Tine Orel
150-LETNICO PRVEGA VZPONA na Jungfrau so v Švici slovesno praznovali v Wengenu. Povabili so okoli 200 gostov. Vrteli so film o tem vzponu, ki so ga izvršili brata Meyer in njuni pomočniki z lestvami in drogovi 3. avgusta l. 1811. Proslavo je imela v rokah sekcija Lauterbrunnen sept. 1961. Približno v istem času so slavili 75 letnico observatorija na Sonnblicku, ki je bil zgrajen jeseni l. 1886 v višini 3102 m. Stroški so takrat znašali za poslopje 1076 goldinarjev, telefon in strelovodi 2244 goldinarjev, instrumenti in instalacija pa 900 goldinarjev. Letna vzdrževalnina je bila takrat preračunana na 1200 florintov. Na proslavi 75-letnice se je zbralo 200 gostov iz enajstih držav. Observatorij Sonnblick ima v meteorologiji še vedno svoj pomen kljub vsem radijskim sondam, raketam in satelitom. Meteorologija je vezana na opazovanje, dolgoletno opazovanje v istih okoliščinah.
KRIMMLSKI SLAPOVI bodo odslej deloma zaščiteni. 100 m nad zgornjim slapom, 100 m pod spodnjim in 200 m na vsako stran se razteza zaščiteni pas pod geslom prirodnega spomenika. Odločbo je izdala deželna vlada na Salzburškem.
CLUB ALPIN DU CANADA ali Club Alpin Canadien eksistira, čeprav o njem še nismo poročali. Po nekaterih poročilih pa se bo o njem kmalu slišalo kaj več zaradi zimskih olimpijskih iger, ki se bodo v bližnji bodočnosti vršile v Kanadi.
EIGER je pred štirimi leti s snegom in meglo zagrnil usodo dveh Nemcev, Nothdurfta in Mayerja ter Avstrijca Titla. O tem zadnjem smo l. 1957 pisali. L. 1961 je lepo vreme trajalo pozno v jesen, to je omogočilo najti vse tri ponesrečence in jih identificirane spraviti v dolino.
KORALPE je pogorje v Avstriji, ki ga gledamo pred seboj s pohorskih in karavanških razgledišč. Sem so iz Labodske (lavantinske) doline speljali v višino 150 m 7 m široko alpsko cesto, drugo najvišjo cesto na Koroškem.
BERNARDINCI, PSI, ki že tri sto let nosijo ime 2472 m visokega alpskega prelaza in jih znameniti dr. Fr. Tschudi šteje med alpsko favno, so po svojem izvoru vezani na himalajske doge in na slavne vojskovodje, ki so te pse uporabljali na svojih pohodih, tako Kserks in Aleksander Veliki. Slednji je v Evropo pripeljal 150 teh azijskih psov. Od Grkov so jih prevzeli Rimljani in jih pripeljali v Alpe za čuvaje vojaških in trgovskih postojank. Psi na Velikem Sv. Bernardu slutijo plazove 20 do 30 minut, preden se zrušijo, zavohajo človeka na 200 do 300 m pri neugodnem vetru, več km oddaljenega pri ugodnem vetru, 3 m pod snegom, zdrže pri napornem iskanju po ves dan pri —20° C, delajo vse brez vsakega povelja in ga tudi ne bi razumeli, saj niso dresirani, vse delajo po nagonu, ki meji na pamet. »Gora, Himalaja jim je v krvi«. Rešili so do zdaj vsaj 2000 ljudi pred sigurno belo smrtjo. Občudoval jih je tudi mladi Napoleon. L. 1933 se je nekaj menihov s psi naselilo v Tibetu na prelazu Latsa. Tu čez drži zdaj velika kitajska vojaška relacija iz Jaana v Lhasso.
JEAN JACQUES ROUSSEAU (1712 do 1778) je gotovo eden od idejnih očetov planinstva, potovanja po gorah, s svojim znamenitim pozivom: Nazaj k naravi. V letošnjem letu bo poteklo 250 let, kar se je rodil ta veliki Francoz. Spominjali se ga bodo vsi narodi, saj je njegovo delo pomembno za vse človeštvo. »Vse knjige sem zaprl, ena sama pa ostane vsem očem odprta za vselej, knjiga narave«, kliče Rousseau iz svoje Ženeve vsem, ki danes v divjem tempu potujejo, ne več potujejo, ampak hitijo, divjajo in dirkajo. Nazaj k naravi pomeni danes tudi nazaj h kulturnemu potovanju.
MEJNO SITUACIJO med življenjem in smrtjo je v svojem spisu »Nekaterniki« natančno popisal že O. E. Meyer. Dunajski filozof Greitbauer, ki že nekaj let proučuje alpinistično miselnost s stališča eksistencialistične filozofije (Jaspers, Leo Gabriel, Herold) pravi, da je O. E. Meyer to mejno situacijo doživljal zavestno in pri tem vsak hip spoznaval, da bivanje ni nič, (ampak mnogo). Za mladega človeka pa je spoznanje o vrednosti bivanja nemogoče, mlad človek živi naivno, ni obremenjen s pojmom o bivanju, zato nepremišljeno polaga svojo alpinistično eksistenco na tehtnico. Zato ima alpinistično dejanje mladega človeka nujno karakteristiko tveganja, pretiranega, napetega dejanja, sistematične provokacije svojih lastnih eksistenčnih meja. Zato si prilašča alpinizem kot domeno mladih, kot mladinsko gibanje.
