve.
Irena si nadeva posebna očala z optiko pred antropocenom, in kar vidi, na licu mesta razmisli in zapiše. Naj bo to gozd, reka ali gora, gre za resničen slovenski kraj. Takšen, kot ga lahko kadarkoli obišče vsakdo od nas. In ga tudi v resnici obiskujemo, celo pogosto, morda prehitro, sami, v dvoje, v koloni. Ta kraj je tudi dogajanje v Ireni, ki z uvodno utrujenim telesom in kot iskreno razloži – preobremenjenim in tesnobnim umom, ki bi mu rada poiskala kotiček miru, sobiva tiho v njej in zgovorno v črkah na papirju. Pisanje je odličen izgovor za izstop iz vsakodnevne rutine, za podano roko sopotnikom, za dano besedo naravi, da o njej ne bo pisala brez nje in za nesebično deljenje vtisov bralcem in bralkam.
Prvi, kočevski doživetek vseživosti je uvodno prelomen, zagotavlja trden oprimek in stop. Stvari postavi na svoje mesto in je zato po mojem mnenju tudi najboljši. Ne samo, da je prvi in zato hočeš/nočeš originalen, je tudi najbolj razmišljujoče odprt, saj je hkrati tudi najmanj voden. Poznavalci, ki nastopijo kot Irenini vodniki, pokrajino zgostijo in jo nehote tudi zamejijo. A Irena ima ves čas vrata na stežaj odprta: skupaj z njo vstopamo in izstopamo in smo priče v marsičem »prelomnemu« letu 2023.
Množični turizem določa neizmerno sposobnost reprodukcije lastnih vsebin in postopkov ter tudi kaotičnosti, zbeganosti in slabih občutkov zaradi lastnega ravnanja, celo navzočnosti tukaj in tam. Izrazit Irenin avtorski pečat stopa po svoje. V knjigi tako izvemo, katere izkušnje so jo uvedle v hojo, raziskovanje, pisanje, kaj vse jo je zalilo in zlilo v večno nedokončani proces oblikovanja dobrega človeka. Irena jasno pove, kaj vse je morala pustiti za seboj, da je nastal nov prostor, novo hrepenenje in nova radovednost.
***
Kolikor vem, je bil cel proces nastajanja knjige za Ireno naporno dobra, celo lepa izkušnja. Knjiga že sedaj upravičeno navdušuje bralke in bralce. A knjigi se obeta razburljivo življenje tudi po tem, ko bo nekaj časa stala na domačih knjižnih policah. Irena namreč v živo, reportažno opisuje (podnebne) spremembe, ki smo jim na silovit in neizprosen priča v Sloveniji. Bila je še kako navzoča v tem medprostoru in medčasju: sredi gozdnega viharja, ob presežni povodnji, poslušala je pričevanja o izginjanju rastlinskih in živalskih vrst … Zato se sam ob sebi nasmehnem, ko slišim, da je bila – s svojo navzočnostjo v zavarovanih območjih – privilegirana. Generacijsko smo namreč privilegirani vsi, ki še poznamo sneg, ki dihamo gozdno dušo, ki ta čas še bredemo po studenčnicah …
Tako kot je Irena spoštljiva do tega, kar počne, so jo na drugi strani, med raziskovanjem in pisanjem, brez zadržkov podprli številni ljudje. Z vodenjem, interpretacijo in nastanitvijo, branjem besedil, pogovori o njih … (Ali zgolj tako, da je nismo motili.) Številne med njimi poznam. Sošolec s faksa, sotrudnik na seminarjih varuhov gorske narave, gostja na gorniškem večeru … V to navezo stezosledcev sodi tudi fotoreporter Borut Peterlin. Izjemne črnobele fotografije, ki so nastale naknadno in ne med Ireninim bivanjem, se scela zlijejo z besedilom.
Irena je stkala mrežo ljudi, ki racionalno razumejo sebe in profesionalno svoj poklic in poklicanost. Ki deli znanje, izkušnje, veščine, da nam bo vsem bolje. Ne samo takrat, ko narava pokaže zobe, temveč tudi takrat, ko nekdo želi spoznati naš dom. Naravo.
Zato hvala vsem!
Narava nam omogoča gibanje. Pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti, zvok in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja.
To seveda ni nikakršno novoodkritje. A spoznanje, ki veje iz Irenine knjige, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je hrepeneče vredno. Da doživljamo nekakšno zadoščenje, ko v tišini in samoti obnovimo nekdanje in sedanje življenje tistega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa smo svobodni popotniki. Še več, zavedamo se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.
Zadošča hoja, pravzaprav zhoja: Irenina hoja z zgodbo.
***
Strokovna žirija 40. Slovenskega knjižnega sejma je izbrala 10 najbolj izstopajočih knjižnih projektov preteklega leta, ki se potegujejo za veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma. Med njimi je tudi knjiga Irene Cerar Svetišča narave. Nagrajenko izbirajo bralci in bralke. Glasovanje je v teku in traja do 29. novembra do 14. ure na:
GLASOVNICA VELIKA NAGRADA Slovenskega knjižnega sejma
