Tine Orel
PLATEAU ROSA je kraj blizu Breuila. Tu vsako leto prirejajo »kilometre lance«, leta 1965 prvič pod okriljem FIS (Federation International de Ski). Odloča seveda material in tehnika, to je, idealna aerodinamična »jajčna drža« vozača, ki se v tesni obleki spusti po strmini 65°, drvi, drvi, nič ne vidi več, z glavo med koleni pada v globino … Leta 1965 je Italijan Walter Mussner v prvem smuku dosegel 172,08 km h, pri drugem pa je zadel ob merilno pripravo, ki mu je uničila 20-letno življenje. Zmagal je Ludwig Leitner, njegov čas 172,084 km/h.
PADALSTVO V ALPAH ni nova stvar, saj vojska mora znati vse. Pred leti smo poročali o francoskem padalcu, ki je odskočil na Mt. Blanc, lani pa je opozoril nase E. Felbermayr iz alpske padalske skupine. Felbermayr ima za seboj 750 skokov, s specialnimi skoki pa se ukvarja od leta 1962, ko je doskočil 10 m od koče v Traunsteinu. Leta 1963 je uspel skočiti na vrh Dachsteina. Veter iz južne stene je bil tako hud, da ga je nad vrhom držal kakor postovko. Le s težavo je dosegel ledenik. Ostali skoki so bili vedno bolj brezhibni, njegovo početje je bilo vedno bolj pomembno za specialna reševanja GRS, kamor človek ne more drugače stopiti kot z neba. Junija 1965 je skočil z Male Cine, levo od Rumenega raza (Spigolo Giallo). Veter je bil tak, da so že obupavali, Felbermayr je bil sicer nervozen, vendar je skočil kljub slabim tokovom 280 m v globino. Po štirih sekundah je odprl padalo in doskočil 5 m od zaznamovanega mesta v vznožju stene.
BOSCONERO je dolomitska skupina 17 km jugovzhodno od Civette. Ima 700 m visoko severno steno. 400 m široko, do lani še ne preplezano. Skoraj neverjetno dejstvo, ko pa se že leta in leta govori, da je vse postorjeno, da ostanejo samo še zimske prvenstvene in stene na drugih kontinentih. Severna stena Rocchetta je ostala nepreplezana, dve uri od ceste, po kateri drvi poleti reka avtomobilov. Preplezali so jo Italijani lani in to brez svedrovcev, s 120 navadnimi klini. Prav toliko jih je porabil Comici za severno steno Velike Cine. 50 do 60 klinov je ostalo v Rocchetti, za dobrodošlico ponavljalcem. Tudi aprovizacijske vrvi prvi plezalci v Rocchetti niso rabili, bili so navezani samo nase, 40 ur čistega plezanja jim je bilo dovolj. Bili so Milo Navasa, Claudio dal Boseo in Franco Baschera. Kazalo je, da brez svedrovcev ne bo šlo, vendar je smer zelo klasična: mnogo prostega plezanja, dobra varovališča, dobri prostori za bivak, pomembne težave v dobri skali, idealno plezanje v starem, ne modnem smislu. Po mnenju prvih plezalcev je lepša smer kot Rumeni raz, kot severna stena Velike Cine, severo-zapadna stena Torre di Valgrande. »Kamnoseškega« dela ni. Po četrtem bivaku so vrgli v prepad sveženj specialnih klinov, čeprav je bilo 200 m stene še pred njimi.
TROLLVEGGEN smo v tej rubriki že nekajkrat omenili. V letu 1964 so nam ta norveška ostenja približali hrvatski alpinisti. Dolina Romsdal, 300 km severno od Osla, je dolga 5 km, v stenah tam okoli je deset smeri, ena od njih posebno znana, vzhodni steber Trollrygena, ki so ga prvič preplezali leta 1955 (V , VI — in VI), je zelo resna tura. Stena je visoka 1500 m, prava arhitektonska mojstrovina narave. Leta 1965 so plezali tu Angleži. John Arnett piše o tej ekspediciji, da je že takoj v začetku severne stene naletela na težave VI A2. Šest dni so se trli v severni steni Trollryggena, doživeli v steni vihar, sneg, dež, meglo in morali premagati vrsto visokih odstavkov, ki so terjali najmodernejše plezalne metode. Steno so ocenili s VI A2, dva raztežaja VI A1, končni raztežaj pa kar s VI A3. Več mest tudi s VI+. V Trollryggenu je zdaj že nekaj smeri, ki so povezane z imeni najboljših norveških plezalcev (Hoibakki, Opdal, Laif — Norman Petterson, Ellassen, Emersen, Teigland). Angleži so plezali svojo smer. Z Arnettom sta bila v navezi Tweedale in Howard.
