Muztagata – Oče ledenih gora Srednje Azije
Nedeljski dnevnik, 07. februar 2010
14. avgusta stojimo na vrhu 7546 metrov visoke Muztagate in po dolgem času spet zadiham s polnimi pljuči;
… telo in dušo mi preplavlja neskončen občutek sreče, iskrive razigranosti in preprostega veselja nad tem, da se v popolnem vremenu lahko zvedavo razgledujem po izjemnih prostranstvih Srednje Azije.
Kdaj je bilo zadnjič tako? Tako svobodno in preprosto lepo? Vsekakor je minilo že zelo veliko časa, vmes pa so bile številne življenjske preizkušnje, ki so zgolj pripomogle k temu, da je bil 14. avgust 2009 še prav poseben dan!
Če so mojo alpinistično kariero v prvem desetletju popolnoma zaznamovali Andi, ji pečat zadnjih devet let dajejo srednje azijska pogorja, predvsem Karakorum. Slednji je zasedel posebno mesto ne le v mojem »alpinističnem življenju« ampak tudi in predvsem v raziskovalnem. Alpinizem sam po sebi mi nikoli ni bil povsem dovolj, vedno bolj me je zanimal kot človekova aktivnost, ki se odvija v visokogorski pokrajini in prav to je bila osrednja tema mojega doktorskega dela, ki se je zaključilo julija 2009. Vprašanja o tem kako alpinizem dejansko vpliva na krhko visokogorsko okolje, kako kar najbolj omejiti njegove negativne posledice v visokogorskem okolju in v kolikšni meri se alpinisti zavedamo svojih dejanj in odgovornosti, ki jo imamo do okolja, so glavne dileme, ki me zaposlujejo zadnja leta. Glavna prelomnica je bil vsekakor moj prvi vzpon nad 8000 m (Gašerbrum II, 8035 m, leta 2004). Slast velikih nadmorskih višin in preizkušanje lastnih meja je postalo osrednje moto mojega alpinizma z izrazitim poudarkom na načinu, kako to dosegam! Komercialne, vodene odprave, ki se vedno bolj uveljavljajo na pristopih ne le na 8000 m visoke vrhe, ampak vse bolj tudi na nižje, enostavno niso v duhu etičnega pristopa na goro, ko si nasproti, pa vendar z roko v roki stojita gora in človek, ki jo spoštuje a želi stati na njeni najvišji točki. Prav zato iščem načine, kako narediti odprave kar najbolj prijazne visokogorskemu okolju in hkrati še vedno omogočati in dopuščati kreativnost in preizkušanje poguma vseh, ki drzno posegajo po najvišjih vrhovih, preplezanih in nepreplezanih stenah in tistih, ki v gorah preprosto uživajo razglede in tišino.
Srednje azijska pogorja zaznamujejo moja poletja vse od leta 2000. Do danes mi je uspelo preplezati kar nekaj vrhov in novih smeri v Nebeškem gorovju (Tjanšan), Pamirju, Hindukušu in Karakorumu. Tako pogorja kot tudi ljudje Srednje Azije so mi zlezli globoko pod kožo in vsako leto bolj imam občutek, da se vračam v svoj drugi dom, v veliko družino, polno topline, razumevanja in preprostega veselja nad vsakim dnem, ki ga prinaša življenje. Poletje 2009 je bilo prav s tega vidika nekaj posebnega.
Načrtovanje odprave je zaradi izjemnih študijskih okoliščin, ki so zavzemale glavnino časa, potekalo bolj tako spotoma, pa vendar premišljeno. Glavni alpinistični cilj je bila gora Rakapoši (7788 m), ki leži nad dolino Hunza v Pakistanu, za aklimatizacijo pa sem izbrala častitljivega Očeta ledenih gora, kar v jeziku Ujgurov pomeni Muztagata. 7546 m visoka gora, ki leži v kitajskem delu pogorja Pamir, velja za tehnično manj zahtevno, kljub na videz lahkemu pristopu pa se je vzpona nanjo potrebno lotiti z vso resnostjo, ki jo sicer zahtevajo sedem in osemtisočaki. Sedaj že ustaljeni navezi z Mojco, se je pridružil še zdravnik Tomaž, ki je sodelovanje na odpravi sprejel kot strokovni in tudi športni izziv – odločil se je, da poskuša priti na vrh Muztagate in se z nje spustiti s smučmi.
