Tine Orel
RUVENZORI ni več dostopen samo s kongoške strani, po kateri je bilo treba sedem dni hoditi do prvih snegov. Mountain Club of Uganda je postavil sedem koč, tako da ste tretji dan že lahko na snežiščih pri koči Bujuku. Najkrajša pot na Ruvenzori je zdaj: Letališče Kasese, nato po železnici do Bugoye.
ZOPER ŽICNICO NA DACHSTEIN in zoper zračni taksi v Alpah se je zavzela zadnja skupščina ÖAV v Freistadtu. ÖAV šteje 153 000 članov in je po številu druga največja planinska organizacija na svetu.
POZDRAVNE KARTE švicarske ekspedicije na Dhaulagiri niso prispele v Švico pravočasno. Vzroki: nesreča z letalom yeti, štrajk indijskih poštarjev in carinarjev in odločitev nepalske vlade, da zaradi švicarskega uspeha opremi karte s specialnim žigom.
AVSTRIJSKI GLACIOLOGI so pod vodstvom v. R. Klebelsberga za zimo l. 1958/59 pri vseh opazovanih ledenikih ugotovili nazadovanje. Niti en ledenik ni zaznamoval prirastka. Opazovali so 49 ledenikov. Skupna dolžina, ki so jo ledeniki izgubili, znaša 758,2 m. Podobno je stanje tudi v Švici, Franciji in Italiji.
RAKOVA ŠPICA nad našo prelepo Pišenco in Gruntovnico je prišla tudi v švicarsko revijo »Die Alpen«. Emil Weishaupt poroča o svoji plezalni turi z Ruedijem Solenthalerjem, za katero je potreboval 19 ur. Steni pripisuje 600 m višine, svoji smeri pa VI, A2. O tem bodo morali izreči svojo sodbo naši plezalci.
TELESNA TEMPERATURA 23° C je meja, pri kateri človek zmrzne. Pri tej temperaturi nastopi omedlevica in smrt, ni nobene pomoči več. Če pa znaša temperatura samo nekoliko več, je človeka še možno rešiti, če je le odporen in utrjen. Alkohol, kakor smo že nekajkrat zapisali, ne varuje pred mrazom. Nasprotno, pospešuje krvni obtok in s tem notranjo ohladitev.
ŠTEVILO NESREČ v poletni sezoni 1960 je bilo v Alpah zelo veliko. Vzroki običajni: nenavadni vremenski preobrati, sneg, megla, nespamet, nevednost, predrznost. Med največje nesreče štejejo
tisto v Dolomitih: štirje mladeniči in tri dekleta so se navezali na eno vrv. Vsi so bili neizkušeni in neizurjeni, vsi so šli v družno smrt. Močno so publicirali početje dveh Izraelcev, ki sta v kratkah hlačah in lahkih čevljih prilezla do zavetišča Goûter (3817 m). Bilo je pol metra novega snega. Na pomoč so jima priskočili angleški fiziologi, ki so v observatoriju Vallot raziskovali vpliv višine na organizem in na hormonalne žleze. Po telefonu so pozvali reševalca Serge Cessouja, ki je takoj priletel s helikopterjem Alouette II na Vallot in spravil Izraelca v bolnico. Deset dni nato se je Cessou z mehanikom vred smrtno ponesrečil, ko je vozil material za rekonstrukcijo zavetišča na Grands Mulets.
WOLFGANG STEPHAN, eden najvidnejših mlajših avstrijskih plezalcev, ima za seboj tudi Point Walker v Grandes Jorasses, ki je še vedno legitimacija za vstop v zgornji svetovni razred plezalske elite. Šestnajst navez je ponovilo smer, ki so jo l. 1938 naredili Cassin— Esposito—Tizzoni, od l. 1952 več let ni bilo nikogar pod steno zaradi nemogočih snežnih razmer. Stephan, Diemberger, Brandler in Raditschnig so za Walker rabili tri dni.