MONT BLANC je imel v sezoni leta 1965 lepo vreme takrat, ko so ga pogrešali celo sončni Dolomiti.
Zato je bilo v masivu večkrat ponovljenih mnogo težkih smeri: Bonattljev steber v Druju, zapadna stena Grand Charmoza, vzhodna stena Grepona, severna stena Bionnassay. V zapadni steni Druja je nastala direttisima, v vzhodni steni Capucina, južni steni Aiguille du Midi, Brenvi, v smereh v Argentiere, vsepovsod so se gnetle naveze iz vsega sveta. Le Walkerjev steber je učakal eno samo ponovitev, opravila sta jo Axt in Grimmlinger, imela sta slabo vreme, zato sta zapisala kar dva bivaka. Srečanje alpinistov v okviru ENSA pa ni imelo sreče z vremenom. Kljub temu so »padle« mnoge najtežje smeri. Rusi so preplezali Bonattijev steber, kar je vredno zapisati.
Šlager sezone pa je bil samohodec Parižan Trivelini, ki je v septembru sam preplezal severovzhodno steno Grandes Jorasses in pri tem znameniti »Mrtvaški prt« (Linceul), ki je vse dotlej čakal na človekov pogum.
25-LETNICO SMRTI EMILA COMICIJA so v Trstu slovesno praznovali in smo o tem že poročali. Imenovali so ga gentlemena gora, očeta moderne plezalne tehnike. Poznali so ga tudi nekateri naši plezalci, Tržačani, pa tudi Joža Čop in drugi. Ponesrečil se je v plezalnem vrtcu v steni Gardezza 9. oktobra 1940, ko je njegovo mojstrstvo prehajalo že v legendo. Spuščal se je s staro vrvjo, to je bilo vse in dovolj, preveč. Rodil se je v Trstu leta 1901. S 16 leti je stopil v klub »XXX Ottobre« in bil najprej navdušen jamar. Leta 1926 je prišel v globino 500 m, dotlej najgloblje, do kamor je stopila človeška noga. Nato se je posvetil goram in postal najuspešnejši italijanski plezalec. Najprej je plezal v Julijcih, leta 1928 pa je začel z Dolomiti in v 12 letih dosegel 84 prvenstvenih vzponov. Naštejmo jih nekaj: Italijansko smer v severozapadni steni Civette (1931), severno steno Velike Cine (1933), rumeni raz v Mali Cini (1933), severozapadni raz Male Cine (1936). Sam je plezal severno steno Velike Cine leta 1937, leta 1940 pa Campanile Comici (Salam). Plezal je tudi v grških, španskih in egiptovskih gorah. Novo dobo alpinizma je odprl v severni steni Velike Cine, kl jo je preplezal z Dimaijem. Povzročil je hude debate, obsodil ga je celo Kugy, ki ga je sicer imel zelo rad. In to samo zato, ker je zabil nekaj klinov za vzpon, ne samo za varovanje. Mladina je seveda šla za Comicijem, VI. stopnja je bila tu. Kugy je ob njegovi smrti zapisal: Žalujem za nedosegljivim kraljem plezalcev, še bolj pa za v resnici dobrim človekom in za njegovim plemenitim, čistim značajem, za pravim gentlemanom. Comicijeva smer v Veliki Cini je danes že stvar »množične plezanje«, ogrožena od mnogih negativnih pojavov masovnega turizma.