Večina odprav pod Muztagato sicer pripotuje iz Kirgizistana, zlasti v preteklosti pa je bil precej uveljavljen tudi dostop iz Pakistana, ki je v zadnjem času zaradi političnih nemirov v tej državi precej izjemen. Naša mala odprava je bila letos edina, ki je iz Pakistana prišla po karakorumski avtocesti (KKH – Karakorum Highway), s seboj pa smo pripeljali tudi pakistanskega kuharja Shujaat Alija, ki je v baznem taboru na 4450 m zaradi svojih kuharskih in trgovskih sposobnosti kmalu postal prava atrakcija.
Kot vsako leto, je bila tudi letos gora precej oblegana, med gorniki pa so prevladovali Avstrijci, Nemci in Francozi. Prav množični obisk nekaterih visokogorskih območij po svetu povzroča, da tako bazni kot tudi višinski tabori postajajo velika smetišča in stranišča, kar ne le ogroža zdravje gornikov, ampak nenazadnje posredno vpliva na kvaliteto okolja v širšem območju gora – in Muztagata ob tem žal ni nobena izjema!
Vzpona smo se lotili po enodnevni aklimatizaciji v baznem taboru, in sicer povsem sami, brez pomoči višinskih nosačev, ki praviloma pomagajo odpravam. S celotnim vzponom smo sledili prepričanju, da le vzpon z lastnimi močmi sledi pravilom gorniške etike. V prvem zamahu smo postavili tabor na 5400 m, s prekrasnim razgledom na Kongur Šan (7719 m) in jezero Karakul, že naslednji dan pa še drugi višinski tabor na 6100 m. Sledil je dan počitka v bazi in nato prvi poskus pristopa na vrh, ki pa se je v slabem vremenu prav klavrno končal na 7300 m. Sestopili smo vse do baznega tabora, trdno odločeni, da v najkrajšem času poskusimo še enkrat. Tako smo že čez tri dni stali na najvišji točki gore, težavnost zadnjih nekaj sto metrov vzpona pa smo v hipu pozabili ob izjemnih razgledih na okoliške gore in puščavo Takla Makan. Še istega popoldneva smo se sestopili v bazni tabor, vmes pa pospravili naša višinska tabora. Tomaž je spust do višine 5000 m (snežna meja) opravil s smučmi, vsi trije pa smo se še isti večer okrepčali z izvrstno večerjo, ki nam jo je pripravil naš Shujaat Ali.
V naslednjih dneh smo se vrnili v Pakistan in našo visokogorsko pustolovščino nadaljevali v Karakorumu, kljub temu pa je prav Muztagata vsakemu od nas pustila poseben pečat. Tomaž je prvič vstopil v t.i. območje smrti nad nadmorsko višino 7500 m, z Mojco sva se dodobra aklimatizirali za nadaljnje vzpone v Pakistanu, meni osebno pa je po dolgih letih prinesla notranji mir in preprosto veselje nad dejstvom, da se 14. avgusta lahko neobremenjeno in zvedavo razgledujem po prostranstvih Srednje Azije in v njih vidim tako neskončno moč in kreativnost narave kot tudi človeka, ki se ji je znal prilagoditi in jo sprejeti takšno kot je.
Irena Mrak
* * *
Rakapoši – sijoča gora nad dolino Hunze – »rajem na Zemlji«
Nedeljski dnevnik, 14. februar 2010
Z rokama globoko v žepih strmim v pobočja nad taborom 1 (5500 m) na gori Rakapoši in vse bolj mi postaja jasno, da je nadaljevanje vzpona enako samomoru
… in da nimava prav nobene možnosti niti uspeha niti preživetja, če plezava naprej. Razočaranje nad ledenikom Kunti pa se ob srečni vrnitvi v bazni tabor kljub vsemu prelevi v neskončno veselje nad dejstvom, da sva preživeli eno največjih kalvarij in srečno, a za las, ušli toboganu smrti.
Uspešen vzpon na Muztagato (7546 m) nam je vsem trem pobral precej moči, kar se je odražalo predvsem na oblačilih, ki so kar naenkrat postala zelo ohlapna in raztegnjena vsekakor pa prevelika za vsaj dve konfekcijski številki. Vsi trije, predvsem pa naš »dohtar« Tomaž, smo na glas razmišljali, kako bi bilo vodenje skupin obilnejših in hujšanja željnih na velike nadmorske višine prava tržna niša, a kaj ko bi se milni mehurček uspeha kaj hitro razblinil v domačem okolju, kjer telo pospešeno akumulira prav vsa živila za vsak primer novih »ta hudih cajtov«!