POPOCATEPETL, gora, ki kadi, jo imenuje Švicar Mathys, ki je l. 1959 stopil na njen vrh. Medtem ko so v Mexico Amerikance, njegove sopotnike, cariniki natanko preiskali, so njega pustili nepreiskanega češ: You no Gringo, you special service. Gringo je mehikanski vzdevek Amerikancem. Teh Mehikanci nimajo radi, kvečjemu njihove dolarje. Po enem tednu bivanja v Mexico-Ciudad, petmiljonskem mestu, je s štirimi francoskimi skavti nastopil pot proti ognjeniku. Da višine 2500 m so se pripeljali z avtom, v višini 3400 m pa so dosegli prvo kočo mehiškega alpskega kluba. Tu je bila prava veselica, 400 ljudi se je trlo okoli nje, vstop pa je bil dovoljen le inozemcem in privilegiranim Mehikancem. Koča je bila okrašena z zastavami vseh mogočih držav, naslednji dan je bil namreč Dia de la Rassa, nacionalni praznik, ki so ga veseljaki hoteli proslaviti tudi z izletom na Popocatepetl. No, k sreči jih je do naslednje koče Las Cruzes (4800 m) prišlo le 50. Navzoči zastopniki oblasti so zaradi slabega vremena nekaterim prepovedali vzpon. Naslednji dan so v dolgi kači odrinili proti vrhu. V višini 5000 m so zadeli na sneg take kvalitete, da si niso navezali derez. Ko so začutili vonj po žveplu, so vedeli, da so blizu cilja. Mathys se je sam povzpel na najvišjo točko Pico Mayor (5452 m). Od koče do vrha so rabili komaj 4 ure in pol. Sestop je bil pravi užitek. Ko so prišli do Las Cruzes, so zvedeli, da sta dva mehiška reševalca izgubila življenje v nekem ozebniku na severovzhodni strani gore. Še isti dan so prišli v dolino: skozi gaje banan, mimo živih mej iz kaktusov, preko polj maguey a (iz magueya delajo polque — mehiško žganje) so prispeli v subtropsko. letovišče Cuernavaca, odtod pa čez 3000 m visok prelaz z avtom v Mexico-City. Vsekakor lep sestop: Zjutraj ob 9.30 na vrhu ognjenika v strupenem mrazu, popoldne v tropski vročini, zvečer pa na terasi v Mexico-City v višini 2500 m.
ŠVICARSKI LEDENIKI so v l. 1958 do 1959 v glavnem nazadovali. Tako poročajo: La Commission des Glaciers, la Section d’Hydrologie de l’Institut, l’Institut fédéral pour l’étude de la neige et des avalanches in še druge institucije. Kontrolirali so 89 ledenikov. Brez sprememb ni bil nobeden. Naraslo jih je komaj 7 %—9 %, povprečno so vsi ostali nazadovali za 15—16 m. Spremembe na ledenikih so ustvarile v Alpah marsikaj novega, predvsem več jezerc, ki so jih zajezile groblje ali ledene kore in klože. Zanimivo je, da je pri vsem tem v Mont Blancu ledenik Bossons v zadnjih treh letih narastel za 93 metrov. Največ površine pa je izgubil ledenik Oberaar — kar celih 24 548 m2, Unteraar pa desetkrat manj. Tako zmanjšanje površine je že precej vidno.
VICTOR HUGO je bil za svoje čase kar podjeten planinec. Leta 1839 je bil z vodnikom na Rigiju, v začetku 19. st. je bil s starši dvakrat na Mt. Cenisu, l. 1825 pa je prišel na Mer de Glace. Takrat je bil že slaven, Karl X. mu je bil podelil red viteza častne legije. Zmenil se je s piscem Charlesom Nodierom — ta je dobro poznal naše kraje, ker je bil v Ljubljani za časa Ilirskih provinc — o njegovem namenu je bil obveščen tudi slavni Lamartine, ki je tedaj živel na oddihu v Chamonixu. Da bi se potovanje izplačalo, sta sklenila s knjigarnarjem Urbainom Canelom, da bosta napisala knjigo o poetičnem in pestrem potovanju v chamoniške gore, potopisi so bili tiste čase precej v modi. Nodier in Hugo sta sicer imela dobri renti, vendar je bil Chamonix tiste čase tudi zelo drag. Sodelovanje pri knjigi je obljubil tudi Lamartine in tako sta Nodier in Hugo dobila 1750 frankov predujma. Lamartine je potem zaradi bolezni odpotoval, ker je moral na zdravljenje v Airles Bains, vzrok pa je bil tudi ta, ker je imel Lamartine drugo pogodbo, zaradi katere ne bi bil smel sodelovati s Hugojem.