YOSEMITE plezalsko še ni do kraja izčrpan. 750 m visoko južno steno Mt. Watkinsa so leta 1954 preplezali Chuck Pratt, Yvon Chouinard in Warren Harding. Plezali so pet dni, zabili pa 300 navadnih klinov In 10 svedrovcev. V El Capitanu sta Cooperjevo smer ponovila Tom Frost in Royal Robbins. Porabila sta 600 klinov in 90 svedrovcev, za 1000 visoko steno pa pet dni plezanja. El Capitan ime še smer, ki so jo leta 1958 plezali W. J. Harding, W. P. Merry in G. Whitmore. Južna stena El Capitana se šteje za največji granitni monolit na zemlji. Pri navedbah o klinih gre gotovo za približno številko. Do tristo, šeststo v takih stenah res ni lahko šteti, ni čudno, če se pove »na čez«.
NOVO SLAVO FRANCIJI je po drugi svetovni vojni prinesel Lionel Terray, trdijo vsi številni nekrologi, ki so izšli širom po Evropi ob nesreči v Vercorsu. Ker smo spremljali Terraya šestnajst let po njegovih gorskih potih, navedimo zdaj še nekatere stvari v njegov spomin. Spada v vodilno plezalsko Plejado, ki je izšla po letu 1946. Njena imena so Gaston Rebuffat, Maurice in Gerard Herzog, Jean Franco in Louis Lachenal. Zanj in za vso to plejado je značilno, da je združevala telesne in športne kvalitete z izrednimi duhovnimi silami. Gore, je dejal Gerard Herzog, so take, da navdušujejo mlade ljudi k oblikovanju najlepših francoskih kreposti. Terray in njegovi prijatelji so se med vojno kalili v »Groupement Jeunesse et Montagne« v nezasedeni Franciji. Terray se je že leta 1942, star 21 let, proslavil kot maqui pod vodstvom kapetana Stephana. Kot smučar se je uveljavil že pred vojno, tudi plezal je po malem. Že med vojno je bil vojaški inštruktor v Ecole de Haute Montagne v Montroc. Tu je plezal z Rebuffatom, ki je bil prav tako vojaški inštruktor. Kakor Terray je tudi Rebuffat prihajal iz mesta, iz Marseilla. Terraya označujejo kot najbolj strastnega francoskega alpinista. Čeprav na pogled ni bil silak, Je vendarle izžareval nenavadno moč, neko notranjo napetost, ki se je morala sproščati. Bil je mož potrpežljivosti, tih, vase zamaknjen. Če se je razgovoril, je bil s svojo savojsko melodijo dobrodošel družabnik.
Bil je doma v Grenoblu, oče je bil zdravnik in je seveda od sina zahteval, da študira. Ni pomagal niti internat ne prošnje ne grožnje, hotel se je posvetiti goram in je v tem uspel. Med vojno je služil pri francoskih alpinih, bil nato inštruktor pri ENSA (Ecole Nationale de Ski et d’Alpinisme), smučar-tekmovalec, gorski vodnik. Vendar mu vse to ni toliko neslo, da bi lahko vzdrževal družino, zato je najel posestvo v bližini Chamonixa. Nekaj časa je delal pri njem Gaston Rebuffat, pa se je kmalu naveličal. Lionel je bil prvi, ki je v enem dnevu preplezal severovzhodno steno Piz Badile (leta 1949), l. 1952 je bil na »najlepši« gori na svetu, na Fitz Royu v Patagoniji, leta 1954 na Čomolönzo (7815) v Himalaji, leta 1955 na Makalu (8481), leta 1964 na Mt. Huntington (3770 m) na Alaski. Bil je tudi smučarski učitelj v Kanadi, igral je v filmu »Zvezde opoldne«, mnogo je predaval, končno pa, kakor smo že poročali, je dobil službo tehničnega šefa na Grands Montets.
Z Lachenalom sta doživljala v svoji strasti do gora pravi delirij. Uspehi, ki jih je Terray dosegel, so povzročili, da je postal idol francoske mladine. Kljub vsemu pa se v Alpah ni lotil niti enega pomembnega vzpona. Bil pa je edini alpinist na svetu, ki si je v enem samem letu zapisal tri velike vzpone. Jannu (7710 m), Čakrarahu in Nilgiri (7050 m). Koliko bi se jih vrnilo z Annapurne, če ne bi bil on vzdržal tistih nadčloveških naporov pri evakuaciji s prvega osemtisočaka v zgodovini himalaizma (leta 1950). Bil je »stroj za plezanje«, je zapisal o njem Michel Vaucher, zraven pa do skrajnosti plemenit značaj s toplim srcem.