Starejši izkušeni alpinist ima do gorniškega doživetja drugačen odnos. Alpinizem doživlja kot najvišje doživetje bivanja, medtem ko mladeniču gora daje le doživetje njegove lastne pomembnosti. Obe obliki doživljanja sta enakovredni, vsaka je simptom nekega razvoja — alpinizem kot mladinsko gibanje je simptom razvoja mladinske osebnosti, alpinizem starejših pa je simptom notranjega zorenja človeka v stiku z goro. Prehod med obema je nejasen, čeprav sta med seboj bistveno različna.
MAVENZI (5355 m) je poleg Kibo glavni vrh Kilimandžara, oba vrhova stojita na ozemlju Tanganjike, 250 km od Indijskega oceana, 300 km južno od ekvatorja. Geologi pravijo, da sta bila oba vrhova nekoč mnogo višja (Kibo 6010 m) in da se je gora po »ohladitvi vulkana« močno znižala. Mavenzi je pravzaprav venec špikov okoli nekdanjega vulkanskega žrela. Imenuje se po Hansu Meyerju (5355 m), Purtschellerju (5320 m), te imenujejo tudi Turu Peaks, Latham (5115 m), South Peak (5060 m )in po Wissmannu. Vrhovi imajo ekstremno puščavsko klimo združeno z arktično. Na severovzhodu se dvigajo stene do 2500 m visoko. Po videzu primerjajo Mavenzi vzhodnotirolskim Dolomitom Aiguilles Rouges ali tudi Dames Anglaises v Mt. Blancu. Doslej Mavenzi ni imel mnogo obiskovalcev. Pokojni Ghiglione je bil v šesti navezi, ki je prišla po severovzhodni strani na Mavenzi. Tako je razvidno iz »Guidebooka«, ki ga je l. 1959 izdal Mountain Club of Kenya. L. 1961 je to smer ponovil Švicar Lortscher iz Berna, poleg nje še druge v tem območju.
TONI HIEBELER, ki je lani od 6. do 12. marca preplezal severno steno Eigerja in je iz njegovega vzpona nastala kar svetovna senzacija, je izdal o tem vzponu dokumentarno knjigo z naslovom »Im Banne der Spinne«, s podnaslovom »Pozimi čez Eigerjevo steno«. Hiebeler je spreten novinar, vzpon pa kljub očitkom fenomenalen, knjiga bo torej »šla«. Približno v istem času, ko se je Toniju Hiebeler ju posrečilo priti pozimi čez Eiger, se je v severni steni Watzmanna ponesrečil dr. Konrad Schimke, o čemer smo poročali. Njegova žena je konec leta 1961 izdala knjigo »Na strmih poteh«, v kateri je popisala velike vzpone, ki jih je izvršila s svojim možem. Omenjamo to zato, ker imamo tudi mi nekaj znamenitih alpinistk, v zadnjem času tudi »ekstremnih« plezalk, ki pa svojih gorniških dejanj nič ne popularizirajo.
(1861 – 1885)
EMIL ZSIGMONDY se je rodil pred 100 leti na Dunaju. Pokopan je v Dauphineji. Bil je sin dunajskega zdravnika, sam pri 24 letih že tudi zdravnik. Njegovo ime je neločljivo povezano s klasično dobo odkrivanja Alp. Ponesrečil se je v južni steni la Meije (3987 m), ki jo imenujejo kraljico Alp. »Kdor ni videl la Meije, ni videl ničesar, in kdor ni videl la Meije z juga, ne pozna la Meije«. Emil Zsigmondy je zelo hitro zaslovel kot plezalec. Z bratom Otonom in Ludwigom Purtschellerjem je začetnik plezanja brez vodnika. Njegova knjiga »Nevarnosti v gorah« je še danes uporabna po 75 letih. V južni steni la Meije je postala zanj usodna slaba vrv prof. Schulza. Ni zdržala padca in Emil Zsigmondy je zgrmel 700 m globoko na ledenik des Etancons.
DR. KARL PRUSIK je bil v tej rubriki že večkrat omenjen, tudi njegovo smrt smo zabeležili. Naši starejši alpinisti so ga dobro poznali, še številnejši pa poznajo njegovo po razgledih in tudi po nekaterih težavah znamenito smer v triglavski severni steni, smer, ki jo je preplezal z Dunajčanom Szalayem. Vsi alpinisti poznajo Prusikov vozel, Prusikovo zanko, tako potrebno za plezalno in reševalno tehniko. Delal je do zadnjega v avstrijskih planinskih organizacijah in je še pred smrtjo dobil diplomo akademske sekcije OAC, avstrijskega elitnega plezalskega kluba. Plezati je začel l. 1920 v Gesause, kjer ima več prvenstvenih smeri. L. 1923 je preplezal severovzhodni steber Male Cine in zabeležil mnogo drugih vzponov. Napisal je knjigo »Gimnastika za alpiniste« in knjigo o svoji zanki. Znan je bil kot alpinistični pedagog, uspešno je poučeval v dunajskih plezalskih šolah. Sicer pa je deloval kot glasbeni pedagog in komponist.