Nodier in Hugo sta potovala v Chamonix s svojima družinama, najela sta dve kočiji, ki sta na dan prevalili 50 km, potovanje je torej trajalo en mesec. V Chamonix sta prišla 15. avg. Chamonix se je prav tedaj spreminjal v turistični center, zidali so hotele, kmetje so se oprijemali vodniškega in nosaškega dela. Prvi hotelirji so bili tudi vodniki: Charlet, Terraz. Slednji je bil lastnik hotela »Anglija«, kjer so se vpisali nekoč kraljica Josefina, Marija Lucia, bavarski kralj in zdaj Nodier in Hugo. Ko se je zjasnilo, so šli v Montenvers. Za družino sta najela dve muli. Družina je ostala v Montenversu v zavetišču, ki ga je postavil nekoč na noge Anglež — Blair, zdaj pa ga je renoviral Francoz Coutereau. Hugo in Nodier sta se napotila na Mer de Glace.
Hugojev vodnik ni bil izkušen in je svojega partnerja zapeljal na ozek ledeni greben med dvema ledeniškima razpokama. Ni pa hotel priznati svoje napake, prijel je Hugoja za roke in rekel: Nič se ne bojte! Bil pa je sam ves bled. Iz nevarne situacije sta se zelo težko izkopala. Hugo si je po vodnikovem nasvetu zakrival oči, da bi se mu v glavi ne zmotilo. Nodierov vodnik je Hugojevega ti’do prijel, tako da vodniški aspirant ni mogel zadržati solz. Hugo pa se je viteško odrezal. V vodniško knjižico mu je zapisal: »Priporočam Michela Devouassous, ki mi je rešil življenje.«
V Chamonixu niso ostali dolgo, denar je hitro kopnel, za ture pa niso bili kaj prida, ker so imeli s seboj Hugojevo malo hčerko Didene, težave pa so bile tudi z Nodierovo štirinajstletno hčerko. Vendar je imel Nodier od Alp vseeno več kot Hugo.
Zapisano je, da so jih na povratku v nekem hotelu mrcvarile stenice, drugod da so morali iz krompirja najprej pobrati muhe in komarje, na poti v Lyon pa so žandarji Hugoja legitimirali, ker niso zaupali v njegovo medaljo častne legije. Kljub temu pa se Hugo še l. 1839 s spoštovanjem spominja ture na Mer de Glace, v pismu na Marijo Nodier pa še l. 1862 v visoki starosti.
Knjigarnar Canel pa ni prišel na račun. Hugo je popotovanje popisal v Revue de Paris 1829 in Revue des deux-Mondes 1831.
ŠEST 8 TISOČAKOV od trinajstih so v zadnjih letih dejali podse avstrijski alpinisti. Ni čuda, če se s tem pred vsem svetom ponašajo, njihov ÖAK pa še z večjo samozavestjo poudarja elitnost svojih članov. Naštejmo na kratko njihove uspehe: Nanga Parbat (Herman Buhl), Čo-Oju (Herbert Tichy, Sepp Jöchler), Lhotse (Ernst Reiss), Gašerbrum II (Fritz Moravec, Sepp Larch, Hans Willenpart), Broad Peak (Hermann Buhl, Kurt Diemberger) in Dhaulagiri (Kurt Diemberger). Avstrijci pa so doprinesli poleg tega velik delež pri poiz-kusnih vzponih na Kangčendzongo (Paul Bauer, Allwein v. Kraus; Dyhrenfurth, Marcel Kurz, Hoerlin); na Nanga Parbat (Merkl, Welzenbach, Wieland, Wien, Göttner; Bauer, Ebermann); na K2 (Pfannl, Wessely, Fritz Wiessner); na Dhaulagiri (Moravec, Pauer, Ratay, Roiss, Vanis). Mnogo članov ÖAK je bilo udeleženih pri vzponih na vrhove med 7000—8000 m: Jongsang Peak (Hoerlin, Wieland, Marcel Kurz, Dyhrenfurth), Dodang Nyima Peak (Hoerlin); Haramoš (Roiss, Mandl, Pauer), Distaghil Sar (Stärker, Marchart). In še marsikaj so si zataknili Avstrijci, mali, okupirani narod, po drugi svetovni vojni za klobuk. Tu, felix Austria, nube, je vsaj v tem pogledu za Avstrijo še vedno držalo.