TEKME SOVJETSKE GRS SO se vršile v zapadnem Kavkazu od 22. do 28. avgusta v zdravilišču Teberda. Nastopilo je 30 ekip z 800 reševalci, ki so se urili v Kavkazu, v Pamiru, Tienšanu in Altaju. Programi je bil zahteven. Pri prvi pomoči so morali znati obravnavati 18 različnih ran, evakuacijo ponesrečencev pa so morali obvladati z najmodernejšimi rekviziti in z improviziranimi. Vse so morali opraviti v najtežjih razmerah. S časom 2:20,45 je zmagalo moštvo tabora »Elbrusa«, člani Avantgarde iz Kijeva, Adyl-su je bil drugi. Sovjetska GRS posnema avstrijsko in razpolaga z vsemi sodobnimi pripomočki. Kdor od blizu ali iz literature pozna, kako krvavo resno jemljejo alpinizem v SZ, bo rad verjel, da so sovjetski reševalci sijajno Izurjeni in da so sposobni reševati v mnogo težjih razmerah, kakor pa smo jih navajeni v Alpah. Evropska planinska literatura govori o sovjetskem alpinizmu iz leta v leto z večjim spoštovanjem.
ROLAND TRIVELINI iz Montreuila pri Parizu je leta 1965 sam preplezal severovzhodno steno Grandes Jorasses in s tem tudi znameniti »nepreplezljivi« Linceul (Mrtvaški prt), ki se tako imenitno vidi s koče Couvercle (2687 m), 5 km zračne črte od Grandes Jorasses. Linceul je velikansko strmo pobočje zapadno od Col des Hirondelles in se konča pod vrhom Walkerjevega stebra (4208 m). Mestoma je sneg nagnjen do 70°. Slavni plezalci René Desmaison, Fernand Audibert, Georges Payot in drugi so tu sklonili glavo, češ, to ni za smrtnika. Robert Paragot je sicer poskusil in kmalu odnehal. Trivelini poroča: »Na Linceul sem prišel po prečnici, ne iz vznožja. Da bi me ne dobilo padajoče kamenje, sem plezal ponoči. Sneg je bil dober, vendar je kamenje sekalo tudi ponoči.« Sledovi so na Trivelinljevi čeladi. En dan je v steni miroval, ker je zapadel sneg, vzpon je opravil v 3 in pol dneh. Za njegov načrt je vedela samo njegova mlada žena v Montreuilu. Po vzponu se je brez besed odpeljal v Pariz in tam o njem pripovedoval prijatelju — abbéju. Ta mu je svetoval, naj obvesti chamoniške vodnike, da bi se z Linceulom ne poskušali kot nerešenim problemom. V Chamonixu niso tej stvari nič kaj verjeli. Samohodec v takem snežišču, pri takih težavah v kopni in ledeni skali pod vrhom, nič manjših od onih v Pointe Walker (V, VI)! Vendar je bil njegov vzpon potrjen.
POZDRAVLJANJE V GORAH tudi pri nas vedno bolj izginja. Ali pa pri nas celo bolj kot drugod! Zakaj, se sprašujejo planinci starejših letnikov, ki so bili navajeni, da se brez ogovora niso srečavale družbe na planinskih poteh. Kdor je jemal pot navzdol, je pozdravil prvi, mlajši starejšega ali kakor je pač naneslo. V tem je bilo tudi nekaj prvobitnega, saj je »ogovor« značilen za človeka, ki je naravi blizu, za kmečkega človeka, posebej še za hribovskega. Šege in navade tudi uravnavajo sožitje med ljudmi, ne samo zakoni, postave, predpisi, poslovniki, pravilniki in statuti. Žal mlajši rodovi v šegah in običajih gledajo le staro šaro, rekvizit pradedov, v dolinah in mestih je ogovor že iztrebljen. V gorah pa naj ostane lep, prijazen pozdrav tudi kot izraz sreče ob lepi pokrajini, naj bo nenapisana postava, sporazum in soglasje ob istih ciljih.
ALPINIZEM V SRCU TOKIA imenuje japonska reklama napravo trgovske hiše Taiyo Industry Company. ki se specializira na športne rekvizite. Fasado svoje palače od 2. do 6. nadstropja je priredila v steno »Goro Tokio«, 20 m visoko in 10 m široko z naklonino 84°, s kamini, previsi in 130 klini. Plezanje po tej steni stane 200 Jenov (480 n. fr.) na uro, organizator za tečaje pa je Japan Alpine Association in drugi japonski plezalni klubi. Stena je iz betona, varnost je absolutna.
