Tine Orel
ŠPORT BREZ PUBLIKE bi naj ostal alpinizem, tako pravi znani alpinist Ruedi Schatz. Brez publike, brez ploskanja, nagrad in kategorizacij, a ne brez skromnih priznanj, ki jih opravičuje vsesplošna človeška lastnost — nečimrnost. Nekaj koncesij tej lastnosti je nujnih: vpis v knjigo na vrhu, omembe v letnem poročilu, članek v biltenu ali reviji, predavanja, časopisna notica. Alpinizem je šport, ki si z literaturo nadomešča svojo publiko. Schatz pravi, da je to normalno, da pa gre zadnje čase tudi čez rob, saj pri 30 letih tudi povprečni alpinisti danes že pišejo knjige o svojih doživetjih v gorah. V drugih športih je rekorder evidenten, v gorah pa kriteriji niso jasni. Marsikak alpinist je slaven, ker si zna oskrbeti publiciteto, s tem pa še ni rečeno, da je najboljši. Zvezdništvo v alpinizmu je za Schatza nekaj, kar bi res lahko pogrešili. — No, pri nas te nevarnosti še ni. Verjetno gredo Schatzu na živce nedavni manekenski poskusi v stenah in njihovi odsevi v literaturi.
SPITZBERGI so za alpiniste še vedno mikavno otočje. L. 1962 so se mudili tam švicarski gorski vodniki pod vodstvom Hans-Petra Jenija. En mesec so bili v deželi kralja Haakona VI in se povzpeli na šestdeset vrhov in na smučeh pustili za seboj okrog 2000 km. Bazni tabor so postavili na ledeniku Koller, ki je povezan z ledenikom Monaco. Dosegli so mnogo prvenstvenih vzponov, predvsem pa maso ledeniških posnetkov, ki bodo izšli v posebni knjigi.
712 TRANSPORTNIH NAPRAV je v švicarskem alpskem svetu. Od tega 9 gorskih železnic, 81 žičnic s kabinami za 8 oseb več, 69 sedežnic, 48 kabinskih (za 4 osebe), 80 preprostih transportnih sedežnic, 421 ski-liftov s kantonalnimi koncesijami. To je bilo l. 1961, sedaj jih je seveda več, turistična industrija se razvija po vseh znanih zakonih. V sosednem avstrijskem Vorarlbergu je 108 takih naprav.
EIGER in njegova slovita ali proslula severna stena se od l. 1962 šteje med — odprte stene, dosegla je 30 priznanih vzponov. Med te se ne šteje vzpon Uly Wyssa in Heinza Gonde, ker sta se ponesrečila niže pod vrhom, niti vzpon Stieger-Grünleitner (spor s Hiebelerjem), ker ni dovolj dokazan. Oba vzpona so črtali Švicarji. Ker spada Eiger med najbolj znane alpinistične pojme in ker je bilo v severni steni Eigerja tudi nekaj slovenskih poskusov, naj navedemo prvih 30 vzponov še enkrat.
21.—24. 7. 1938: Heckmair, Vörg, Harrer, Kasparek;
14,—16. 7. 1947: Lachenal — Terray;
4.— 5. 8. 1947: Jermann — Schlunegger;
26. 7. 1950: Forstenlechner — Waschack;
25.-27. 7. 1950: Fuchs — Hamel — Monney — Seiler;
22.-23. 7. 1952: Coutin — Julien;
26.-27. 7. 1952: Larch — Winter;
27.-29. 7. 1952: Buhl — Jöchler — O. Maag — S. Maag. — Bruneau — Magnone. — Habran — Rebuffat — Leroux;
6.— 8. 8. 1952: Lugmayer — Ratay — Wanis;
14,—15. 8. 1952: Blach — Wellenkamp;
15.-16. 8. 1952: Jungmaier — Reiss; 26.-27. 8. 1952: Hirschbichler — Riedl;
3.—11. 8. 1957: Mayer — Nothdurft;
5.— 6. 8. 1958: Diemberger — Stefan; 10.—13. 8. 1959: Albrecht — Derungs;
13.—14. 9. 1959: Diener — Forrer;
6.—12. 3. 1961: Almberger — Hiebeier —Kienshofer — Mannhardt;
30. 8.-2. 9. 1961: Kuchaf — Zibrin;
31. 8.-2. 9. 1961: Schlömmer — Strickler — Biel — Motowski — Grüter — Inwyler;
19,—22. 9. 1961: Freschnet — Wagner — Huber — Mayer;
23.-24. 9. 1961: V. Allmen — Hürrlimann; 26.-29. 9. 1961: Streng — Trojer;
23.-26. 7. 1962: Braun — B. Meyer — A. Meyer — Zuckschovert — Drach-sler — Gstrein;
12,—15. 8. 1962: Almberger — Weissenstirmer Hoi — Selzig;
13,—16. 8. 1962: Acquistapace — Solina — Arte Melano — Perego — Airoldi;
19.-22. 8. 1962: F. Jauch — J. Jauch — Gnos — Zurflüh;
19.—22. 8. 1962: Hauer — Ravanowitsch;
20.—23. 8. 1962: Kirch — Harlin (ZDA);
28.—31. 8. 1962: Etter — Epp.
