ALPINISTIČNA MAMA
Dolgo je že, odkar jo poznamo — večinoma od takrat, ko smo pričeli plezati, čeprav smo jo spoznali na različnih krajih in ob različnih priložnostih. V njenem rojstnem kraju, v Lučah, so jo spoznali le redki, saj je minulo že lepo število let, odkar ga je zapustila in se posvetila trdemu delu v planinskih postojankah. Zato pa nas je več, ki smo jo spoznali na Okrešlju, kjer nam je postregla, kadar smo se lačni in žejni vrnili iz sten in grebenov.
Kasneje smo jo krajši čas srečavali na Kokrskem sedlu, dokler je ni življenjska pot zanesla v Tamar. Vendar se ji je spet zahotelo pogleda na domače Savinjske planine in preselila se je bliže, na Stari grad nad Kamnikom. Toda bolj izletniška kot planinska postojanka je ni dolgo mikala in povrnila se je tja, kjer jo lahko srečamo še danes — v Tamar, pod Jalovec, ki ga tako rada gleda.
Verjetno je zdaj že vsem jasno, da gornje ime pritiče samo Mimi, Mariji Breznik, oskrbnici in največkrat tudi edini uslužbenki planinskega doma Tamar. Zakaj je dobila to ime — čeprav neuradno — nas ve večina in prav je, da ga tudi povemo.
Ko smo se konec januarja zbrali v veliki jedilnici in so se pod okni kuhinje oglasili glasovi pokrovk in loncev v divjem trušču, ni bilo med nami nikogar, ki ne bi vedel, komu in zakaj je to namenjeno. Mima je praznovala nov mejnik v svojem življenju in postala za leto dni starejša. Iz vseh koncev nas je nanosil zimski veter, prišli so s Štajerske, Koroške in s kamniškega konca, pozabili niso Gorenjci in ne Ljubljančani. Ko smo ji predstavniki odsekov zaželeli še mnogo srečnih dni in predvsem, da nas bi še dolgo sprejemala pod gostoljubno streho, je bila prvič spregovorjena tudi beseda alpinistična mati. Koga ne pozna in za koga ne bi bila v skrbeh, ko se podaja navsezgodaj iz koče, otovorjen z vrvjo in s cepinom, ali pa mu okoli pasu rožljajo klini. Nevsiljivo se pozanima, kam je namenjen in kdaj se bo vrnil. Vsak ve, da lahko vrže kamenček na njeno okno tudi sredi noči, pa mu bo rada odprla. Nič kolikokrat je že v skrbeh čakala signal tistih, ki jim skala ali led nista dopustila, da bi se še pred večerom vrnili pod varno streho. Žal pa je morala večkrat tudi zavrteti telefon ali odhiteti v dolino, da je obvestila reševalce, če njenih fantov in deklet predolgo ni bilo nazaj. In prav tej njeni skrbi se imamo zahvaliti, da nekaterim katera od plezalnih poti ni bila poslednja. Dolgo se je tisto praznično noč oglašala pesem in petrolejkam nismo utrnili stenja. Bili smo ganjeni in bili smo veseli. Ta je to izrazil s pesmijo, drugi z besedo, vsi pa smo želeli le eno — Da bi bila še dolgo med nami, Mima!
Franci Savenc
Nekaj misli o organizirani alpinistični dejavnosti 1965
Poskusi, da bi opisali neko določeno dejavnost, so vedno nehvaležna naloga: vse se praktično ne da zajeti, mnenja so lahko subjektivna in vmes se utegne prikrasti še kaka debela napaka. Če je kronist poleg vsega še med organizatorji dogajanja, je nevarnost še večja. Toda če ni drugega, mora pač sam zgrabiti za pero, da doživeto ne utone v pozabo, pa da bodo o tem vedeli tudi tisti, ki jih ni bilo poleg.