Max Oechslin je že napisal protest, češ da je to pačenje alpinizma. Zoper pariško napravo, o kateri smo že poročali, pa ni povzdignil glasu.
KOZOROGU so pozimi 1965-66 posvetili razstavo v Zürichu in sicer za 60-letnico, odkar kozorog spet oživlja švicarske Alpe. Leta 1906 so ga namreč iz Gran Paradisa presadili v gojišče. Peter in Pavel v St. Gallenu, pet let nato pa je bilo že nekaj kozorogovih kolonij na prostem.
Razstavo v Zürichu je pripravila skupina znanstvenikov na züriški univerzi in v zoološkem muzeju. Zdaj živi v Švici 4000 kozorogov in so povsem zaščiteni. Delo znanstvenikov, ki se ukvarjajo z njimi, podpira poleg vlade tudi znana Švicarska ustanova za proučevanje Alp in lovska organizacija World Widlife Fund. V Evropi je danes ca. 8000 kozorogov in žive razen v Švici še v Italiji, Avstriji, Franciji, Nemčiji in Jugoslaviji. So pa tudi v Kavkazu, v Jugozapadni Aziji in severovzhodni Afriki.
ENOTNO MARKACIJO za smučarske proge predlaga IKAR oziroma podkomisija, ki jo vodi znani strokovnjak Melchior Schild v Svlci. Markacija naj bi služila za piste, za ture in za oznamenovanje nevarnosti. Glavne proge za spust naj bi bile markirane tako, da bi smučar našel pot v dolino tudi v najslabšem vremenu. Markacije se morajo pregledovati in popravljati vso zimo. Črna barva zaznamuje strme in težke piste, rdeča srednje težke, modra lahke. Koli, na katerih bi stale te markacije okrogle oblike, naj bi bili iste barve kot markacija. Namesto barv bi se lahko uporabile tudi številke, vendar so okrogla znamenja boljša, bolj »idiotensicher«. Signali za nevarna mesta morajo biti postavljena tako, da ne motijo drugih, če je v bližini cesta. Orientacijo zaradi plazov naj bi smučarji dobili na postajah, dalje v planinskih kočah, hotelih, v tisku, na terenu pa z opozorilnimi tablami. Pri vstopu na teren, ki ga ogrožajo lokalni kložasti plazovi, naj stoji tabla z napisom: »plazovite strmine«, če pa je v zraku splošna nevarnost plazov, naj se postavijo premične table z napisom: »Nevarnost plazov« na vidnem mestu pri dolinskih in višinskih postajah ln planinskih kočah. Če je nevarnost neposredna, je treba pot na piste zapreti in postaviti čuvaje.
FRANCOIS GOS iz znane ženevske družine je praznoval 85-letnico. Njegov oče je bil znani Albert Gos, slikar Matterhorna, še bolj slavni Charles Gos, avtor Planinskih tragedij, Križa na Matterhornu in Samote v gorah, pa je njegov brat. Francois Gos je svoja platna posvečal tudi Provenci, Grčiji, Angliji, glavno ustvarjalno silo pa je posvetil planinskemu pejsažu.
GRADNJA PLANINSKIH KOČ je spričo turistične Industrije problem v razvitih državah, nedvomno pa nadaljnja politika gradnje planinskih koč postavlja velika nerešena vprašanja tudi pred nas. V Švici npr. se slišijo tožbe, da so koče prenapolnjene, priporoča pa se, naj se zato ne zidajo »babilonski stolpi« ampak raje bivaki.