Torej so steno »odprli« Nemci, Francozi, Avstrijci, Švicarji, častno so zastopani Čehi in Poljaki, razmeroma skromen je italijanski delež, kot Pilat v credo je prišel v Eigerjevo kroniko Američan Harlin. Angleža Chris Bonighton in Jan Clough, ta čas najuspešnejša angleška naveza v Alpah, sta preplezala Eiger kot 31. naveza, ko so se vrata v prvo dobo Eigerjeve alpinistične zgodovine že zaprla. Naši alpinisti žal niso imeli sreče, prav pa bi bilo, da bi svoje poskuse v našem glasilu vsaj zabeležili in dokumentirali.
ANTARKTIKA od časa do časa zaide tudi v alpinistično kroniko. Avstralsko zunanje ministrstvo v Canberri je javilo, da je avstralska raziskovalna grupa šestih mož od baze Wilkes na jugozapadni obali prodrla 1400 km v notranjost te daljne celine vse do sovjetske postaje Vostok. Izmerili so temperaturo —63 °C in bili v višini 3500 m nad morjem.
TIEN-ŠAN, »nebeško gorovje«, na severu kitajsko-turkestanske krajine, je povezano s Pamirjem in dosega s Kang-Tengri (= Gospodar neba) 7200 m višine. Obstoji 60 let star dokument o odkrivanju tega pogorja. Ima ga 86 let stari Franc Kostner iz Corvare, ki je l. 1902 s prof. Merzbacherjem raziskoval takrat še neodkriti Tien-Šan. Kostner je pri 86 letih še danes aktiven hotelir, kot vodnik pa se je več desetletij udejstvoval v Alpah in tudi na Kavkazu. Za odkrivanje Tien-Šana je zaslužen tudi Lorenz Saladin. Bil je na Kang-Tengri, l. 1936 pa je podlegel mrazu in so ga pokopali v delti Saridje in Inilčeka. L. 1938 je v Bernu o njem izdala knjigo A. Clark — Schwarzenbachova pod naslovom »Lorenz Saladin. Ein Leben für die Berge«.
POLJAKI pridobivajo v alpskem svetu vse večji renome. Za Dlugoszevim uspehom v stebru Fresney, v južni strani Mt Blanca, sta 1., 2. in 3. septembra 1962 Poljaka Gryczynski in Micholski steber ponovila. Bivakirala sta na Col de Peuterey in na anglo-poljskem bivaku na Chandelle, tretji dan pa sta dosegla vrh Mt. Blanca. O Dlugoszovem prvenstvenem uspehu smo že poročali.
GRAND CAPUCIN s svojo slavno steno v masivu Mt. Blanc du Tacul je v l. 1962 imela mnogo obiskovalcev. Zato pa je v njej ostalo kar 200 klinov. V tem masivu je tudi severna stena Pointe Adolphe Rey (3535 m). 11. avg. 1962 so teh 300 m vertikale premagali chamoniški vodniki Bernezat, Revilliod, Ribuod in Robbe. Zabili so 50 klinov, od tega 20 zagozd. V masivu Aiguille Verte sta Avstiñjca Axt in Gross kot druga prišla čez severno steno Droites od 24.-26. 7. 1962. Prva sta jo zmogla od 5.—10. 9. 1955 Cornuau in Davaille. Štejejo jo za najtežjo ledno in mešano smer.
FRANC-JOŽEFOV LEDENIK na Novi Zelandiji se je od l. 1951 umaknil za celih 1066 m. Ta ledenik in ledenik Fox sta edinstvena na svetu, ker tečeta z gorskih vrhov vse do subtropskih gozdov, ki leže na morski obali. Umikanje ledenika si razlagajo s tem, ker je v zadnjem desetletju bilo tam zelo malo dežja in snega.