Med 14. III. in 21. III. 1965 je Ciril Praček na Planini na Kraju uril mlade turne smučarje. S tremi pomočniki je vzel v precep kar devet nadobudnežev iz Ljubljane, Maribora in Jesenic ter jih vzgajal za vodnike turnega smučanja. Nekateri so to tudi postali, drugi bodo morali še nekaj časa spremljati izkušene vodnike ter v vsakdanjem udejstvovanju v gorah pridobiti potrebne izkušnje. Zal v tečaju ni sodeloval noben od ljubljanskih »asov«, upati je, da se bodo izkazali v bodoče. Na vsak način je tečaj kot prvi po mnogih letih uspel ter bi ga kazalo še ponoviti, saj je turno smučanje nekaj tako lepega, zdravega in potrebnega, da se ne smemo zadovoljiti s tistimi nekaj navdušenci, ki se že leta in leta sami podajajo v zasnežene gore z dilcami na ramah.
Zvezni instruktorski alpinistični tečaj na Velem Polju je prevzel v svoje okrilje Janez Krušic. S štabom osmih inštruktorjev in treh pomožnih inštruktorjev je med 4. IV. in 11. IV. vadil lepo število 24 tečajnikov, ki pa jih je po znanju moral razporediti v tri kategorije — od začetnikov pa do takih, ki bi res že lahko opravljali naloge inštruktorja. Vsega skupaj je bilo 15 udeležencev iz Slovenije, 3 iz Zagreba, 1 iz Splita, 2 iz Sarajeva, 1 iz Mostarja in 2 iz Niša. Sodelovali so še Beograjčani, ki jih je vodil načelnik komisije za alpinizem PSS Srbije, dr. Rastko Stojanovič.
Tečajniki so z inštruktorji obredli ves širni zimski gorski svet v okolici Vodnikovega doma ter opravili naslednje vzpone:
— Velo polje—Krsteniški stog (tura na smučeh),
— Vernar iz Bohinjskih Vratic (3 naveze),
— Tosc iz Bohinjskih Vratic (3 naveze),
— Vernar—grehensko prečenje (7 navez),
— Mišelj vrh z vzhoda (3 naveze),
— Triglav s Kredarice (1 naveza),
— Triglav s Planike (5 navez),
— Triglav z Rjavca (4 naveze),
— Tosc in Draški vrh z Bohinjskih vratc (4 naveze),
— Mišelj vrh (2 navezi),
— Velo polje—Kanjavec (vsi — smučarska tura),
— SZ greben Trapeca — prvenstveni zimski vzpon (3 naveze).
Od 16. VII. do 1. VIII. je v Loški Koritnici pod vodstvom Jožeta Repiča ter ob sodelovanju Petra Berginca ter posoških gorskih reševalcev in Vida Mesariča tekel alpinistični tabor Loška Koritnica. Namen tabora niso bili le vzponi v stenah gora okrog Loga pod Mangartom. Bolj nas je vodila želja, da v te kraje povedemo končno tudi nekaj naših planincev. Oživili smo gorsko področje, za katero je nekdaj tekla kri v dolgih desetletjih italijanske okupacije in v letih med NOB. Osameli svet je obiskalo skupno 26 udeležencev tabora, med temi 22 iz Slovenije, 1 iz Beograda, 2 iz Sarajeva in 1 iz Zenice. Med mladimi alpinisti je bilo kar 6 nadobudnežev iz PD Kozjak – Maribor pa tudi Tolmincev ni manjkalo, saj je končno to predvsem njihov svet.
Vreme fantom ni bilo preveč naklonjeno, neverjetno dobro pa so se razumeli z graničarji. Tudi gore so se jim priljubile, čeprav so zapuščene in čeprav do večine sten ni poti. Tako si je bilo treba pristop utreti prav po odpravarsko ter imeti dober smisel za orientacijo. Vsak podvig se izkaže kot dolgotrajno početje, tako da so se navidezno preprosti vzponi končali šele po neprostovoljnih bivakih. Jože Repič prav v tem vidi dobro stran področja. Za vaje iz vztrajnosti, premagovanja razdalj, velikih višinskih razlik kot nalašč. Kandidati za odprave — tu je vaše torišče! Za časa tabora je vodja predaval domačinom v Logu in Bovcu o odpravi Cordillera Real 1964, izvršeni so bil naslednji zanimivejši vzponi:
— SV stena Jerebice (5 plezalcev),
— SZ stena Jerebice (4 plezalci),
— grapa v Briceljku. Loška stena (2 plezalca),
— Jalovčevi podi — prečenje (6 plezalcev),
— Votli vrh (5 plezalcev),
— Hornova v Jalovcu (4 plezalci),
— Bavški Grintavec — normalni pristop.