Na Kitajskem smo si še zadnjič privoščili pivo in se z rednim avtobusom iz Taškorgana odpeljali nazaj v Pakistan, v prvo večje mesto nedaleč od meje – Sost. Spet smo potrebovali kar nekaj ur več kot običajno za vožnjo po Karakorumski avtocesti, ki jo v zadnjih nekaj letih pospešeno obnavljajo Kitajci, dela pa financira Kitajska, ki na ta način želi okrepiti svojo prisotnost na pakistanskem trgu. Karakorumska avtocesta ali »Karakorum Highway – KKH« sicer velja za eno od največjih del človeških rok v vsej zgodovini. Graditi so jo začeli leta 1964, dela pa so bila zaključena čez dobrih 20 let. Kar 35 000 delavcev je bilo vključenih v gradnjo, uradna statistika pa pravi, da jih je v težkih delovnih pogojih umrlo okrog 1500. Cesta je vsako leto bolj prometna, velja pa za eno najbolj nevarnih na svetu, saj jo stalno ogrožajo skalni podori in zemeljski plazovi, ki so pogosti predvsem v poletnem času, ko je na tem območju največ padavin. S Karakorumsko avtocesto so severna območja današnjega Pakistana postala bolje povezana z glavnim mestom Islamabadom, pred samo izgradnjo pa so severna območja gravitirala večinoma na sever in so bila hkrati tudi precej bolj samooskrbna.
Najbolj znana dolina severnega Pakistana, ki se je s cesto odprla svetu je dolina Hunza. Danes je poznana zlasti po mogočnih okoliških gorah ter po svojih prebivalcih, ki dosegajo zelo visoko starost. Prvi raziskovalci so v dolino prišli leta 1880 in jo označili za karakorumski »Šangri – La« – ali kar »raj na Zemlji«. Gorsko puščavo so tamkajšnji prebivalci z namakalnimi sistemi, ki jih napajajo ledeniške vode, spremenili v pravo oazo, kjer pridelujejo različne vrste sadja in zelenjave, na višjih nadmorskih višinah (do 4000 m), pa pasejo živino in drobnico. Prav zdrava prehrana, ki vsebuje veliko kozjega mleka in marelic in nič alkohola ter cigaret, naj bi botrovala dolgi življenjski dobi in čvrstemu zdravju tamkajšnjih prebivalcev.
Tudi tukaj se zdi, da gore in ljudje živijo v izjemni harmoniji, sožitju in medsebojnem spoštovanju. Gora vseh gora nad dolino Hunza je vsekakor Rakapoši, ki se drzno vzpenja nad njenim levim bregom in daleč zasenči vse ostale vrhove, ki sicer dopolnjujejo idilično sliko pokrajine ob reki Hunzi. Rakapoši nasploh velja za eno najlepših in najbolj mogočnih gora zahodnega Karakoruma. S svojimi 7788 metri je na 27. mestu najvišjih gora na svetu, po lepoti in težavnosti pa po mnenju številnih sega kar nekaj mest višje. Ime Rakapoši v jeziku burušeski, ki ga govorijo prebivalci dolin Nagir in Hunza, pomeni sijoča stena, kar kaže na dominantnost gore v pokrajini in zavesti tamkajšnjih prebivalcev. Na vrhu Rakapošija sta leta 1958 prva stala člana mešane britansko-pakistanske odprave Mike Banks in Tom Patey, uspešni pristopi na vrh po različnih smereh pa so sledili še v osemdesetih letih in zgodnjih devetdesetih, zadnjič pa je bil vrh deležen obiska leta 1997. Od takrat dalje se gora uspešno izmika vsem poskusom in dobiva sloves težko dostopnega alpinističnega cilja. Tudi Slovenci so v preteklosti poskusili doseči vrh Rakapošija, in sicer prvič leta 1984 in drugič leta 1987, obe odpravi pa sta bili neuspešni.