EIGER 1961 ni brez velikih dogodkov. Za nas največja je novica, da so prišli čezenj Čehi in Poljaki 31. avg.. 1. in 2. septembra 1961 in to Kuchaf in Zibrin ter Poljaka Biel in Matoszek. V istem času sta plezali še dve navezi, švicarska in avstrijska. Adi Mayr iz Innsbrucka je tedaj vstopil sam, bivakiral, drugi dan pa zdrsnil in se ubil.
PLEZALSKA SEZONA 1961 nad Chamonixom se je slabo začela, vreme je bilo slabo ali povprečno, nestanovitno, s hitrimi preobrati do srede avgusta. Nato pa se je izredno lepo vreme vleklo tja do konca septembra. Ker je snežilo v velikih višinah spomladi in še poleti, so bile smeri v ledu dobre še v poznem poletju. Nič čudno, če so bili alpinistični uspehi v sezoni 1961 zares številni in veliki. Mnogo je novih prvenstvenih v Mont Blancu in v Dolomitih. Bonattijev steber v Druju in direttissima v Veliki Cini so doživele toliko ponovitev, da je seznam kar preobširen. Ker so bile ledne ture lani razmeroma lahke, je bil tudi interes zanje večji. V severni steni du Plan je bilo na en sam dan 19 plezalcev, mnogo jih je bilo v severni steni Trioleta, v ozebniku Couturier, v pobočju Mont Blanc v Aiguille Verte.
Novi pomembni vzponi so se zvrstili tudi v Himalaji, Aljaski in Andih. Francoski poročevalec, znani Devies, ugotavlja, da se že nekaj let sem alpinizem zelo razširja in da ekstremne smeri v Alpah niso več domene alpskih domačinov. Poleg teh so se uveljavili Angleži, Poljaki, Čehi, Amerikanci in Novozelandci (Jugoslovanov žal ne omenja). Najštevilnejše ekstremne naveze so iz Nemčije in Avstrije, zelo so v tem pogledu napredovali Angleži, Švicarji, ekstremiste pa imajo tudi Belgijci, Španci, nekaj težjih lednih vzponov so zabeležili tudi Holandci.
Glede sovjetskega alpinizma pa je Devies mnenja, da gre bolj v širino in da je skupina plezalcev, ki so sposobni težjih storitev, zelo majhna.
NEKAJ VIDNEJŠIH VZPONOV v sezoni 1961: Brenvo je sam preplezal vodniški aspirant J. Sangnier. Vodnika Bozon in Leblanc sta kot prva po severni ledeni strani prišla na vrh Dome (3673 m), v glavnem po grebenu Mettrier; Italijana Bonnenfant in Simonet sta po jugovhodnem ozebniku prišla na Mt. Maudit, vodniki Bozon, Contamine in Bouvier so po grebenu Roi du Siam stopili kot prvi na Petit Capucin; tretjo ponovitev po centralnem stebru, smer Fornelli — Mauro 1951, v Mt. Blanc du Tacul sta zmogla Bastien in Laffon, po zahodnem stebru v Tour Ronde sta kot prva plezala Mollier in Payot; v severnem ozebniku Aiguille de Blaitiere sta si zapisala prvenstveno Labrunie in Negri v družbi s Contamineom.
AEROALPINIZEM bi lahko imenovali početje padalcev, ki so si za cilj pristanka izbrali vrh Mt. Blanca. Nad vrh jih je z letalom pripeljal sam Herman Geiger 24. sept. 1961. Njihova imena: Bonnay, Camus, Duboug. Podobno je pilot Christian Ross z aparatom Bell G3 na vrh Aiguille Verte odložil potnika. Letalo je pristalo na vrhu brez poprejšnje priprave terena. Aiguille Verte je imela lani sploh obilico gostov, dvanajst navez v Nant Blanc.
AIGUILLE DU DRU ima znamenito zahodno steno, v kateri sta med 27 navezami od l. 1952 do 26. avg. 1960 zabeleženi tudi dve jugoslovanski, slovenski navezi. M. Drašler in Aleš Kunaver sta jo plezala kot šestnajsta julija 1959. naslednji mesec pa ing. Nadja Fajdiga in Ante Mahkota. Jugoslovani imamo tu svojo »prima feminile«. Gotovo spada smer med elitne in jo kot tako priznavajo vsi vodilni alpinisti vseh narodov.
V Aiguille du Dru pa je še Bonattijev steber, katerega je od 17. avg. 1955 do 15. marca 1961 preplezalo le trinajst navez. Tu še ni jugoslovanskega imena, pa tudi Čehov in Poljakov ne. Prvi ga je preplezal v šestih dneh l. 1955 Bonatti, marca 1961 sta se vpisala Francoza R. Guillaume in A. Vieille. Bonattijev steber je domena Italijanov, Francozov, Švicarjev, Avstrijcev in Nemcev. Med slednjimi je mnogo novih imen. L. 1959 so ga zmogli tudi Angleži Bonington, Mac Innes, Ross in Whillans.