Res je, da v stenah najdeš tudi travo. Pa kljub temu bi se morali naši alpinisti tjakaj podajati redno. To smo dolžni svoji lepi ožji domovini; domačinom, ki tam žive bolj osamljeni kot kdajkoli, in svoji nalogi, da ljubitelje gora seznanimo z vsem lepim, kar nam nudijo.
Uroša Zupančiča iz Jesenic smo zaprosili, da skupino naših alpinistov povede v Zapadne Julijce. Z njim je šlo 16 mladih alpinistov; od tega troje iz Zagreba, vsi ostali pa iz Slovenije. Med 31. VIII. in 15. VIII. so si uvodoma ogledali skupino, se po normalnih poteh povzpeli na nekatere vrhove ter nato po vrsti opravili lepo število vzponov:
V skupini Montaža:
— Zmajev greben (III, IV, 5 navez),
— S stena (IV, V, 1 naveza),
— S stena, direktna smer (IV, IV +, 1 naveza),
— Skrbina nad plazom, žleb (2 navezi),
— Torre Mazzoni (2 navezi),
V skupini Viša:
— Crobathova smer V stena (IV, 2 navezi),
— SV raz (IV, 2 navezi),
— Gamsova mati, S raz (V, VI, 1 naveza),
— Innominata (IV, V, 1 naveza),
— Mrzla voda, SV raz (III, 1 naveza),
— Mrzla voda, kamini (IV +, 1 naveza),
— Tri device (2 navezi).
posamezniki so se preko Medvedje škrbine vzpeli na Koštrunove špice, obiskali Mojzesovo škrbino, Viš, Poldnašnjo špico, Mezonjot. V Malem Mangrtu je ena naveza preplezala S steno (VI, VI + ), dve navezi sta plezali S grapo med Strugovo špico in Vevnico (III). Kot prvenstven vzpon je ena naveza zabeležila steber ob S grapi. Opravili so še prečenje RateŠkih Ponc, vzpon na Montaž po Via del Cacciatore, vsi so šli tudi po zavarovani poti Via della Vita in prek Zagač na Mangrt ter sestopili po Via Ferrata na Travnik. Tabor je bil po dolgem času zopet večji podvig v Zapadnih Julijcih, ki jih tako pored-koma obiskujejo naši planinci. Tudi ta obisk je bil le deloma alpinističnega značaja. Vsaj nekoliko naj bi namreč poživil naše prizadevanje, da se predvsem naša mladina seznani s torišči, kjer je nekdaj živel samo naš rod. Ce se ne bomo sami brigali za stike s Slovenci onkraj meje, nam pač nihče ne bo pomagal.
Vreme seveda tudi tej skupini ni bilo posebno naklonjeno, vsi od kraja pa so odnesli najlepše vtise in gorečo željo, da se tod spet in spet srečamo v taborih.
Naša pota so vodila tudi preko meje. Janez Krušič je organiziral alpinistični tabor v skupini Ortler-Bernina, ki je tekel od 31. VII. do 19. VIII. Udeležilo se ga je skupno 13 alpinistov, med temi 1 iz Beograda, 1 iz Skopja in 1 iz Zagreba. Vsi ostali so bili iz Slovenije, največ Jeseničani in Mojstrančani. Cilj tabora je bil, da se mladi, sposobni alpinisti pod dobrim vodstvom seznanijo z ledeniškimi gorami, z ledeniki in se privadijo na višine okrog 3000 in 4000 m. Uspehi tabora so bili povsem zadovoljivi:
V skupini Ortler:
— Verteinspitze, prečenje od SZ do JV. Višina 3541 m, po grebenu na Schildenspitze 3468 m in Plattenspitze 3422 m (II, III),
— Verteinspitze 3541 m po JZ ozebniku, sestop na SZ (II, III, 1 naveza),
— Schöntaufspitze, grebensko prečenje 3324 m (II),
— S stena Königsspitze 3867 m, greben Sul-dengrat (IV, V, 2 navezi), sestop Königsjoch.