Po dvaindvajsetih letih sva tako pod jugozahodnim grebenom spet stali dve Slovenki, trdno odločeni, da na vrh te prelepe gore poskusiva priplezati v hitrem alpskem slogu. Muztagata nama je omogočila izjemno dobro aklimatizacijo in počutili sva se pripravljeni, da se do skrajnosti potrudiva na Rakapošiju. Do baznega tabora je vse teklo dokaj gladko. Nosači-domačini iz vasi Juglot so bili takoj pripravljeni pomagati pri nošnji približno 300 kg opreme in hrane do dva dni hoda oddaljenega baznega tabora ob desnem boku ledenika Kunti, 4500 m nad morjem. Na mestu, kjer smo postavili šotore je bilo še nekaj sledi odprav iz preteklosti, sicer pa so nas obkrožala divja, strma in težko prehodna pobočja Rakapošija in nižjih okoliških gora, ki večinoma nimajo imen in še čakajo na prve pristopnike. Če je bil bazni tabor pod Muztagato pravo mravljišče gornikov, nosačev, kuharjev ipd., kjer dejansko izgubiš občutek, da domuješ na 4500 m, nekje v človeku “neprijaznem” visokogorju, je pod Rakapošijem prevladoval občutek prvinskosti, naravnega okolja in predvsem izjemne tišine, v kateri se brez človeka v popolnem miru odvijajo naravni procesi – od skalnih podorov, do glasnih premikov ledenika, cvetenja redkih rastlin in občasnih prehodov divjih živali.
Štirje prišleki (kuhar in njegov pomočnik ter Mojca Švajger in jaz), ki smo v tej popolni sliki obstali štirinajst dni, smo se v trenutku zazdeli povsem odveč, a hkrati smo se zavedali naše velike sreče, da lahko opazujemo in občutimo enkratnost te pokrajine.
Poslabšanje vremena je po prihodu v bazni tabor prekrižale najine načrte za hiter vzpon, kar sva izkoristili za temeljit pregled in izbor opreme in hrane za načrtovanih osem dni plezanja, vključno s sestopom. Tako je v nahrbtnikih našla mesto ena spalna vreča, dve spalni podlogi, nekaj toplih oblačil, komplet plezalne opreme – cepini, dereze, čeladi, dvojna 60 metrska vrv, zatiči, klini, vponke…, štiri plinske bombice, gorilnik in pa minimalna zaloga hrane – šest juh, čokolad in zavitkov kave ter nekaj vrečk čaja. Kljub temu sta nahrbtnika tehtala med 15 in 20 kg, kar je pomenilo počasno napredovanje v steni, ki je po tednu dni slabega vremena končno zasijala v soncu in se pokazala v vsej svoji razsežnosti in lepoti. Naslednje jutro nama je kuhar Ali pripravil še boljšo kavo kot sicer in potem sva šli v steno. Izmenjali sva nekaj besed, sicer pa je hoja in plezanje potekalo v tišini, kot bi naju bilo strah, da s pretiranim govorjenjem zmotiva goro. Sonce se je kmalu dotaknilo skalnega ostenja sredi katerega sva načrtovali prvi tabor, to pa je pomenilo oživitev pravega tobogana padajočih skal, ki so s surovo močjo in glasnimi žvižgi pristajale na snežišču pod žlebom, po katerem sva plezali. Pozno popoldan sva izčrpani in malce popraskani dosegli mesto, kjer so tudi najini predhodniki v preteklih desetletjih postavljali svoj prvi tabor, na višini 5400 m. Ozka skalna polička na izpostavljenem grebenu je bila v tistem trenutku vredna mnogo več kot najboljši hotel na svetu. Topla juha je vrnila nekaj moči in razgled po okoliških ostenjih vse tja do osemtisočaka Nanga Parbata je poplačal napore preteklega dne. Vreme je bilo lepo, naju pa je skrbelo, kako naprej. Stena nad nama je postala neprehodna, popolnoma razbita, ledenik ob njej pa poln zevajočih razpok. Pregledali sva vsako najmanjšo možnost napredovanja in pozno ponoči ugotovili, da se je najin poskus klavrno končal na skromni višini, neskončno stran od tako želenega cilja- vrha Rakapošija. V trenutku odločitve, da se vrneva v bazni tabor so se pomešali občutki besa, nemoči, žalosti in spoznanja, da sva se vzpona lotili prepozno v sezoni, ko je že premalo snega, ledeniške razpoke povsem odprte, skalni bloki v steni pa zaradi višjih temperatur povsem razrahljani in pripravljeni na spektakularni zadnji polet v dolino. Tudi najin spust v bazni tabor je bil podoben ruski ruleti in precej bledih obrazov sva srečali najinega Alija, ki naju je nekaj sto metrov pred baznimi šotori pričakal s čajem in solzami v očeh. Neskončni naju je bil vesel; vesčas naju je spremljal z daljnogledom in po vsem kar je letelo okrog naju je bil prepričan, da nama nikoli več ne bo postregel s čajem…
V nekaj urah sva se odločili, da se v naslednjih dneh spustimo v prvo vas. Rakapoši sva tokrat zapuščali trdno odločeni, da prav kmalu spet poskusiva na enem od njegovih prostranih pobočjih, najina pot po Karakorumu pa še zdaleč ni bila končana. V dolini sva si kaj hitro opomogli in okrepili in se odločili, da poskusiva preplezati še nedotaknjen vrh v eni od mnogih še neznanih dolin vzhodnega Karakoruma in si tako vsaj malo zaceliti rane, ki jih je pustil neuspešen poskus na Rakapošiju.