FRENEY, centralni steber v Mt. Blancu, bo ostal za sezono 1961 zapisan med najbolj črne dni evropskega alpinizma. Svetovni žurnalalpinizem se je tragedije francoskih in italijanskih alpinistov tako polastil, da ostane planinskim glasilom le suha konstatacija v spomin žrtvam, ki so jih zgrabile gorske Erinije. Trije Italijani Gallieni, Bonatti in Oggioni in štirje Francozi R. Guillaume, Kohlmann, Mazeaud in Vieille, to so imena, ki so lani po 10. 11. juliju šla preko stolpcev vseh dnevnikov, magazinov in revij.
Odšli so iz Col de la Fourche v ponedeljek 10. julija ob polnoči. Povzpeli so se preko Brenve na Col de Peuterey. Bivakirali so na dveh ploščah na drugem pragu. V torek 11. julija so bili ob petih komaj 110 m pod vrhom stebra. Tedaj je nenadoma planila nad nje nevihta z nenavadnim besom. Najprej so mislili počakati, da bi ušli čez vrh. Spravili so se na boljše počivališče. Tu jih je oplazila nekajkrat strela, zasula jih je toča, nato sneg. Stojišče se je spremenilo v bivak, ostali so tu dva dni in tri noči, v viharju, bliskih in snegu. V petek je bilo vreme še vedno slabo, izstop ni bil mogoč. Morali so sestopiti. Ves dan so se spuščali do Col de Peuterey. Na planoti Freney so se udirali do pasu. Izmučeni do smrti so prebili noč v neki razpoki. V soboto 15. julija je pri nadaljevanju sestopa umrl Vieille, na Gruberjevih pečeh. Vreme se ni umirilo, sestop je bil počasen. Šele popoldne so prišli do vznožja Gruberjevih peči. To soboto je reševalna odprava slišala klice s Col de Peuterey, bila je na Col des Eccles. Ker je bila vidljivost skrajno slaba, so se zgrešili. Ko so sestopili na ledenik Freney, so se navezali v dve navezi: Bonatti—Gallieni—Kohlmann in Mazeaud—Oggioni—Guillaume. ob 21 uri pride Bonatti v vznožje Col de l’Innominata. Nastopi kruta noč. V drugi navezi obnemore Guillaume. Mazeaud je dosegel Bonattija in nato šel iskat Guillauma. Našli so ga naslednji dan mrtvega. Oggioni je bil izčrpan in ni mogel naprej. Ostal je v ozebniku z Mazeaudom. Bonatti je nadaljeval, da bi dosegel Gambo in pomoč. Z Gallienijem in Kohlmannom je v gosti megli sestopal in ob treh ponoči prišel v zavetišče. Kohlmann je obnemogel tik pred zavetiščem.
Reševalci so štartali in našli najprej Kohlmanna. Kljub injekciji jim je umrl na rokah, nekaj sto metrov pred zavetiščem. Na Col de l’Innominata so našli Oggionija in Mazeauda. Oggioni je umrl ob dveh ponoči v Mazeaudovih rokah. Mazeauda so pripeljali v Gambo. Alouette II je Italijane iz Gambe prenesla v Courmayeur, Mazeauda vsega ozeblega pa v Lyon.
Centralni steber Freney je veličastna plezarija. 21. sept. 1961 je W. Bonatti z Zappellijem začrtal novo smer, desno od smeri Bollini—Gervasutti. Smer Bollini —Gervasutti so začeli plezati 10. julija. Bonatti je torej kaj hitro prebolel strašno fizično in psihično preizkušnjo na Freneyu. Avgusta so smer ponavljali Angleži in Poljaki, Bonington, Clough, Poljak Duglosz, Whillans, isti dan so bili v Freneyu tudi Francozi in Italijani. Desmaison, Julien, Piussi in Pollet—Villard.
LYSKAMM je v l. 1961 doživel na severovzhodni strani marsikaj novega. Toni Hiebeler in Pokorski sta v 15 urah z enim bivakom potegnila 1100 m visoko smer ves čas po ledu, varianto te smeri sta naredila Andreani in Nessi. V Lyskammu so bil tudi Avstrijci, med drugimi dva vojaška plezalska inštruktorja. V severovzhodni steni so po lažjem svetu že l. 1902 plezali Thomson, Klucker in Zippert, l. 1956 sta odprla ambiciozno smer Gross in T. Hiebeler. Severovzhodna stran Lyskamma je s svojimi smermi nedvomno ena od najinteresantnejših za plezalce, ki obvladajo tehniko v ledu.
LA MEIJE ima ozebnik des Corridors, ki ga primerjajo velikemu severovzhodnemu ozebniku v Mt. Blancu du Tacul. Ozebnik des Corridors je preplezal zakonski par Deschamps z vodnikoma Liautierom in Veronom. A tik za to novico stoji za les Ecrins prav tako interesantna novica, da se je 23. avgusta 1961 na vrh Dôme de Neige usedel policijski helikopter Alouette, ki ga je vodil pilot Viot.
