Težko presodimo, ali se v Ljubljani bolj veselijo odprtja novega plezalnega centra, ki bo združil vertikalno gibanje z urbano kulturo, ali zaslužkov, ki pripadajo (poleg projektantom, izvajalcem, svetnikom, itd. tudi) tistim, ki (pod)pišejo zakone in predpise. Prav potiho pa si že vsi omenjeni želijo nadaljevanje zgodbe, morda takšne, da bi kmalu zatem (izbranci) spet smučali tudi v mestu. Morda ne v vrtečem se valju, a ideja o dostopnem snegu — po treningu, po službi za otroke in odrasle — je vsekakor privlačna. V času, ko podnebne spremembe krajšajo zimske sezone in ogrožajo prihodnost smučanja v Alpah, se v Avstraliji rojeva futuristična alternativa: Snowtunnel — vrtljivi snežni predor, ki omogoča celoletno smučanje na pravem snegu, ne glede na vreme ali geografsko lego.
Kako deluje?
Gre za velik cilindrični tunel, dolg 16 metrov in visok 12 metrov, obložen s plastjo pravega snega, ki ga proizvajajo visoko učinkoviti zasneževalni sistemi. Tunel se neprestano vrti, kar ustvarja iluzijo neskončnega spusta — nekakšno zasneženo »hrčkovo kolo,« kjer se teren nikoli ne konča. Smučarji lahko glede na svoj položaj znotraj valja izbirajo med različnimi nakloni in težavnostmi.
Tehnologijo zasneževanja zagotavlja TechnoAlpin, vodilno italijansko podjetje, ki je sodelovalo tudi pri gradnji velikih pokritih smučarskih centrov na Kitajskem. Prvi Snowtunnel naj bi bil odprt leta 2027, prototip pa bo predstavljen že prihodnje leto.
Tehnologija, ki odpira vprašanja
Čeprav ideja obljublja rešitev za smučanje v času podnebnih sprememb, sproža tudi etična (upajmo, da so nastavljalci predpisov vključili vse vplive, da bo lahko dovolj drago in s tem zanimivo za …) in okoljska vprašanja:
– Kakšna je energetska poraba za vzdrževanje temperature pod ničlo, vrtenje valja in uravnavanje vlažnosti?
– Ali lahko takšna struktura nadomesti izkušnjo gorskega sveta, ki vključuje pokrajino, kulturo in čustveno navezanost?
– Je to pot do ohranjanja športa ali zgolj simptom smučanja za vsako ceno?
Katja, bo tokrat šlo?
Copilot