SAC ni dolžan, zidati hotele in počitniške domove, ker je proti hrušču in trušču industrializiranega turizma, pač pa je dolžan skrbeti za planinca, ki še da nekaj na mir in skromnost. S tem ni rečeno, da SAC ne bo skrbel za primerno modernizacijo koč, vendar tako, da bo tudi s kočami pomagal ohranjevati notranje vrednote alpinizma pred množičnim turizmom, ki pljuska danes že v mnoge koče SAC. Zato se nekatere koče že adaptirajo za množični obisk, ne da bi se upoštevali nazori SAC. SAC pravi tako: Zaradi konic ne bomo povečavali svojih koč, ampak bomo raje potrpeli z gnečo. Nove koče bomo zidali nekoliko večje, vendar ne preko 30—40 postelj na eno kočo. Bivaki se po sedanjih Izkušnjah niso obnesli in zato jim gradbena politika SAC ne bo preveč naklonjena. Značilno za sedanjost je nesorazmerna zasedenost koč. Nekatere imajo preveč obiska, druge čeme v senci pozabe. Treba bo zanje razviti posebno propagando, spremeniti pravila, ki dovoljujejo samo 25 rezerviranih postelj. Koče, ki pa so stalno preveč zasedene, naj se opremijo z zasilnimi lahkimi ležišči iz modernega materiala.
PRIPRAVA ZA SPUŠČANJE z vrvjo — pravijo, da je »narrensicher«, obstoji iz ovalnega 9 mm debelega jeklenega locnja s stranskim ročem ali toporjem, ki ima na koncu uho, v katerega vtakneš vponko s sedežno zanko. Locenj nima nobenega vijaka, nobenega premakljivega dela in zato ne more priti do komplikacij, vrv se ne more raniti, ne more se izmuzniti, vrv skratka ne more od loncja stran. Zaviranje je močnejše kot pri Dülferjevem sedežu. Pripravo napravi vsak količkaj spreten ključavničar. Osnovno idejo zanjo je dal Allain.
ŠVICARSKA EKSPEDICIJA NA KAVKAZ v letu 1965 se je mudila v SZ trideset dni. Do nje je prišlo s pomočjo zamenjave. Leta 1964 je namreč deset georgijskih plezalcev bilo v gosteh pri GHMG (Groupe de Haute Montagne de Geneve). Leta 1965 pa je šlo petnajst švicarskih plezalcev, največ članov Androsace, v SZ. Obiskali so tudi Moskvo. V Tbilisiju jih je sprejel podpredsednik georgijskega sovjeta in zunanji minister. Iz Tbilisija so odšli v Gornjo Svanetijo. V višini 1400 so si postavili bazno taborišče, v višini 2800, na desnem bregu Ušbinega ledenika pa tabor, lz katerega so nato dosegli Pik Sčurovsky (4250) in Catyn-Tau (4468 m). Ena naveza je hotela priti na severni, drugi na južni vrh Ušbe, vendar je obe zavrnila nevihta. Ko se je zvedrilo, sta poizkusili navezi znova, imeli pa sta smolo, ker so enega od mož napadli krči. Morali so ga spraviti v bolnico v Mestio, 20 km oddaljeno mestece. Tu so ugotovili vnetje slepiča, sledila je operacija, Švicarjem pa je pošla volja, da bi se še pomerili z Ušbo. Zato so šli preko Kavkaza po stari vojaški poti v Pjatigorsk, obiskali Kijev, Brest in se preko Varšave in Dunaja vrnili v Švico. Pravijo, da je ekspedicija vzpostavila trdne kontakte med SZ in Švico.
ENSA, znana francoska alpinistična šola, je tudi v letu 1965 priredila mednarodno srečanje alpinistov in zdužila pod Mt. Blancom kar 24 narodov. Posebej omenja francosko poročilo afriške plezalce, bolgarske, finske, iranske, japonske, mehiške, sovjetske in ameriške. Srečanja je vodil direktor šole Jean Franco s svojimi sodelavci Contaminom, Payotom in Yves Pollet-Villardom. Vreme ni bilo ugodno, smrtno se je ponesrečil japonski plezalec Hissato Kimišina. Kljub temu so plezalci ponovili mnoge slavne .smeri, nekatere po večkrat: vzhodno steno Grand Capucin, zapadno steno Petites Jorasses, južni greben Aig. Noire de Peuterey, zapadno steno Aig, de Blaitičre, steber Bonatti v Druju, zapadno steno Aig. Noire de Peuterey, severno steno Trioleta. Tudi francosko poročilo posebej omenja sovjetski vzpon v Druju, prvi ekstremni vzpon ruskih plezalcev v Alpah. Poljski plezalci Materczynski, Warteresiewisz, Zawada in Zewachli pa so mesec dni kasneje kot drugi ponovili smer Bonatti-Gobbi v Grand Pilier d’Angle. Smer je zelo krušljiva, v njej so našli pet Bonattijevih klinov, sami pa so v steni pustili štiri. Na vrh Mt. Bianca so stopili v neurju.
