Polet, 6. marec 1955
V petek, 25. februarja, je že drugič govoril pred ljubljansko publiko Ricardo Cassin, eden najslavnejših alpinistov naše dobe. Ker s svojim prvini predavanjem ni povsem zadovoljil, nas je to pot toliko bolj presenetil. Bolj ko ga spoznavaš, več vidiš v tem gorjancu mirnih oči in zadržanega vedenja. In kako se zna razživeti, kadar govori o svojih vzponih!
Alpinisti PD Ljubljana-matica smo ga prestregli na večer pred odhodom. Spraševali smo ga vse mogoče, od priprav za vzpon na K-2 do italijanskih plezalnih šol. Seveda so nas zanimale predvsem podrobnosti z vzpona na K-2. Za ilustracijo to: Cassin je vodil odpravo, ki je imela namen temeljito proučiti smer vzpona na K-2 z ledenika Baltoro. Odprava je štela 8 ljudi in 20 nosačev ter je zadano nalogo opravilo stoodstotno.
Nekaj podrobnosti: alpinist, ki je kasneje stopil prvi na vrh, sploh ni plezalec v ožjem smislu. Bil je le 24-krat na Matterhornu, sicer pa ni plezal. Torej: za Himalajo ni potreben šestostopnjaš. Po drugi strani pa niso Američani uspeli prav zato, ker jim je manjkalo dobrih plezalcev. To je Cassin še posebej poudaril. Torej: tudi Himalaja zahteva ekstremne plezalce.
Težavnost vzpona, ki ga je poznal že Abruzzi in seveda Amerikanci, je približno IV. stopnje. Seveda je to v višini 8000 m, kar je poglavje zase. Cassin je samo detajliral vzpon.
In še tole: vožnja v Karakorum je za eno osebo znašala 1,200.000 lir, z ladjo pa 700.000 lir.
Potem smo govorili predvsem o njegovih elitnih turah v Grand Jorassu, Pico Badillu in Zapadni Cini. O Grand Jorassu pravi Cassin, da ga je prvič videl šele takrat, ko ga je potem preplezal. Do tedaj še sploh ni bil v tisti skupini. Prvikrat na Mont Blanc — rifuge Requin-Caban Leschaux — nato za 3 dni v Chamonix, potem pa v steber Jorassa. Zase pravi, da se mu zdi plezanje v ledu veliko enostavnejše in lažje kot v skali. Začel je plezati z 18. letom, brez kakšnega posebnega programa, kakor je pač videl pri drugih.
Nato smo govorili o plezalnih šolali. Omenili smo, da imamo tudi mi nekaj podobnega pod Grmado. Cassin ima o plezalnih šolah visoko mnenje. »Brez tega si ni mogoče misliti pravega razvoja mladine,« je dejal Cassin. »Seveda pa imajo te šole tudi slabe posledice. Ekstremisti, v slabem pomenu besede, so doma tudi v Italiji, je pa sicer jedro italijanskega naraščaja, zdravo.«
»Kaj pa zadnji problemi Dolomitov?« nas je zanimalo.
»Teh pa ni več, vsaj velikih ne,« je odvrnil Cassin.
»Kaj pa pravite k temu, da je Buhl preplezal Badille v 4 urah sam?« (Za to turo je Cassin z Rattijem rabil 2 bivaka!).
»Danes je v steni že približno 60 klinov. Sicer pa, Buhl je Buhl,« je bil odgovor.
»In še vaše mnenje o ženskem alpinizmu?«
»Če hočem biti odkrit, alpinizem ni za ženske. Je predvsem prenaporen in pušča na organizmu posledice, v prvi vrsti prezgodnje staranje.«
Potem smo se še o marsičem razgovarjali, o stilu, o opremi, o detajlih z njegovih tur, vsekakor dosti več, kot je bilo prostora v časopisu za tale razgovor z Ricardom Casisinom.
Milan Pintar