MODNE SMERI iščejo povsod, tudi v Dauphinéji. Tako poročajo iz masiva La Chartreuse, Vercorsa in Devoulyja o umetelnem plezanju v stenah, visokih od 300 do 600 m. Tako je Serge Coupé, ki se ga naši bralci gotovo spominjajo iz spisov ing. St. Černičeve, v treh dneh preplezal 303 m visoko steno Rochers du Midi, Berardini, Paragot in tovariši 300 m visoko steno des Trois Becs, Desmaison pa 600 m visoko južno steno Pic du Bure. Vsi te nizke stvari ocenjujejo kot ED. A1 do A3. Desmaison pravi, da je Pic du Bure takoj za direttisimo v Cini.
DOLOMITI so v sezoni 1961 zabeležili vrsto novih vzponov in velikih ponovitev. V zahodni steni Crozzon di Brenta so Lepage, Livanos in Marc Vaucher kot prvi preplezali direktno smer. Belgijec Barbier je v tej steni sam v 4 urah ponovil smer Detassis-Giordani, v enakem času kot leta 19o3 Maestri. V isti steni je še smer Aste po vzhodni zajedi. To sta Barbier in Nemec Steinkotter preplezala v 13 urah medtem ko drugi po navadi dvakrat bivakirajo. Isti Belgijec je z Italijanom Tonijem Masé prvi preplezal jugovzhodno steno Cima dAmbiez, sam kot prvi ponovil Campanile Basso po jugozahodnem grebenu Spallone v 2 urah. Ernst Steger je sam ponovil Campanile Comici v 4 urah. Maestri in Baldessari sta v 10 urah ponovila jugozahodno steno Roda di Vael, ki je l. 1960 terjala en cel teden naporov od istih dveh plezalcev. Deset dni za njima je njuno smer sam ponovil Milo Navasa v dveh dneh. Toda Maestri se ni dal ugnati. Pet dni za Navaso je vstopil sam in v 6 urah preplezal po direktni nemški smeri na vrh Roda di Vael in sestopil po svoji direktni. Tekma? Šport? Tu res ni več vprašanja. — Barbier gre po stopinjah največjih samohodcev vseh časov. Severozahodno steno Torre di Valgrande je 1. septembra 1961 sam preplezal v 3 m pol urah, kot prvi samohodec. To smer je doslej preplezalo kakih 100 plezalcev, 70 njih v zadnjih petih letih. Tissijevo smer v severozahodni steni Pan di Zucchero pa je kot prvi samohodec preplezal Ernst Steger. Barbier je šel sam tudi v Punto Civetto in preplezal severozahodno steno po smeri Andrich-Fae. V Civetti je leta 1957 znani Avstrijec Philip s Flammom preplezal severozahodno zajedo. To smer je lani ponovil Barbier s Stegerjem. Pravi, da je težja od direttissime v Veliki Cini ali Livanosova v Cima Su Alto. Pravi da bi raje šel sam v severno steno Zahodne Cine, kakor da bi sam ponavljal Philip-povo zajedo.
V CINAH so se lani godile čudne stvari. Belgijec Claude Barbier je 24 avgusta v 8 urah in 40 minutah preplezal v enem samem dnevu pet severnih sten in sicer naslednje: Cassinovo smer v Zahodni Cini, smer Comici-Dimai v Veliki Cini, Preussovo smer v Piccolissimi, Dulferjevo v Punta di Frida in Halversenovo smer v Mali Cini.
Dva mlada Italijana Ronchi in Sorgato sta vstopila v francosko direttissimo v Veliki Cini. Tretji dan, 28. februarja, sta prišla pod veliko streho, zadnjo in največjo težavo v smeri. Tu sta dva klina popustila in Sorgato je prosto padel v vrv 40 m globoko ter obvisel na tretjem klinu. Ena vrv se je strgala. Sorgato je obvisel z glavo navzdol po krivdi vrvce, ki ga je vezala s pomožno navezo, ki je skrbela za aprovizacijo ob vznožju stene. Ronchi ni mogel ničesar storiti, ker je imel ranjeno roko. Sorgatu se je posrečilo presekati pomožno vrvico in se s Prusikovimi zankami po eni vrvi povzpeti do Ronchiia Tretja noč je bila trda. Zveze z vznožjem ni bilo več, ni bilo hrane, ni bilo spalne vreče. Med tem je pomožna ekipa zbrala reševalno ekspedicijo iz Cortine, Belluna in Auronza
Švicarska direttissima v Veliki Cini je vpisala enajsto ponovitev. Plezala sta Barbier in Sander. V Veliki Cini sta dva Tirolca. Abram in Schrott iz Bolzana, preplezala v petih dnevih severozahodno zaiedo. Ponovili so jo takoj Avstrijci, Nemci, Italijani in Francozi. Francoza Berardini in Paragot pravita, da je to najtežja smer v Vzhodnih Alpah Preplezal jo je Že tudi samohodec Flunger Smer Comicci-Dimai v Veliki Cini ima vpisanih že 500 navez.
NILKANTA je himalajski vrh, visok 6596 m, ki so ga oblegale indijske ekspedicije. L. 1961 se je Indijcu Sarmi s šerpama Phurbo in Lhakpo Giyalon končno posrečilo priti na vrh.