Irena Mrak
* * *
V kraljestvu marelic
Nedeljski dnevnik, 21. februar 2010
Vasi v Karakorumu posebej zaznamujejo marelice, ki prispevajo k tipičnemu izgledu tamkajšnje pokrajine in so prisotne v vsakodnevni prehrani.
… Prav uživanju marelic prebivalci pripisujejo svoje trdno zdravje in doseganje visoke starosti, bleščečo polt in vranje črne lase, v katere si ženske pogosto vtrejo olje, ki ga največkrat ročno stisnejo iz mareličnih pešk.
Rakapoši je kot ogromna silhueta bdel nad dolino Hunza, ko smo se iz baznega tabora nad ledenikom Kunti vračali proti največjemu mestu severnega Pakistana, Gilgitu. Mesto je zadnja leta poznano po silovitih spopadih med različnimi islamskimi skupinami, zato je bivanje tam vedno malce adrenalinsko. Vreme v gorah se je počasi kvarilo, kar naju je z Mojco vsaj malce potolažilo po najinem neuspehu na Rakapošiju, saj je kmalu postalo jasno, da nama visoko na gori tudi vreme ne bi bilo več naklonjeno.
Vso opremo smo naložili na dva džipa in se odpeljali preko Deosaiske planote v Baltistan, provinco, v kateri domuje druga najvišja gora sveta, K2 (8611 m). Slikovita pot proti Skarduju, središču Baltistana, pelje mimo 8 123 m visokega Nanga Parbata, za krajši čas spremlja v poletnem času močno narasle vode reke Ind, nato pa se skozi idilične vasice vzpne na dobrih 4000 m visoko planoto Deosai. Leta 1993 so območje zaradi edinstvenega in ohranjenega okolja, kjer biva himalajski rjavi medved, zavarovali kot narodni park in tako pripomogli k preživetju živalske vrste, ki so jo skoraj iztrebili divji lovci. Večer in noč smo preživeli ob enem od mnogih jezer, ki dopolnjujejo očarljivo pokrajino planote, v daljavi pa je počasi v temi izginjal obris Nanga Parbata.
Na poti v Skardu in dalje proti dolini Hushe smo se že močno približali meji med Pakistanom in Indijo, ki je po dobrih šestdesetih letih še vedno predmet spora med obema državama, zlasti tujci pa izkusimo poostren režim gibanja v bližini obmejnih območij. Tako Skardu in v nadaljevanju dolina reke Braldu, kot tudi dolina Hushe, predstavljata dostop do osrčja Karakoruma, kjer so na dokaj majhnem območju nad ledenikom Baltoro nanizani kar štirje osemtisočaki – K2 (8611 m), Gašerbrum I (8068 m), Broad Peak (8047 m) in Gašerbrum II (8035 m). Prav te gore smo v preteklih letih že dodobra spoznali, tokrat pa smo si jih ogledali zgolj od daleč. Razgled nanje je bil edinstven z nekaj nad 5000 m visokega grebena nad vasjo Machulu, kjer sva se nastanili pri prijazni družini Shujaat Alija. Vas, ki leži dobrih 2600 metrov nad morjem, obkrožajo nasadi marelic, tako kot vse vasi na tem območju in po zagotovilih domačinov, jih poznajo nekaj deset različnih vrst. Marelice so zelo pomemben del lokalne prehrane, njihov les pa uporabljajo tako za kurjavo kot tudi za izdelavo posod, žlic in tudi preprostejših kosov pohištva. Sadeže sušijo na ravnih strehah hiš skozi celo poletje, saj zorijo od julija pa vse do konca septembra, odvisno od vrste in seveda predvsem nadmorske višine. Marelične peške strejo, iz sredic pa stiskajo zelo okusno in hranljivo olje, ki se prav tako uporablja pri pripravi lokalnih jedi, ali pa kot zdravilo.