PRITLIKAVO BREZO (Betula nana L.) so našli v Schladminških Turah, doslej najbolj vzhodno nahajališče onstran Centralnih Alp. Dr. Schaefllein pripisuje to »pihalnikom« ali »sapnicam«, pojavom cirkulacije vetra, ki ohlaja tla in tako postaja bistven ekološki činitelj. V Avstriji bodo taka nahajališča zaščitili. Strožjo zaščito bo uživala tudi bela jelka (abies alba ali pectinata), ki je zaradi svojih lastnosti za gozdno gospodarstvo zelo važna, je pa zaradi svoje lepote zelo ogrožena ob novoletnih praznikih. Jelka ima globlje korenine kot smreka in je tako v mešanem iglastem gozdu za varuha plitvejši smreki. Jelka ima tudi gostejšo in večjo krošnjo in odpornejše iglice. Jelka biološko odpira, rahlja in zrači gozdna tla, zmanjšuje nevarnost vdorov in plazov, ima večji prirastek in varuje smreko pred vetrom. Čeprav dosega smrekovina včasih boljše cene, je jelka kljub temu ekonomičnejša. Njeno igličevje je tudi boljše gnojilo, ker hitro trohni v mil humus, ugoden za podrast je. Zato v Avstriji govore o tradicionalni »božični katastrofi«.
SAAS — FEE leži v višini 1800 m v Wallisu, ima 770 prebivalcev. V. l. 1960/61 je bilo tu 300 000 gostov. Zdaj so tu naredili parkirno stavbo za 210 avtomobilov. Ker smo že pri avtomobilih, še nekaj številk: strokovnjaki cenijo, da avtomobili letno umore 1 milijon ptic pevk, 200 000 zajcev in do 100 000 srn, a to samo v Zapadni Nemčiji. Na Grossglocknerju je bilo l. 1962 355 000 avtomobilov, 9000 avtobusov in 12 000 motociklov, 1,3 milijone ljudi na motornih vozilih. 65 % teh avtomobilov je bilo iz Nemčije. Verjeli ali ne, registrirali so tudi 890 biciklov.
BALMATOV SPOMENIK v Chamonixu so prestavili za 20 m, tako je pisal Qüick 9. XII. 1962. Doslej je s svojo bronasto roko kazal na vrh Mt. Blanca in s svojo lokacijo blokiral kazino dveh milijarderjev baronice Elie de Rocschild in Ortiza Patine. Z nove lokacije kaže bronasti spomenik na vhod v igralnico, nič več na vrh Mt, Blanca. Z isto silovitostjo seve, verjetno celo z večjimi uspehom.
SMUČARSKE PROGE (piste) v Wettersteinu na področju Garmisch-Partenkirchna so zavarovali z naslednjimi predpisi: Prehod preko proge je za pešce in vozove dovoljen samo na določenih mestih. Nepotrebno zadrževanje na progi je prepovedano. Na progo smejo le smučarji, ki pa morajo voziti tako, da ne ogrožajo drugih. Kdor se pregreši proti tem predpisom, ga čaka globa 150 mark ali zapor.
ZNANSTVENI KOLOKVIJ O PLANŠARSTVU so priredili od 6. do 8. sept. 1962 v Rottach — Egernu na Tegernsee. Namen kolokvija je bil, da da tej veji geografije visokih gorstev nove pobude in jo oplodi s spoznanji in metodami moderne socialne in gospodarske geografije. To pa zaradi velikih sprememb, ki se gode v planšarskem gospodarstvu. Kolokvij je omogočil geografski institut tehniške visoke šole v Mtinchenu. Slovenijo je zastopal dr. Klemenčič, Švico prof. Winkler, Italijo prof. Morandini, Francijo prof. Loup, Avstrijo dr. Berger, največ geografov je bilo seveda iz Nemčije. Ugotovili so, da je v vseh alpskih deželah podoben razvoj: Vpliv turizma, odhajanje hribovcev v industrijo, pa tudi tehnični napredek, prizadevanje za rentabiliteto v planšarjenju. Na ekskurzijah na bližnje planšarije so videli, kako se meliorirajo obstoječe planine, kako se ukinja pašna pravica v gozdu, in zadružne planšarije. Kolokvij naj bi geografe vzpodbudil, da bi z večjim interesom spremljali planšarsko gospodarstvo v okviru hribovskega kmetijskega gospodarstva, posebno potem, ko je tu turizem povzročil velike spremembe. Geografi naj bi seznanili svet o moči tega gospodarstva in o njegovem odnosu do dolinskega, saj hribovsko gospodarstvo vpliva na kulturni alpski svet, predvsem pa naj bi proučevali dogajanje na gornji poselitveni meji v gorah.