NUPTSE je 7879 m visoki drzni satelit M. Everesta. Angleška ekspedicija ga je dosegla 16. maja 1961, ko sta na vrh stopila Davis in šerpa Tasei. 17. maja pa so stali na vrhu Bonington, Brown, Swalow in šerpa Ang Pemma. Med himalaisti je imel ta angleški uspeh velik odmev. Manj sreče je imel Sil E. H Hary na Makaluju, na katerega je Pokušal priti brez kisikovih aparatov. Napadla ga je srčna slabost, enemu članu ekspedicije pa so morali odrezati obe nogi. Hillary se je držal francoske poti le v višini 8240 m je postavil dodatni tabor, ker ni imel kisikovih aparatov. 18. maja sta Mulgrew in Nevison prišla do višine 8350 m. pa sta se morala vrniti in poseči je moral vmes še reševalni helikopter.
RAZSTAVO PLANINSKE SLIKARSKE UMETNOSTI prirejajo v Švici že od l. 1933. Lani je bila v Thunu deseta taka razstava. Planinski pejsaž je od 18. st. doživel svoj razvoj. Danes, na priliko, ni značilno zanj, da bi se umetnik skušal približati gorski prirodi, danes prevladujejo »abstraktne, neformalne tendence«. Nekateri pravijo, da je to samo prehodnega značaja in da se že kažejo znamenja na vračanje k modernemu verizmu ali se vsaj priključujejo krogu splošnih umetniških problemov. Na razstavi v Thunu je 82 slikarjev razstavljalo 170 del, torej zelo zajetna razstava. Mladi so pokazali, da se z modernimi načini bore za izraz gorniškega doživetja in da znajo tudi s sedanjim umetniškim izrazom ustvarjati mikavne, učinkovite gorske pejsaže. Prodanih je bilo 28 slik za 13 000 frankov. Odbiro slik je opravila posebna žirija, ki je zavrnila 199 poslanih slik.
GOMPA v Švici, tibetski samostan, v katerem bi Švica podprla antisocialistični Tibet, je naletel na hude ovire. Celo katoliški krogi niso bili navdušeni, češ da ustanovitev takega kloštra ne bi bila zakonita. Tudi mecenov ni bilo dovolj, vsaj toliko ne, kolikor je bilo v švicarski vneti antikomunistični histeriji navdušenja za tibetske lame. njihove običaje in njih naraščaj. Upajmo pa. da bodo v splošno priznani švicarski demokraciji našli tudi za gompo in lame najboljšo rešitev, ko bodo pospravili razne »če« in »ampak«.
GANGCEN LEDRUB je 7245 m visok vrh v Himalaji, usoden za japonsko ekspedicijo 1961. Plaz je vzel šefa ekspedicije Kenji Ošino, enega člana in šerpo v višini 6200 m. Ko so ostali hiteli na pomoč, je tudi nanje planil plaz, k sreči pa so ušli živi, a ranjeni. Nesrečo je v Kathmandu javil švicarski sirarski strokovnjak Eleganti. Gangčen Ledrub je najvišji vrh v Langtrang Himalaji in velja za enega najtežjih sedemtisočakov Japonci so skušali stopiti nanj že leta 1958 in 1959. Vrh ni daleč od Šiša Pangme (8013 m). Tu blizu je stikal tudi že dr. Tichy.
UPADANJE HRIBOVSKEGA FREBIVALSTVA je problem, ki se tiče planinstva in turizma. Tako je v Švici v zadnjih letih skoraj v vseh hribovskih dolinah vpadek znašal od 0.45% do 24,4 0/o. Kjer ni industrije in turističnega premeta, nastopi selitev s hriba v dolino število hribovskih kmečkih gospodarstev se manjša. Ljudje imajo raje zaslužek v industriji z določenim dnevnim redom, v katerem imajo (vsaj na videz) dnevno svoj prosti čas, medtem ko ga kmečko delo ne pozna. Izhod je en sam, javna pomoč, gradnja cest in žičnic, mehanizacija kmečkega dela, sanacija hribovskih stanovanj in hlevov, pospeševanje specialnega hribovskega gospodarstva v smer živinoreje, sirarjenja itd. Gospodarska razdelitev ravninske in hribovske agrarne produkcije bi bila boljša rešitev kot pa subvencije in poskus industrializacije gorskih dolin. Tako pravijo v Švici, kjer jih problem hribovskega kmeta skrbi predvsem zaradi turizma, saj bi gore brez hribovskih zaselij izgubile enega bistvenih mikov za popotnika, turista. A na drugi strani: Švica je v zadnjih petih letih zazidala 4000 ha in imela med 667 500 delavci blizu pol milijona delavcev iz inozemstva. Švicarski gorski svet se industrializira. Čeprav ima Švica zavidanja vreden standard, vendarle stoji na istem planetu, kjer ogromna večina ljudi ne živi na dostojnem standardu. Njeni napori za boljše življenje v bodočnosti so pravzaprav izolirani.
KONGUR-TEBE-TAGH ali Kongur I (7d95 m) je vrh. ki so ga zavzele ruske in kitajske alpinistinje 13. junija 1961. Vrh se dviguje v vzhodnem Pamiru v kitajski provinci Sinkiangu. Prvi je bil na vrhu l. 1956 K. Kuzmin.
