Zasavski vestnik, 17. februar 1954
Kakor drugi alpski narodi, tako smo tudi Slovenci razvili alpinizem in na tem področju dosegli visoko stopnjo. Če zasledujemo ta naš razvoj vse od njegovega početka, smo nastopili s to športno vejo pozneje kot drugi alpski narodi. Naš alpinizem se pojavlja torej mnogo let kasneje za ostalimi nacijami. Vzrok je iskati v tem, da Slovenci dolgo časa nismo bili samostojen, neodvisen narod ter smo dolga stoletja živeli pod vplivom in oblastjo drugih narodov. Tako v naši domovini v prvih začetkih gorniškega delovanja nastopajo Nemci, Avstrijci, Čehi in Francozi. Ti so prišli k nam kot znanstveniki ter so njihovi prvi vzponi temeljili na tem področju. V naše gore so se najprej povzpeli tuji botaniki in geologi ter drugi prirodoslovci, šele za njimi so prišli turisti in kot poslednji tudi plezalci.
Preden preidemo k opisu razvoja naše plezalne alpinistike, je nujno, da se seznanimo s prvimi zavojevalci naših vrhov. Kot prvi zgodovinski Wilonitzera leta 1788, Slovenci vzpon je zapisana tura Lorenza smo imeli v 18. stoletju že prvega alpinista mednarodnega kova; bil je to Valentin Stanič, doma z Goriškega. Stanič, ni bil samo eden izmed najpomembnejših alpinistov se pravi svetovnih alpinistov 18 stoletja sploh. Že takrat je opravil mnogo prvenstvenih vzponov, zlasti v Bavarskih Alpah. Važen je tudi njegov drugi vzpon na Veliki Klek (Grossglockner). Razen Valentina Staniča nismo imeli tedaj drugih alpinistov in naše gore so v tistih letih osvajali tujci. Šele v 19. stoletju, in sicer v zadnjih letih, se pojavljajo posamezne skupine, iz katerih se je potem ustanovilo in razvilo Slovensko planinsko društvo (SPD), ki je takrat bilo oster boj za nacionalne interese Slovencev proti tujim društvom, ki so vedno pogosteje prodirala v našo deželo. V prvih začetkih naše planinske organizacije še ne najdemo velikih uspehov. Tedaj še ni bilo za to potrebnih sredstev ter je vse planinsko in alpinistično delo temeljilo na osebnem idealizmu in stroških nekaterih posameznikov.
Korenine našega alpinizma zasledimo šele nekaj let pozneje, ko so naši prvi domači vodniki vodili tujce na naše vrhove. Tako je bila tistikrat Trenta zibelka našega klasičnega alpinizma z znanimi vodniki Andrejem in Jožetom Komacem, Tožbarjem in Kravanjo. Mnoge vzpone, ki jih je opravil dr. Kugy, se ima zahvaliti njim. Tako se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavil v naših Alpah dr. Kugy z mnogimi klasičnimi vzponi. Kakor dr. Kugy v Julijskih Alpah, tako je v Savinjskih Alpah odpiral pot alpinizmu dr. Johannes Frischauf in Ferdinand Seidl ter Fran Kocbek seveda ob podpori domačinov, vodnikov in lovcev, ki so vsa ta pota že pred njimi prehodili. Vidimo torej, da predstavljajo jedro našega klasičnega alpinizma domači vodniki – torej preprosto delovno ljudstvo.
Ko so bili v začetku 19. stoletja raziskani skoro vsi vrhovi Alp. se je v planinstvo vrnila samostojna progresivna športna veja, t. j. plezalstvo. Alpinisti se niso več zadovoljili z navadnimi vzponi Začeli so težiti za novimi nalogami na tem področju za novimi odkritji in doživetji in to v predelih, kamor se n’ stopila človeška noga. Na vrsto so prišle strme stene in grebeni. Razvoj plezalstva, ki se je začel z lahkimi turam’, je hitro rastel. Iz primitivne plezalne tehnike se je razvila moderna plezalna tehnika in z njo iz leta v leto večji in pomembnejši uspehi in zmage. Pri nas so bili prvi plezalci spet Nemci, ki se jim je posrečilo osvojiti večino klasičnih pristopov v naših gorah.
(Dalje prihodnjič)
Ivan Čanžek