HELIKOPTER — reševalec je v trdi zimi 11. XII. 1962 iz vzhodne stene Watzmama rešil dva plezalca, ki ju je premagal snežni vihar, da sta brez moči obtičala pod vrhom stene. Moderne GRS si brez helikopterja že ne moremo več zamisliti. Helikopter je okretno transportno sredstvo, predvsem pa hitro, pri reševanju pa je brzina največkrat vse. Januarja 1963 pa so v Gmundenu pokopali tri znane gorske reševalce, ki so se ponesrečili v plazu na Traunsteinu. Zajel jih je pršni kložasti plaz in jih potegnil 400 m v globino. Reševalci so bili na treningu po novoletni reševalski prireditvi na Gmünden-hütte.
DESETKILOMETRSKI SPUST pripravljajo za mednarodni zimskošportni center Obertauern pri Salzburgu. Začel se bo na 2200 m visokem Seekareck, iztekel pa v Untertauernu. Višinska razlika bo 1200 m. Na Seekarecku obratuje že več transportnih sredstev, ki omogočajo spuste na razne strani. Močno se je za zimsko sezono spremenil tudi Mariazell s sistemom žičnic, sedežnic, vzpenjač, vlečnic in liftov. Posebno skrbno so uredili »frižider«, smučarsko vežbališče, ki leži v senci in je znano po dolgotrajnosti snega in njega uporabnosti za smučanje, četudi je njegova plast tanka. Leži namreč na idealni travnati podlagi.
DACHSTEIN se je uradno »ponižal« in to po l. 1945, ko je Avstrija za svoje meritve vzela Jadransko morje. Fašistični zakon je namreč Jadran zavrgel in jemal za morsko gladino Severno morje, s čimer je nastala razlika 7 m v dobro za Dachstein. Tako je bil do l. 1945 tritisočak (3004 m), sedaj pa je uradna meritev obstala na 2995 m.
V ZAČARANEM KRALJESTVU ROJENIC je naslov opisa triglavske ture v ÖBZ 1963, ki jo je lani naredil dr. L. Krenmayer, znan avstrijski alpinist in publicist in dober poznavatelj naših Julijcev. Od vseh pristopov na Triglav mu je najbolj pri srcu otožna Krma. Otožnost je videl celo na obrazu očanca, ki ga je srečal, a upajmo, da ne zato, ker je kmetic s težavo »v davno zasutih vrelcih« našel nemške glasove, čeprav so ginjeni zaslišali nemško besedo. Sicer pa s simpatijo opisuje Triglav, sveto goro Slovencev, in znana nadelana pota po Julijcih od Triglava do Jalovca, Pogačnikov dom in Pavla Poljanca, »enega od poslednjih pionirjev v Julijskih Alpah.«
POKLICNI SMUČARJI (pistenstare) imajo v Kitsbüchlu mednarodno organizacijo smučarskih dirkačev. Imenuje se ISRA (International Ski Racers Association). L. 1961 so v Aspernu priredili prvi veleslalom pred 2000 gledalci, ki so plačali vstopnino. Christl Pravda je zaslužil 1500 dolarjev, Molterer 600, Spiss 400. Kmalu nato je bila prireditev z 9000 gledalci, na njej je debitiral Šved Stein Eriksen. Njegova slika je šla skozi vse magazine, posebno zaradi njegovih akrobacij, saj je delal salte s smučmi. Pritisk novih članov v ISRA je močan, saj favoriti zaslužijo po 25 000 dolarjev letno samo na premijah. Eriksen celo 40 000 dolarjev. Po 3000 dolarjev jim dajejo firme, če vozijo s takimi ali drugačnimi smučmi, povrh še po 300, 200 in 100 dolarjev za 1. 2. in 3. mesto. Pogodbe delajo kot manekeni tudi za razne druge firme (zaradi čevljev, stremen, vezi, obleke). Molterer dobi samo od firme, ki dobavlja vetrovke, 1000 dolarjev po pogodbi za eno sezono in še provizijo. — V takih razmerah je res težko sklicati v spomin stax-e čase z množično smučarijo.
RECIPROČNA IZMENJAVA alpinistov je zadnja leta močno v navadi med alpskimi deželami in Vzhodom. Čehi se sporazumevajo z Avstrijci in Francozi, Rusi prav tako, Poljaki pa poleg reciprocitete tvegajo mnogo za afirmacijo svojih navez. Po reciprociteti bi morali čimprej poseči tudi mi, če je trda za devize, saj smo pred desetletjem v tej zadevi že imeli nekaj uspehov.
KARAVANŠKI DEL TRANSVERZALE je v ÖBZ z dne 15. febr. 1963 opisal E. Lang. Navaja večji del nemška poimenovanja, v oklepajih pa tudi slovenska, večinoma brez napak. Hvali gostoljubnost in ljubeznivost naših ljudi in korektnost graničarjev, ne more pa prehvaliti pokrajinskih lepot, ki se razprostirajo pred pogledi z Begunjščice, Kriške gore in Storžiča.