MOUNT GHENT (7342 m) je vrh v Saltoru v Karakorumu. 4. junija 1961 so bili na njem Avstrijci pod vodstvom znanega Ericha Waschacka. Na vrh je prišlo vseh šest članov ekspedicije. Avstrijci in Nemci imajo leto za letom bogato alpinistično žetev v Himalaji, v Andih, v Afriki in drugod.
MATTERHORN v l. 1961 je »dober« pokazatelj, da gre za planinstvo množičnost. 22. avgusta je bilo na tem veličastnem drznem vrhu 175 oseb, 150 brez vodnika, saj je bilo med 175 komaj osem izkušenih vodnikov. Če bo šlo tako naprej, bo na Matterhornu na nekaterih mestih že potrebno usmerjati — promet.
KONEC YETIJA bi lahko imenovali izjavo Angleža Nevisona. člana velike angleške ekspedicije, ki je dve leti delala v centralni Himalaji (1960—61). Ena izmed nalog ekspedicije je bila tudi, da ujame ali vsaj izsledi to skrivnostno bitje. Nevison izjavlja, da je snežni človek — bajka, mit. Ista ekspedicija je raziskovala tudi to, ali se človek lahko močno prilagodi mrazu in ali lahko prebije brez kisikovih aparatov v velikih višinah. Glede mraza navajajo nekega Nepalca, ki v višini 5500 m z bosimi nogami zdrži na snegu, slabo oblečen bivakira pri —15° C itd. Splošnih zaključkov glede adaptacije na mraz se ne poznamo. Ena lastovica pa še ne prinese pomladi v himalajsko zimo.
V BALONU PREKO ALP in sicer iz Miirrena je lani letel pilot Fred Dolder z balonom »Bernina«, s katerim je bil 177 krat v zraku. Z njim seveda filmski producent in neki zdraviliški direktor. Prvi je z balonom »prečil« Alpe že l. 1910, tudi iz Miirrena, kapetan Spelterini, drugi je bil l. 1957 pilot Dolder z Balonom »Ziirich« v družbi dveh znanih himalajcev, dr. Jvirga Marmeta in Reista, članov Egglerjeve ekspedicije v Himalajo 1956. Vsi trije poleti z balonom so naredili 100 do 150 km dolgo pot.
GORE NISO KRIVE, človek ni njihova žrtev, če se v njih ponesreči, a prav tako nima smisla slaviti zmago, če se človeku vzpon posreči. Slaviti zmago, kakor da bi gori glavo odsekali, kakor je rekel angleški alpinist G. W. Young! O smrtnih nesrečah v gorah se zadnje čase mnogo piše, ker se nesreče množe, ker je pač vedno več ljudi v gorah. Tudi’ med najbolj izurjenimi gorskimi vodniki žanje.
LIGA ZOPER HRUŠČ deluje v Švici in izdaja svoj bilten. Liga je najbrž potrebna, saj ima Švica pri 5 milijonih prebivalcev blizu 2 milijona motornih vozil, pri čemer seveda letala niso všteta. Pa tudi ta — prav ta — je liga zoper ropot vzela na muho zaradi vedno številnejših poletov nad Alpami. Iz improviziranih letališč delajo krožne polete, panoramske polete (na primer tik Eiger-jeve stene), pristajajo na ledenikih, v četrt ure premaknejo človeka v »civilni« obleki, a seveda s filmskim aparatom med najvišje vršake, odstavijo smučarja s helikopterjem na 3000 m visok vrh za 40 švicarskih frankov (ca 3000 din). V St. Moritzu, Gstaadu je helikopterjev vedno dovolj, a nekateri gostje pripeljejo še svoja ropotala, da bi svojim gostom lahko nudili zajtrk na ledeniku. Pri Montreuxu so uredili letališče in takoj kupili tri specialna alpska letala, s katerimi dosežejo 20 ledenikov, enega med njimi v četrt ure, s teh pa je možen polet še dalje. Letališče Sitten dela reklamo, da prenaša turiste na 30 ledenikov v bližini vrhov, kakor so Monte Rosa, Allalinhorn, Grand Combin, Dents du Midi, Wildhorn. »Aeroskitaksi« imajo v prospektih okoli Kleine Scheidegg, tak taksi odloži smučarja na Ebne Fluh (3964 m) in počaka smučarja v dolini Lötschen, če smučar seveda to naroči. Aeroklub Zürich inserirá take polete iz Klotena do Todija. Na wališkem ledeniku Zanfleuron v masivu Diablerets se je vršil »prvi ledeniški letalski miting na svetu.« Na tem ledeniku bodo uredili stalno letališče, ki bo z dolino povezano tudi z žičnico. Ta se že gradi. S tem bodo omogočili poslovnim ljudem, da bodo smučali v nedeljo popoldan. V Männlichenu pri Wengenu (2200 m) je bil vso zimo pripravljen avion za take polete. Za polete v lice Eigerjeve stene je bila marca 1961 taka gneča, da so morali uvesti zvrstitveni seznam.