Sicer pa sega himalajska zgodovina avstrijskega alpinizma 60 let nazaj. Brata Schlagintweit l. 1895, Eckenstein, Wessely in Pfannl l. 1902 poizkus na K2, l. 1907 Trisul, 1930 Jongsang, 1931 Kämet, Kangcendzönga, 1936 Nanda Devi.
ÖAK se zaveda, kaj pomeni tradicija, zato jo neprenehoma poudarja, stari in mladi si neprenehoma podajajo roke. 80-letni odborniki slavnostno sprejemajo 25-letne mladeniče, ki so zadnja leta poželi, kar so stari pred desetletji sejali. Kakšen sprejem je doživel Kurt Diemberger po povratku s Distaghil Sara in kakšno tiskovno konferenco mu je ÖAK pripravil. Stephanu spet posebej!
TREVOR-PEAK (7720 m) v Zahodnem Karakorumu sta lani dosegla Angleža Wilfrid Noyce in Jack Saddler.
DVE ZELO ZNANI PLANINSKI KOČI sta l. 1960 nekaj pridobili. O Haindlkarhütte smo že poročali. Namesto starega skromnega zavetišča je v Haindlkaru sekcija Reichenstain postavila novo prostorno kočo, povečana pa je bila tudi slovita Erzherzog Johan-Hütte (3456 m) na Adlersruhe. Slednja je ena najstarejših planinskih koč na svetu sploh in ima res zanimivo zgodovino. Pri otvoritvi so bili navzoči člani avstrijske vlade, od mladih je govoril tudi znani Dieter Marchart, ki se je zadnja leta proslavil z devalvacijo najtežjih smeri v Alpah in z uspehom na Distaghil Saru.
PIK POBEDA (7439 m) je bil cilj sovjetsko-čehoslovaške ekspedicije l. 1960. Vitalij Abalakov je bil l. 1956 prvi na tem vrhu. Pristopili so po severnem grebenu, dolgem ca. 8 km ves čas v višini 7000 m. Za vzpon so s tabora v višini 7000 m rabili sedem dni.
ITALIJANSKA EKSPEDICIJA iz Bergama je lani delovala v peruanskih Andih v skupini Pucahirca. Povzpeli so se na več vrhov in — ne bi bili Italijani — enega od teh so imenovali Nevado Janez XXIII (5690 m, po papežu), drugega Nevado Bergamo (5830 m). 12. julija so se z letalom odpeljali, 27. julija so bili že doma.
ACQUI TERME, graciozno piemonteško mestece, si je izbral CAI za svojo 72. skupščino od 25. do 29. junija 1960. Udeležil se je je tudi senator Giacomo Piola. Za skuščino so organizirali planinsko razstavo o Gašerbrumu IV in o Saraghrar Peaku. Skupščina je za geslo vzela temo: CAI in visokogorsko smučarstvo.
DEO TIBBA je gorska skupina v Punjab Himalaji, nedaleč od Nun Kuna, vzhodno od prelaza Rohtang, med pokrajinama Kulu in Lahul. Deo Tibba je bil že l. 1912 cilj angleškega majorja Brucea, ki je bil tu s švicarskim vodnikom Fuhrerjem in je poskušal priti na vrh s severovzhodne strani iz doline Hamta Nala. Leta 1939 je mlad angleški oficir Roberts iz doline Jagat Sukl skušal priti na Deo Tibba z jugovzhoda. Za njim je po isti poti poskusil l. 1940 kapetan Lind, a tudi brez uspeha. Leta 1945 so prišli šele na vrsto Benečani — vojni ujetniki.
Imeli so dovolj časa in so si temeljito ogledali dolino Parbat in Lahul, ledenik Toš Nal in vrh Šara Unga (5490 m) nad razvodjem Parbat-Lahul. Po monsumu so septembra raziskovali dolino Beas. Opreme kot vojni ujetniki niso imeli popolne, bili so brez kamere in še brez marsičesa. Oktobra meseca so začeli prodirati po dolini Malana (3500 m) in po južnem ledeniku ter brez posebnih težav prispeli na koto 5509, ki so jo krstili za Punta di San Marco v slavo svojemu rodnemu mestu.
Leta 1950 so bili tu spet Angleži, Peck in Patterson po sledovih generala Bruce, in so spet ugotovili, da iz doline Jabri Nal ni pristopa.