ANGLESKO-AMERIKANSKA NAVEZA V MT. BLANCU. 21. avgusta 1965 so Angleži Baillie, Bonington in Robertson ter Amerikanec Harlin naredili novo smer z ledenika Brouillard na vrh Mt. Blanca desno od stebra, ki sta ga plezala leta 1959 Bonatti in Oggioni. Ocena V, prosto plezanje. Le dva raztežaja terjata umetelne pripomočke, 30 klinov. Vreme so imeli takšno, da niso mogli na vrh Mt. Blanca, ampak so se spuščali po isti poti navzdol in bivakirali na vrhu rdečega stebra. Novo smer sta v severni steni Aig. de Blaitiere 30. junija 1965 odprla vodnika Audibert in Mollier, desno od Contaminovega ozebnika. Visoka je 300 m, štirje raztežaji so VI. stopnje.
Walkerjev steber v Grandes Jorasses pa sta leta 1965 preplezala samo Avstrijca Axt in Grimmlinger.
SIKKIM pomeni »skrito deželo«, imenujejo jo tudi »deželo zijalk«. Meri 7318 m2, tretjino SR Slovenije, leži med Nepalom na zapadu in tibetsko dolino Čumbi na vzhodu. Dolino Čumbi so zasedli Kitajci. Zajeda se proti jugu do sikkimsko-butanske meje. Naravna meja Sikkima so sedem do osem tisočakov visoke gore na vseh straneh neba. Na tej visoki razvodnici himalajskih gorskih verig se lomi sila monsumov, ki prihajajo z Juga, to pa daje deželi rodovitnost, da se po pravici imenuje tudi »srečna dežela«. Zato je njen standard višji kot v sosednjih deželah, zato se tu znajde marsikak vandrovec iz vzhodnega Nepala. Zdaj živi v Sikkimu 170 000 ljudi: priseljeni Nepalci, stara plemena Bhutia, ki so prišla v 15. in 16. st, iz Tibeta in dajejo deželi kulturni pečat, in plemena Lepča, potomci nekdanjih prebivalcev v zijalkah. Njihovo izročilo seže v prazgodovinski čas. Sami sebe imenujejo Rong (rog), torej ime, ki je v zvezi z njihovo bajko o vesoljnem potopu, po kateri sta se prednika Lepče rešila pred vodo na gori Tendongu (tun-rong), na »Vzhodnem rogu«. Pleme Lepča opisuje Sikkim takole: »Zemlja studencev Je polna snežnih gora, na jugu vsa v gostem, temnem gozdu, sredina pa je en sam strm prepad.«
Na vsakem tibetskem kamnu, »vodniku k svetim mestom skrite dežele riža«, se bere: »V davnih časih svete Buddhine noge niso stopile v Skrito deželo. Votline so bile nepristopne, obdane z gostimi, globokimi gozdovi. V deželi so prebivale samo opice črnih obrazov. Globoka brezna, skalnati prepadi, goli bregovi rek in tisočere zijalke, povezane z neprehodnimi sodragami so bile čudno in grozljivo domovanje božanstev in škratov. Zato tu ni zdržalo nobeno človeško bitje.« Večina starih tekstov govori o praprebivalcih, ki so imeli drugačno lice, drugačno govorico in so častili škrate in duhove, opice in demone. Ves napredek, ki je omogočal naselitev v tej deželi, so prinesli ljudje z Buddhovim naukom. Blagoslovil jih je Veliki Guru (Padmasambhava, okoli l. 800).
Po legendi je Veliki Guru s svojo ženo iz Tibeta, po imenu Karčen, z indijskimi modreci in tibetanskimi prevajalci s svojimi svetimi nogami stopil na rdeče pečine Tašidinga, tam, kjer so več sto let potem zgradili veliki Gompa Tašiding, »samostan najvišje sreče«, v zapadnem Sikkimu. S »čudežno močjo«, pravi staro pismo, »in versko zamaknjenostjo so budisti ukrotili poganske bogove in demone. Ti so izgubili svojo moč ln so se pokorili«. Mnoge legende govore o tem, kako so budisti premagali pogane in Jih prisilili k prisegi, da bodo odslej »branilci vere« in »čuvaji svetega nauka«.