— Ortler 3902 m, vzpon po Hinterergrat, sestop Payergrat (II, III, 3 naveze),
— Grebensko prečenje Königsjoch—Königsspitze—Kreilspitze 3391 m (II, III, 1 naveza),
— Grebensko prečenje Königsjoch—Königsspitze—Kreilspitze—Schötterhorn 3363 m — Suldenspitze—Mont Cevedale 3774 m (II, III, 2 navezi),
— Hochjoch 3536 m—Hochjochgrat—Ortler— —Payergrat (III, IV, 1 naveza),
— Cengelser 3378 m po ozebniku Schöneck 3128 m (II, III, 1 naveza),
— Minigeroferinne — dve izstopni varianti — Ortler—Payergrat (III, 2 navezi).
V skupini Bernina:
— Belavista 3893 m in Pers 3892 m nočni vzpon, sedlo Aguzza 3601 m (II, III, 5 navez
— 11 plezalcev),
— Piz Bernina 4020 m, grebensko prečenje od juga na sever v vzponu, sestop po izredno težavnem Biancograt (III, IV, 5 navez — 11 plezalcev).
Udeleženci tabora so mnogo pridobili in bili nenehno na nogah, če izvzamemo najnujnejše počitke. Ni dvoma, da moramo tudi v bodoče še skrbeti za podobno uvajanje dobrih, mladih alpinistov v ledeniške gore. Lahko rečemo, da s Centralnimi Alpami nimamo sreče. Namenili smo se, da naj bi letos po dve do tri naveze »oblegale« kak pomembnejši cilj na Chamonixom. Na primer Grandes Jorasses. Malo slabo vreme, malo naša anarhičnost in nestalnost sta vzrok, da z obleganjem ni bilo nič in da so udeleženci, 11 po številu, odšli na pot v glavnem šele avgusta ter se zamudili v september. Med njimi je bil en sam udeleženec iz Beograda, vsi ostali so bili iz Slovenije. Glede na to, da so bile vremenske razmere res slabe, nismo mogli zabeležiti nobenega »prodornega« uspeha, razen če izvzamemo zmago kondicije, pameti in sreče nad pastjo, ki jo je 100 m pod vrhom pripravil Tinetu in Borisu Bonattijev steber v Dru-ju. Med dosežki je videti še:
— Grandes Jorasses, grebensko prečenje (IV, VI, 1 naveza),
— Via Britannica — Blaitiere Z stena (V, VI),
— Petites Jorasses, Z stena (IV, V),
Ostali nameni, cilji in poskusi so dobesedno utonili v potokih dežja in masah novozapad-lega snega.
O odpravi v Kavkaz in Himalajo smo pa že mnogo čitali.
Nedvomno je naš pregled zelo nepopoln in v glavnem obsega samo tiste podvige, ki jih je v organizaciji »komisije za alpinizem i pečinarstvo PSJ« izvedla komisija za alpinizem PZS.
Mnogo podvigov so opravili posamezniki kar sami, posamezna PD in AO ter o njih nikjer ni kaj več zapisanega. To je velika škoda, saj nas uče izkušnje, da se posamezniki zaradi pomanjkljivega znanja spet in spet znova podajajo skozi iste začetniške težave, ki so jih pred njimi prebredle že cele generacije plezalcev. Kar je najslabše: Večina posameznikov — zlasti začetnikov, ne pozna opisa smeri, ki jih gredo plezat tako. Zato je izven slehernega dvoma, da marsikateri namesto nameravane smeri prepleza — dostikrat težjo — varianto, ne da bi to sploh vedel in jo kot tako zabeležil v svoj in naš skupni izkupiček. Naše komisije, AO in PD čaka na tem področju še dosti dela. Da bi vsaj pridnih, prostovoljnih rok ne manjkalo. Predvsem pa je skrajni čas, da mladim alpinistom damo v roke nekaj takega, kakor je bil »Naš alpinizem« od l. 1932 do l. 1941.
ing. Pavle Šegula