Vaščani Machuluja so prepričani, da so njihove marelice najboljše, a prav tako tudi v vaseh Bara, Kande, Hushe itd. verjamejo, da prav njihove marelice v kvaliteti in okusu nimajo konkurence. Ob preizkušanju sadežev je tako potrebna velika previdnost, saj premalo hvale lahko vodi v veliko užaljenost ponosnih lastnikov kraljevskih dreves!
Družina Shujaat Alija nas je pričakala z večerjo, ki jo je sestavljala marelična juha, sveže in suhe marelice in pa jed »prapo« , ki je spominjala na krompirjeve svaljke, prelite z omako iz mareličnega olja, orehov, čebule in začimb z domačega vrta. Po skoraj letu dni se je Shujaat Ali vrnil domov k ženi in šestim otrokom. Pozimi je kot kuhar delal v restavracijah Islamabada in Lahoreja, poleti pa kot kuhar in vodnik z različnimi skupinami gornikov. Domov se vrača le, kadar je prilika, sicer denar za potovanje rajši prihrani. Tudi Shujaat Ali ima tri brate in pet sester, njegova družina pa velja za premožno, saj imajo v lasti obsežna polja in nasade marelic. Kljub temu vsi bratje priložnostno delajo v turizmu, ki postaja vse bolj pomembna dejavnost v gorskih območjih Pakistana, ženske pa po tradiciji ostajajo doma in so zadolžene za družino in delo na polju. V turizmu zaradi same narave dela, ki vključuje tudi stik s tujimi moškimi, ne smejo delati.
Vsak od osmih Shujaat Alijevih bratov in sester ima najmanj šest otrok in tudi Shujaat Ali je ponosen oče treh deklic in treh fantov. Vsi otroci hodijo v osnovno šolo v vasi, nadaljnje izobraževanje pa je zagotovljeno najprej fantom in če dopuščajo sredstva, pridejo na vrsto tudi deklice. Otroci se brezskrbno igrajo na glavni vaški ulici in so prvi, ki pozdravijo popotnike. Dejansko se zdi, da jih je »kot marelic«, a nekaj na njih se za vedno vtisne v spomin – širok nasmeh in odkritosrčnost, zvedavost in preprosta sreča nad tem, da so!
Zelo zgodaj se naučijo preživeti v naravnih razmerah, ki človeku niso najbolj prijazne, kljub temu pa so vasi in ljudje v Karakorumu v dolgih stoletjih postali nepogrešljiv sestavni del pokrajine, ki jo do neke mere preoblikujejo, pa vendar z veliko mero spoštovanja, ki ga imajo trdno vgrajenega v svoje temeljne vrednote.
Irena Mrak
* * *
Rustam Brakk – ali kako je nosač iz vasice Kande dobil svojo goro
Nedeljski dnevnik, 28. februar 2010
Zadnji metri precej izpostavljenega grebena se neskončno vlečejo, vreme ne kaže najbolje, a želja, da nama končno uspe priti na vrh neznane gore postaja vse večja in predvsem vse bolj izvedljiva.
… Smer, ki je za nama je v alpinističnem »jeziku« preprosto lepa, vrh pa še popolnoma nedotaknjen. Nepozaben in seveda tudi sebičen občutek je stopati nekje kot prvi, se dotikati skal, ki jih tisočletja oblikujejo izključno naravne sile in s pogledom objemati okoliške vrhove, ki bodo na prve pristopnike morda čakali še mnoga leta.