AVANTURA V VELIKI CINI je doživela tako publiciteto, da je pravzaprav ne bi bilo treba razčlenjati. Vendar naj iz številnih člankov o njej izberemo nekaj ugotovitev: Priznati je treba skoraj neverjetno vzdržljivost trojne naveze v morilskem mrazu 500 m visoke navpične stene. Brez premisleka tudi ne smemo obsoditi, če so ti avanturisti za drzno dejanje nekaj dobili. Pač pa je treba reči, da te vrste cirkuška akrobatika v steni z alpinizmom v najplemenitejšem pomenu besede nima nobenega opravka več. 850 klinov za 500 m stene, torej za vsak meter skoraj dva! Jasno je, da mora nekdo skrbeti za aprovizacijo s pomožno vrvjo, zato to ni več plezanje, marveč tehnična ureditev nadelane plezalske lestve, ne pa samostojno plezanje. Ta pomožna vrv je možna seveda samo v čisti vertikali, pri stenah drugačne vrste bi se zatikala, gre torej res za tehniko, ne pa za plezanje v pravem pomenu besede. Res je, da se vsak v gorah udejstvuje, kakor mu najbolj godi, toda s tem ni rečeno, da bomo graditelje vzpenjač imenovali alpiniste. Tehniko in plezanje res lahko razločujemo, naj si bo, če gre za prometna sredstva ali za 850 klinov.
SEVERINO CASARA je v »Le Alpi Venete« napisal članek o Paulu Preussu za 50-letnico smrti. Preussa imenujejo plezalca — viteza, ker pri plezanju ni uporabljal umetelnih sredstev, pa ima smeri, ki so še danes uvaževane. Casara imenuje Preussa najboljšega plezalca vseh časov. Izvršil je 1500 težkih in najtežjih vzponov brez klinov, dvojnih vrvi in drugih tehničnih sredstev. Rodil se je l. 1886 v Alt — Aussee, oče je bil Madžar, mati Francozinja. Smrtno se je ponesrečil 27. let star v Manndlu, v katerem ga je dobil ledenomrzli snežni vihar v vertikalni severni steni. Še danes se njegovi vzponi ocenjujejo s V. stopnjo. Bil je prepričan, da se da z izpopolnjevanjem plezalskega stila vse doseči brez tehničnih sredstev. Bil pa je proti frazam »boj z goro«, »zmaga nad vrhom«, »triumf nad steno« in kar je še podobnih napetih izrazov človeškega zanosa nad uspehi v gorah, če te privolijo. Njegovo plezanje je bilo podobno plesu brez teže in napora, iz samega veselja nad življenjem. Bil je neprekosljiv stilist, plezal je z eleganco, prirodno in z navdušenjem. Menda ni nobenega previsa preplezal stisnjenih zob, spačenega obraza, na silo. Preziral je strah pred globino, bil je rojen plezalec. Njegov prvi vzpon na Campanile Basso di Brenta brez vrvi, brez tovariša je enkratno dejanje za vse čase. — 25 let za njim je ta vzpon ponovil Emilio Comici. — (Tudi Bonatti in Zappelli, ki sta l. 1962 pozimi preplezala Grandes Jorasses, nista hotela biti povezana z vznožjem.)
LETALSKE NESREČE v Alpah se množe. Letalom so nevarne razne naprave v gorah, poleg hudega vremena. Proti stenam žal ne startajo samo reševalni helikopterji in majhni športni stroji, tudi štirimotornik je lani grmel proti smrtnemu »pajku« v severni steni Eigerja. V nekem prospektu piše: »Eno uro avanture za 60 mark! Najrazburljivejše doživetje ni ne v cirkusu ne v kinu. Štirimotornik bo 60 minut obletaval Eigerjevo steno s 75 osebami na krovu. 20 tonski stroj bo obletel Jungfrau, Eiger …«
293 SMRTNIH NESREČ so v l. 1962 zabeležili v Alpah, od tega 37 samo na bavarskem področju. To ni največja številka, je prej pod povprečjem. Število bi se lahko še znižalo, če… Toda ta »če« bo še dolgo ostal. Marsikaj se je zgodilo lani v Alpah, kar pomeni pravi posmeh nevarnosti: Smučanje po Pallavicinijevem ozebniku; 80 letni univerzitetni profesor je prišel na Piz Bernino (4049 m); cela vrsta famoznih prvih zimskih vzponov (severni raz in severna stena Langkofla, sev. zah. stena Cima Su Alto, sev. stena Grande Charmoz, severni steber Piz Palü).
