»Vesel sem, da mi ni treba soditi«
Po začetku sodnih postopkov za »primer Großglockner« je Reinhold Messner, ki ima že kar nekaj alpinističnih osebnih izkušenj iz sodb in obsodb, v intervjuju pozval k zadržanosti, treznosti ter spoštovanju kompleksnosti gorskega sveta. Njegovo stališče je izjemno pomembno, ker prihaja od človeka, ki je desetletja deloval v ekstremnih razmerah in dobro razume, kako hitro se lahko v gorah prepleteta odločitev in usoda.
Messner poudarja, da o »napakah« ne želi govoriti, saj jih je v gorah zelo težko objektivno oceniti.
Po njegovih besedah: »razmere se spreminjajo iz minute v minuto, odločitve so pogosto sprejete v negotovosti, zunanjih dejavnikov je ogromno, in tudi najbolj izkušen gornik lahko sprejme odločitev, ki se kasneje izkaže za usodno.« WELT Nachrichtensender
24ur/18.02.2026 – Pustil jo je na gori, kjer je umrla: objavili seznam napak, ki so vodile v smrt
Več kot leto dni po tem, ko je na najvišji avstrijski gori zmrznila 33-letnica, bodo njenemu partnerju sodili zaradi hude malomarnosti. Tožilci so predstavili seznam, ki naj bi pojasnjeval, kako so njegove napake vodile v njeno smrt. Njegov odvetnik pa trdi, da je šlo za tragično nesrečo.
Messner priznava, da se včasih pojavijo nedoslednosti, ki jih izkušen gornik ali alpinist »ne bi smel spregledati«, vendar opozarja, da to še ne pomeni, da lahko od zunaj jasno določimo krivdo.
Jedro alpinizma: osebna odgovornost in moralna dolžnost do soplezalca
Messner izpostavi dve ključni točki:
1. Osebna odgovornost
Alpinizem temelji na tem, da posameznik prevzame odgovornost za svoje odločitve. To je bistvo svobode v gorah.
2. Moralna obveznost do soplezalca
Čeprav je vsak odgovoren zase, obstaja tudi etična dolžnost do partnerja v navezi.
Ta dvojnost — svoboda in odgovornost — je po Messnerju srčika alpinizma.
24ur/19.02.2026 – Začelo se je sojenje 37-letniku, ki je obtožen, da je na najvišji avstrijski gori pustil svoje dekle, da je zmrznilo. Pred sodnika so stopili obtoženec, mati in oče pokojne ter brat in oče obtoženega. Mama umrle je pred začetkom sojenja stopila v bran partnerju svoje pokojne hčerke.
O krivdi lahko odloča le sodišče
Messner zelo jasno poudari, da o: krivdi, malomarnosti, kazenski odgovornosti ne more odločati niti javnost niti mediji. To je naloga sodišča, ki ima dostop do dejstev, pričevanj in strokovnih mnenj.
Poleg tega opozarja, da so psihološki dejavniki pogosto neznani: strah, pritisk, utrujenost, »gipfelfieber« (vročica po vrhu), stres, občutek dolžnosti do skupine … Vse to lahko vpliva na odločanje, a je od zunaj nevidno.
Opozarja pred hitrimi sodbami
Messnerjev glavni poudarek je preprost, a pomemben: Ne sodimo prehitro. Gore so kompleksen prostor, tragedije pa se pogosto zgodijo v sivih conah, kjer ni jasnih odgovorov. S tem Messner ne opravičuje napak — temveč opozarja, da je presoja od zunaj pogosto iluzija, ker ne vidimo celotne slike. Messner izpostavi tri sile, ki so vedno prisotne v gorah: samoohranitev, prijateljstvo, gipfelfieber – želja po vrhu, ki lahko zamegli presojo.
Prav v tem trikotniku se pogosto zgodi tragedija — ne zaradi ene napake, temveč zaradi prepletanja okoliščin.
24ur/20.02.2026 – 37-letnega avstrijskega plezalca, ki je bil obtožen, da je na gori pustil svoje dekle, da je zmrznilo, so po maratonskem sojenju spoznali za krivega povzročitve smrti iz malomarnosti. Obsojen je bil na petmesečno pogojno kazen in globo v višini 9600 evrov. Na sodišču je pričalo tudi njegovo nekdanje dekle, ki je opisovalo grozljive trenutke, ko je tudi njo dve leti pred tem pustil samo na najvišji avstrijski gori.
Messner s svojim komentarjem (spet) pokaže, zakaj ostaja ena najmočnejših moralnih avtoritet v alpinizmu. Ne beži pred resnostjo dogodka, a hkrati opozarja, da je resnica v gorah redko črno-bela.
Njegov poziv k zadržanosti je opomnik, da je soditi od daleč lahko, razumeti pa veliko težje. In v tem kontekstu velja brati tudi številne medijske prispevke o začetku sojenja 37-letniku, ki je obtožen, da je na najvišji avstrijski gori pustil svoje dekle, da je zmrznilo … prejšnja objava o tem primeru: Odgovornost v gorah – nadaljevanje primera z Großglocknerja









Glede končne odločitve o krivdi se strinjam z njim. Glede na to, da pa se podobna situacija ni zgodila prvič (po pričevanju njegovega nekdanjega dekleta), pa je trezna presoja človeka vprašljiva, prijatelja in odgovornost do soplezalca pa vsaj malo pod vprašajem.
Messner ima prav. V gorah, še posebej nad 3.000 m in več n.v., vsak sam odgovarja zase, o morebitni krivdi pa lahko presoja le sodišče. Pa še to ne vidi vseh dejavnikov nesreče. Emil