Najino bivanje pri družini Shujaat Alija v dolini Hushe je bilo izjemno simpatično doživetje in kar ni se nama mudilo zapustiti prijaznih prebivalcev vasice Machulu. Toda okoliške gore so naju z Mojco vedno bolj vabile. Po pogovoru z nekaterimi dobrimi poznavalci stranskih dolin, sva se odločili, da se za dobra dva tedna preseliva nazaj na 4500 m in poskusiva preplezati eno od še povsem neznanih gora vzhodnega Karakoruma. Izbira je sicer velika, podatkov (zemljevidov, zapisov…) pa skoraj nič in to je pustolovščini dalo še dodaten čar. Za dolino in vrhove nad njo sva se odločili zgolj na osnovi slikovitih pripovedih nekaterih nosačev in njihove pripravljenosti, da nama pod goro pomagajo znositi opremo in hrano. Morda malce neodgovorna odločitev, pa vendar prav v duhu večnega iskanja miru, samote in območja, kjer pred teboj ni stopal še nihče. Osemnajstim nosačem je bilo sodelovanje pri pustolovščini bolj v veselje kot pa resna ekonomska priložnost, čeprav smo jih z našim Shujaat Alijem in kuharjem Alijev dobro nagradili. Izkoristili pa smo priložnost in nosačem na naši poti razlagali kako pomembno je, da svojo prelepo okolico ohranjajo takšno kot je – ne le za morebitne turiste, ki bodo prišli v prihodnosti, ampak predvsem zanje, ki tam živijo. Prvič v vsej moji »popotovalno-alpinistični« zgodovini smo mesto za bazni tabor izbrali kot prvi in ob tem prav vsi čutili veliko odgovornost – mesto mora biti blizu tekoče vode in hkrati ga je potrebno urediti tako, da kar najmanj poškoduje ranljivo gorsko okolje. Domačin Rustam iz vasice Kande je kot lovec našo dolino Bondid najbolje poznal in pokazal več mest, kjer je bazni tabor lahko varen pred morebitnimi snežnimi plazovi, ima vodo in ni predaleč od vznožja okoliških gora. Z nami je ostal nekaj dni in nas zabaval s številnimi zgodbicami iz svojega življenja. Pri svojih šestdesetih letih večino časa preživi prav v gorah nad dolino Bondid, v vaseh doline Hushe pa kot vdovec spet išče ženo, ki bi skrbela zanj v njegovem skromnem domovanju sredi vasi Kande.
Po prihodu v bazni tabor je bilo vreme kot nalašč za pripovedovanje zgodb, branje, kartanje in spanje, saj se je zjasnilo šele po dobrem tednu dni. Takrat so se okoliške gore pokazale v vsem svojem sijaju in mogočnosti in kar nekaj dni je bilo potrebnih, da so na bližnji ledenik pridrveli vsi plazovi svežega snega. Medtem sva se z Mojco odločili za vrh, ki sva ga želeli preplezati. Spet sva v nahrbtnika naložili vso potrebno plezalno opremo in nekaj hrane ter se preko mogočnega morenskega hrbta povzpeli skoraj do vznožja gore. Mali šotorček sva postavili na ledeniku, prespali noč in se zgodaj zjutraj lotili stene. Izbrali sva najbolj varno, a kljub temu drzno smer, ki naju je po celodnevnem plezanju pripeljala na najvišjo točko gore, kjer sva izmerili 5450 m. Pogled na okoliške vrhove je bil glavna nagrada tega dne in z veseljem sva si jo razdelili ter jo nekaj dolgih minut v popolni tišini uživali. Strma pobočja sosednjih gora so se ovijala v meglo in počasi je začel naletavati sneg. A vreme v Karakorumu je poznano kot zelo spremenljivo in tokrat je bilo v zraku čutiti, da poslabšanje ne bo prav resno. Na zadnjem spustu ob vrvi so »najino« goro pozlatili še zadnji sončni žarki.
Ob vračanju v bazni tabor sva že kovali načrte za naslednja leta, saj se nama je čas v Pakistanu počasi iztekal. Pred odhodom je bilo potrebno razmisliti še o poimenovanju gore in smeri, kar pa je prijetna dolžnost vsakega plezalca. Dolgotrajno tuhtanje ni bilo potrebno – naš lovec in nosač Rustam, ki naju je ves radoveden pričakal v baznem taboru, si je vsekakor zaslužil, da prva preplezana gora v dolini Bondid, dobi ime po njem, in sicer »Rustamov vrh« ali v jeziku Balti »Rustam Brakk«. Ob vročem čaju in suhih marelicah smo si z najinimi pakistanskimi prijatelji zaželeli samo še srečno pot, trdno odločeni, da se prav kmalu spet srečamo.
Po prihodu domov sva še enkrat preverili vse poznane vire o plezanju na območju doline Hushe, a o dolini Bondid ni bilo nobenih podatkov. Sedaj je najina dolžnost, da nov vrh in kratek opis območja posredujeva ameriški planinski zvezi, ki ima najbolj obsežno in aktualno bazo podatkov o gorah po vsem svetu.
Irena Mrak