CLAUDE BARBIER, pravijo, je non plus ultra plezalec. V enem dnevu je preplezal 5 severnih sten v Cinah, od tega 250 m VI, vsega 1600 m! V 3 urah je preplezal Cassinovo smer v severni steni Zapadne Cine, v istem času Comicijevo v Veliki Cini, Preussovo poč v 70 minutah, Punta di Trida v eni uri, severno steno Male Cine v pol ure. Ali je naglica časa segla tudi že v stene ali pa je Barbier enkraten fenomen?
PUMORI (7145 m) imenujejo nekateri najlepšo goro na svetu. Takih najlepših je sicer še več, a morda tudi pri gorah velja »tista o okusih«. Pumori ali Pumo Ri imenujejo Marcel Kurz »biser s Khumbuja«. Leži 10 km od Everesta. Lenser, ki je l. 1962 stopil tej gori na teme, pravi, da je »gora vseh gor«. Bazni tabor so si postavili pod 1700 m visoko južno steno. Iz Tibeta je ta gora, so govorili, pravi smuški svet, z juga pa je težja kot Dhaulagiri. V resnici pa tudi na severni strani niso videli nobenega smuškega sveta, ko so plezali po severovzhodnem grebenu na vrh. Na obe strani so gledali v 70—80° naklonine. Da so zmogli ta greben, je bilo treba več tednov skrajnih naporov. Pumo Ri spada že med tiste himalajske vzpone, ki niso več pionirski, odpirajo pa novo dobo v himalaizmu.
163 KM NA URO je znašala brzina smučarja Italijana Luigi di Marca, ko se je po 300 m dolgem pobočju z naklonino 63° spustil, da potolče rekord Zena Cola. Že leta 1896 je Zdarsky dosegel brzino 100 km na 200 m dolgi progi. V Sierri Nevadi, tam kjer so bile l. 1960 v Squaw Valleyu olimpijske igre, pa so že l. 1863 zabeležili brzino 115 in celo 140 km na uro in to na daljavi 800 m in 550 m. Vsaj tako je iz starih časopisov izbrskal American Ski Annual 1954. Pred 100 leti so, če se smemo zanesti, take brzine na primitivnih smučeh dosegali iskalci zlata v Sierri Nevadi.
VODNIŠKA SLUŽBA V ALPAH je še vedno aktualna. 75 % klientov dobe avstrijski vodniki iz Nemčije, 8 % iz Avstrije, 8 % iz Anglije, 7 % iz Holandije, 4 % iz drugih držav, 60 % tur je letnih, 40 % zimskih, večina gre seveda za najvišje vrhove. Po drugi vojni so avstrijski vodniki vodili ca. 300 000 turistov na 80 000 turah.
O PRVENSTVENIH VZPONIH okoli Durmitorja, predvsem okoli Bobotovega Kuka poroča Otto Herzog, ki je lani z dr. H. Gohlkejem obiskal to področje. Prišla sta iz Münchna, prepotovala z avtom 2500 km, glede plezalnih podatkov pa sta se zanesla na poročilo dr. Bauerja in Huttija v ZDüAV 1934 (str. 190). Od takrat se je v Durmitorju marsikaj plezalo, sumarične alpinistične evidence o Durmitorju pa še nimamo.
CESTA NA GERLOS utegne postati ena najbolj turističnih cest v Avstriji. Odprla je širni smuški svet okoli Gerlosplatte in jo bodo vzdrževali vso zimo. Doslej je bilo možno s tirolske strani priti le do vasi Gerlosa, s pinzgauske pa do vasi Ronacha. Cesta je povezala znameniti Krimml s tirolsko mejo, vso zimo bodo po njej vozili avtomobili in avtobusi. Kdor bo hotel od blizu videti Krimmlske slapove, bo pa moral na stransko cesto, a ne daleč, vidni pa bodo tudi s ceste, toda iz višine. Podrobni opis ceste dokazuje tehnično in estetsko popolnost tega mogočnega objfckta v območju Gross in Kleinve-nedigerja. V novih terenih najde smučarija nov mik, turizem novo področje. V Avstriji izdelajo letno 250 000 parov smuči, samo Fischer, največja tvornica smuči na svetu jih letno vrže 150 000 parov na trg. Ni čuda, da toliko tvegajo za nova področja in za reklamo, za psihološke osnove.
TELEMARK IN KRISTIANIJA, prvi komaj še znan smuški lik, drugi še vedno v rabi, oba pa izvirata iz Norveške. Telemark je dobil ime po pokrajini, kjer je nastalo moderno smučanje. Telemark je kot element smuške tehnike izumrl, ko so prišle v modo moderne vezi, ker z njimi ni bil več izvedljiv. Pa tudi zato, ker so se hribovci iz Telemarka v množicah izseljevali v Ameriko okoli l. 1870. Njihovo tehniko so nam ohranili nekateri učitelji iz Christianie. To je staro ime za Oslo, norveško glavno mesto, imenovalo se je tako od l. 1624 do l. 1924.