Aeroturizem je tudi že v polni ekspanziji in ogroža poslednje rezervate miru, alpski svet se komercializira že v ekstremnih oblikah. Izgovor aeroalpinizma: trening za reševalne pilote. To seveda ni res, saj je reševalna aviacija nastopila pred komercialno.
PASTERZA, danes takorekoč vsemu svetu znani ledenik pod Grossglocknerjem, je lani izgubil 9,5 milijona m3 ledu, predlanskim 7 milijonov. Debelina ledenika je izgubila 4,6 m. Umaknili so se spet ledeniški jeziki za povprečno 12,5 m v Avstriji, v Švici za 11,5 m. Za švicarske ledenike pravijo glaciologi, da so v letu 1960/61 pridobili na kubaturi, 7 ledenikov pa se je podaljšalo povprečno za 5 m.
EIGER je lani 30. avgusta v severno steno sprejel 8 navez, v alpinistični zgodovini Eigerja največ na en sam dan. Štiri naveze po dva moža, torej 8 plezalcev, so vrh dosegle, tri naveze so se vrnile, en samohodec pa je zdrsnil v smrt. Nek novinar iz Luzema je hotel od blizu spremljati luzernsko navezo, najel je letalo, ki je zašlo v »vrtinec« in strmoglavilo, pilot, reporter in njegova spremljevalka so se smrtno ponesrečili. Plezalci pravijo, da jih letala motijo.
Isti dan je pet plezalcev preplezalo severno steno Matterhorna.
SIBIRSKI MRAZ ima svoj tečaj na severozahodu Evrazije v gorovju Cerskij v zgornjem toku rek Jana, Indigirke in Kolvma. Tu je tudi kraj Oimyakon, kjer so zabeležili že —71° C. Povprečno je tu mraza —65° C, v Verhojansku —61» C. letno povprečje pa —15° C. Oimyakon leži 400 m nad morjem, severovzhodno je pogorje Cerskij z vrhom Poseda 3147 m. jugozahodno pa pogorje Hrezot Suntar Khayata z vrhom Mus Khaya 2259 m. Proti jugu drži dolina Kolyma, razvodje pa na prelazu Khotynnakh 720 m Vse naokrog je tundra.
NANGA PARBAT je l. 1961 pripisal še eno poglavje v svojo zgodovino. Nemška ekspedicija pod vodstvom dr. Herrligkofferja je dokazala, da je Nanga Parbat možno doseči po grebenu Diamir, to je po tistem, kjer je l. 1895 poskušal znameniti Mummery. V ekspediciji so bili Kinshofer, Lehne, Low, Michl in Rost, med drugimi tudi dva avtorja modernega ekstremizma. Bazo so postavili na višini 4080 m na severozahodni groblji ledenika Diamir. Stena se začenja v višini 4800 m. Forsirali so smer med Aufschnaiterjevo in Mummeryjevo steno, premagali 550 strmi ozebnik in visok prag s V in VI, kjer so potegnili 1000 metrov fiksne vrvi. Tako so dosegli po težkem plezanju 6600 m visoko planoto za tabor III. 20. junija so Kinshofer, Low in Lehne dosegli tabor IV 7150 m visoko. Tako so prišli na vrh Cirque de Bazhin, od tu pa jih je pregnal snežni metež. Smer, ki so jo utrli, je varna pred objektivnimi nevarnostmi, vendar izredno težavna. Nemci jo prištevajo po težavnosti k onim v Tour de Mustagh.
MONT MC KINLEY na Alaski je po južnem grebenu zavzela italijanska ekspedicija iz Lecca pod vodstvom R. Cassina. Enajst dni so se borili s snežnimi viharji in hudim, mrazom, prav tako na povratku. Trije so dobili hude ozebline, najhujše J. Canali: Vrh je doseglo šest alpinistov: Cassin, Airoldi, Alippi, Canali, Perego in Zucchi. Cassin je o tem vzponu predaval tudi pri nas in se pri tej priliki mudil tudi na Kočevskem kot lovec na medveda.
SNEPYRAMIDEN na Grenlandiji so si izbrali lani najboljši belgijski alpinisti za svoj cilj. Na severozahodnem grebenu na vzhodni strani dežele jih je zajel plaz in zagrnil v hladni grob najboljše belgijske naveze. Simandlovo in J. Alzetto smo v teh pregledih večkrat omenili. Ostala dva sta bila Duchesne in Focquet.
KITAJSKI VZPON NA EVEREST je v zahodnih planinskih revijah našel široko publiciteto. Dyhrenfurth je najtemeljiteje oporekal kitajskim trditvam, kitajski odgovor, če je prišlo do njega, nam ni znan. Tako pravijo zdaj, da po zahodnih protitrditvah ostane Kitajcem za dokaz ena sama stvar, doprsni kip Maotsetunga. Kip so, tako trdijo Kitajci, njihovi alpinisti pustili na vrhu Everesta. L. 1963 bodo skušali priti na Everest Amerikanci. Če gre za trenje med bloki, potem je menda res vrsta na njih. Ali bodo našli kip? Tisti, ki Kitajcem uspeha ne privoščijo, že vnaprej izpodbijajo tudi ta poslednji in edini dokaz, češ saj ga iz letala lahko spuste Amerikancem pod noge.