Zbirka teh legend se imenuje Ta-še-šung in je prevedena v jezik Lepča. Smrt opisuje v verzih takole: »Če človek umre, gre njegov dih v veter, kri v vodo, meso v zemljo, kosti v kamen in les, njegov duh pa postane senca.« V teh verzih se blesketa šamanska miselnost. Legende o stiku z budizmom imajo svoje zgodovinsko jedro. Padmasambhava je prišel iz Uddyane, poklicali so ga v Tibet, da je zadušil protibudistične upore, na povratku pa je stopil v Sikkim. Dejanski sprejem budizma pa spada v 17. stoletje, ko so zavladali knezi Bhutia iz plemena Namgayal. Sledove Padma-sambhave kažejo danes na božjih potih. V Sikkimu časte »drugega Buddho«, ki je po ljudski veri sicer premagal žive poganske bogove, vendar jih je uporabil kasneje za druge namene. Upodobljena so ta božanstva zelo grozljivo s kronami iz mrtvaških glav, s kačastim nakitom in režečimi zobmi. Predstavljali naj bi — po ljudski veri — strašne vojščake vere zoper njene sovražnike. Tudi obrede so prevzeli in jih iz krvavih spremenili v nekrvave. Slavni obred z daritvijo črnega jaka z belim parkljem se Je spremenil v daritev »jakovega srca iz testa«.
Med najslavnejše obrede spada jelenov ples (Sa-ving kup zuk-lung). Ta ritual je zelo razširjen, tudi po vsem Tibetu, in je v zvezi z uroki in zagovori. Tudi tu se krvava daritev jelena spremeni v nekrvavo: Pri plesu vihte leseno Jelenovo glavo, (ša-va-rva-rgyas) ali Jake in ovce iz testa. Jelenov ritual se Je v Tibetu ohranil do danes. Z njim se šamani branijo pred hudimi duhovi, v Sikkimu pa je še ohranjen obred »zanka za duhove« v obliki križa, simbol pradavnih časov. V Cung-thangu, v severnem Sikkimu, kjer se stekata reki Lačen in Lačung, živi vera, da je »Veliki Guru« ukrotil hudega duha s tem, da je demona ženskega spola ustrelil v hrbet in ga obesil nad reko. Demon pa ni hotel strohnetl, ampak je pomenil strah za vse sovražnike, ki so tiščali v deželo. Pleme Lepča verjame tudi v Jetija. Imenujejo ga »gorski duh« (Lo-mung) ali »snežni duh« (Cung-mung) in ga časte kot boga lova in divjačine. Opisujejo ga tako kot šerpe jetija, vendar pravijo, da ga dolgo že nihče ni videl.
Šamanska vera oživlja naravo z duhovi in bogovi. Sledovi so ostali v toponomastiki, npr. v reki Rangit in Tista, s katerimi je povezana legenda o poroki. Bard plemena Lepča, ki je prepeval bajke in pripovedke, se je imenoval Mun-thyang. Njegove pesmi potekajo iz krajev okoli Kangčendzonge. Zanimivi so tudi pregovori, ki žive med plemenom Lepčo: npr. Zanesimo se samo nase. — Vsak človek odgovarja za svoja dejanja. — Dobro za dobro, zlo za zlo. — Za vreme ni nobeden odgovoren. — Ce piješ preveč piva. mu podležeš. — Ce prešuštvuješ, bodo otroka mučili zli duhovi. — Svet Je poln greha, zli duhovi preže povsod, da bi sejali zlo in te v zlo zapeljali. — Poslušaj torej svojega duha — varuha, ta te bo vselej posvaril pred zlom.
Lepče se ogovarjajo in proslavljajo takole: »Naj bo tvoje ime slavno kakor imena reke Rangit in Tista« — »Naj slovi tvoje ime kakor ime ledenika«.
ATACANNA je andsko pogorje, v katerega se je leta 1965 napotil Hias Rebitsch. V višini 6100 m je spet odkrival stare indijanske spomenike, ki se jim kot alpinist posveča že nekaj let.