GARMISCH — PARTENKIRCHEN je dobil še eno atraktivno žilo. Dr. R. Reiter se je naselil tam s svojim fizikalno — bioklimatičnim raziskovanjem in inštitutom. Zgradili so ga čisto blizu zimskega štadiona, tako da za njegovo popularnost ni treba biti v skrbeh. Odprli so ga v navzočnosti znanstvenikov in oblasti, da bi mu s tem prišteli še večji pomen. Inštitut bo raziskoval geofizikalične, klimatološke in meteorološke posebnosti tega bazena in določil indikacije za tiste, ki iščejo tu rekreacijo in zdravje. Zato je treba vedeti specialne značilnosti zdravilne klime: srednjo temperaturo, relativno vlažnost, jakost in druge vrednosti vetra, sončnost, meglenost, padavine, vse to meriti na več krajih in v različnih višinah, ugotoviti globalno žarčenje na tleh, ultravioletno B žarčenje, naravno in umetno atmosferično radioaktivnost, elektriciteto v zraku, elektromagnetske valove. V Davosu je sicer podoben inštitut, vendar z drugimi nameni. Ta v Garmischu je za Alpe edinstven.
UMETNO SMUČARSKO DIRKALIŠČE imajo tudi v Londonu. Prvi slalom na njem je vozil znani smučarski star »raketni vozač« iz Arlberga Karl Schranz. Pista je visoka 16 m, dolga 50 m. Gledalcev je bilo 8000. Guy Perillat, francoski smučarski šampion, pa je že med voščenimi figurami v kabinetu Mme Grevin v Parizu.
SMUČI NA VAJETI so sredi 19. st. poznali na srednjem Norveškem, etnografi pa pravijo, da je take smuči poznal ves evrazijski prostor od Altaja do Norveške in Islanda. Nemška literatura navaja take smuči v Rusiji, Poljski, v baltskih deželah, Kaieliji, Jugoslaviji in Skandinaviji. Največkrat jih imenujejo ruske smuči, »ski a la russe«. Uporabljali so jih za lov in za hojo v gozdu pozimi. Dolge so bile 100 do 180 cm, široke 12 do 18 cm. Stremen niso’ imele, tudi palic ni bilo treba. V zvezi s tem imenujejo slovenske bloške smuči kot posebno zanimiv etnografski predmet. C. J. Luther pozna o bloških smučeh najnovejšo literaturo in omenja pokojnega dr. Borisa Orla študijo v Slovenskem etnografu 1956 (XV. IX). S tem v zvezi omenja C. J. Luther tudi Valvazorja in Herbersteina (Commentarii rerum Moscoviticarum, Dunaj 1549), pa tudi študijo L. P. Potapova o teh ruskih smučeh.
TRAGEDIJO GRUZINSKIH ALPINISTOV imenujejo nesrečo na Pik Pobeda (7439 m) v Tien — Šanu (Nebeških gorah). Gruzinci so sklenili priti na vrh po severozapadnem grebenu po najtežji smeri, doslej še neprehojeni. Greben je izredno strm, vklenjen v večni led in sneg. Ekspedicijo so dolgo časa skrbno pripravljali. Vodja skupine je bil Džumher Medzmariašvili, njegov namestnik Mihail Hergiani, člani Tejmuraz Kuhianidze, Ilja Gabliani, moskovski plezalec Ciril Kuzmin, cvet gruzinske alpinistike, ki ga je Kuzmin še okrepil. Kuzmin je namreč sodeloval pri napredku gruzinskih alpinistov od l. 1954, t. j. od prvih začetkov. Bil je v službi kot hidrotehnični inženir v Gruziji, zadnje čase pa vodilni inženir pri Assuanskem jezu. Bazo so si postavili v višini 4200 m, se hoteli držati severozapadnega grebena do brezimenega vrha 6918 m, nato prestopiti v zapadni greben masiva Pik Pobeda in po njem napredovati še 3 km. Bili so dobro opremljeni, med drugim tudi s prvovrstnimi radijskimi aparati, ki so jim jih dali kirgiski meteorologi. Pri aklimatizaciji so večkrat dosegli višino 6000 m višine. V snežnem viharju in metežu so nato dosegli koto 6918 m, v višini 7350 m pa je obnemogel mlajši Hergiani. Slabost v takih višinah je spričo pomanjkanja kisika že lahko vzrok smrti, zato je vodja odredil, da starejši Hergiani poskrbi za evakuacijo bolnika. Ostali so dosegli vrh. Pri sestopu je v višini 6900 v bivaku zbolel Gabliani. Ko je zjutraj stopil iz šotora, se je zgrudil mrtev. Pokopali so ga na mestu v višini 6900 m. Preostala trojica je dosegla pri sestopu višino 6200 m. Tu so se morali spuščati preko 12 m visokega skalnega praga. Pri tem je zadnji Kuhianidze omahnil v prepad, vodja Džumher mu je hitel na pomoč, pri tem pa sam našel smrt.
Češki in avstrijski alpinisti so se zmenili za zamenjavo. Poleti 1963 bodo Avstrijci dva tedna gostje v Visoki Tatri, Čehi pa bodo dobili recipročno vrednost kot gostje v avstrijskih Alpah. Pravijo, da pri razgovorih ni šlo gladko, da pa je vendarle zmagala želja po zbliževanju sosednih narodov. Avstrijci, ki so šli v Tatro, so morali položiti določeno vsoto za vzdrževanje čeških gostov v Avstriji. Od Dunaja do Tatre je 350 km vožnje z avtobusom.
DR. JULIUS KUGY je še vedno glavni propagator za naše Julijske Alpe. Njegova knjiga »Aus dem Leben eines Bergsteigers« jih opisuje tako vabljive in mikavne, da prevzamejo marsikoga, preden vidi Julijce na svoje oči. To dokazuje današnja nemška, italijanska, švicarska pa tudi angleška planinska literatura. Kugy je kot planinski pisatelj svetovni pojem, z njim pa gredo v svet — tudi na turistično tržišče — naše Julijske Alpe. Žal tujcem ne moremo postreči z nobenim primernim vodnikom, prospektom in celo ne z zemljevidom. Vodnik Helmuta Schönerja »Julische Alpen« in Freytag — Berndtova karta št. 14 sta edina novejša turistična pripomočka, s katerima lahko postrežemo tujim interesentom, seveda ne mi, ker niti enega niti drugega nimamo na zalogi.
V lanskem septembru je v naših Julijcih preživel tri tedenski dopust dr. Bernd — Rudiger Uhse iz Frankfurta a. M. V opisu, ki ga je priobčil v »Deutsher Alpenverein, Sektion Frankfurt a. M.« 1963, je poln hvale. Všeč so mu bili naši ljudje, naši kraji, gore, pota, koče in oskrbniki. Edino, kar mu ni bilo všeč, je pomanjkanje vode v naših gorah, o čemer govori tudi dr. Kugy.
Kljub jezerom, snežiščem in studencem, da je mnogo dolgih potov po brezvodnem svetu: »Nekoč, pravi stara slovenska bajka, je bilo kamenito morje med Triglavom in Bogatinom rodoviten, cvetoč vrt, v katerem je kraljeval Zlatorog, divji kozel z zlatim rogovjem, in čuval neprecenljive zaklade. Nek lovec ga je zalezel in obstrelil, da bi svoji nevesti prinesel dragocene dari. Iz krvi ranjenega Zlatoroga so zrasle rože s čudežno močjo. Ranjeni Zlatorog si je z njimi opomogel in sunil lovca v prepad. Cvetoči vrt med Bogatinom in Triglavom pa je izginil.«
Dr. Uhse omenja, da je v Julijcih tudi več smeri VI. stopnje, da je pri tem malo publike, da pa je za ogled tu gora dovolj za teden, za tri tedne. Nemški turist si je vzel čas in je oblezel Planico, Jalovec, Mojstrovko, Vršič, Prisojnik, Trento, Razor, Kamin, Triglav, nazadnje pa preko Sedmerih jezer sestopil v Bohinj, pogledal še na Bled, nato pa z Belopeških jezer stopil še na Mangart, ker mu z naše strani avtocesta ni dišala. V Trenti si je natančno ogledal Kugyjev spomenik, ki ga ne more prehvaliti, Tožbarjevo hišo in pokopališče v Trenti. Izreden vtis je nanj naredil Pogačnikov dom tako po legi kakor po ureditvi, pa tudi oskrbnik Poljanec mu je bil zelo všeč. Pri Poljancu je iskal informacij za svoj vodnik tudi Schöner. V Bovcu mu je šel zgledno na roke oskrbnik Zaje, Kanin pa obsuje z edinstvenimi superlativi. Na Sedmerih jezerih se spominja Kugyjevih besed: »To je dežela, ki se ne more smejati, tako globoko resno ji je ustvarjalna narava izoblikovala njeno lice.«