Leta 1951 je Peak poskusil po Robertsovi poti, vendar je prišel samo na sedlo Duhangan. Še isto leto so bili tu spet Angleži Trower, Kerr in Evans (ta je bil l. 1953 na Everestu) l. 1955 pa na Kangčendzongi). Spremljali so jih trije šerpe med njimi slavni Dava Thondup. Trikrat so se zagnali proti vrhu, trikrat so se morali umakniti zaradi vremena.
Leta 1952 sta prišla končno na vrh Južnoafrikanec Jan de Graaf z ženo Angležinjo Berril in s petimi šerpami pod vodstvom Pasang Dave Lame.
Leta 1955 je bil tu Nemec Rudi Rott z dvema Indijcema, dva meseca nato Francoz André Guillemont iz Grenobla z Nimo Tenzingom. Ta je o tem poročal v Alpinisme l. 1957 in smo to zabeležili tudi v našem listu.
Leta 1956 so prišle v te kraje Angležinje, dve kar z avtom preko vse Evrope in Azije. Šle so po ledeniku Bara Šigri. Miss E. Gregory je bila tretja, ki je stala na vrhu Deo Tibba v družbi z dvema nosačema iz Ladakha.
Deo Tibba pa s tem še ni bil ves raziskan. Neodkrita je ostala kota 6221 m in več drugih šesttisočakov. Tu okoli se je l. 1939 in 1941 mudil Roberts, l. 1952 Jean de Graaf, l. 1953 pa A. Gunther. Leta 1955 in 1956 so bili tu člani univerze Cambridge, ki jih je vodil P. Holmes in ženska ekspedicija Abinger Himalayan Expedition 1956.
Ni čuda, da je toliko ekspedicij zašlo prav sem! General Bruce ne more pre-hvaliti lepote Kangre in Kulu, gozdov in voda, bogastva barv, favne in flore in etnografskih posebnosti. In še ena prednost je vlekla sem: Ekspedicije so raz-meroma poceni. Angleška ženska je stala komaj 750 000 lir, Guillemont je shajal s 380 000 lirami.
LUIGI CARREL, »veliki«, to je oni iz Avouila, da ga ločimo od »malega« iz Cheneuila z istim imenom in priimkom, je lani umrl, zadušil ga je plin. Bil je star 57 let, gore in vodništvo je imel v krvi, saj je družina Carrel znana že 100 let in več v zvezi z Matterhornom. Od l. 1925 do smrti je bil stalno v gorah. Za seboj ima nekaj znanih prvenstvenih tur. Zadnja leta je plezal s sinom, še l. 1957 je z njim naredil prvenstveno turo z ledenika Tiefmatten. Bil je tudi dober smučar in požrtvovalen reševalec, v tem svojstvu celo odlikovan.
INDIJSKA EKSPEDICIJA NA EVEREST v l. 1960 ni uspela. Brigadir Gyan Singh je svoje moštvo pripeljal do višine 8600 m, tedaj pa jih je vihar potisnil nazaj. Ekspedicija je štela 25 mož in je imela v višini 7930 m velik tabor. Indijci so našli tu dnevnik dr. Grimma, člana neke švicarske ekspedicije iz l. 1956.
SMUČARSKE POŠKODBE so češče, odkar so v rabi novejša stremena in vezi. V zadnjih letih je tipično, da se natrga Ahilova kita. Novejše nemške vezi pri padcu najprej to kito obremenjujejo za 70 % več kot pa pri vezeh, pri katerih peta ne sedi trdno na deski. Poleg spiralnega zloma je zdaj pogost prečni zlom v višini robu modernih smučarskih čevljev. Če 70 kg težak smučar drvi s brzino 40 km — to danes niti ni huda brzina — in je nenadoma postavljen pred oviro, ki ga zaustavi, je golen obremenjena s kinetično energijo 448 kg/m. Četudi ima smučar 1 m zaviralne poti, je energija še vedno ista in to je seveda še vedno dovolj za zlom na robu čevlja. Moderni avstrijski stil, pravijo avstrijski kirurgi, na svoj način ogroža tudi hrbtenico.
ŠVICARSKA EKSPEDICIJA NA ATLAS je že zastarela stvar, objavljena pa je bila šele lani. Švicarji so startali iz Marseilla z letalom in z njim pristali v Casablanci. Do Rabata so se peljali z avtom 240 km. Bilo jih je osem, imeli so šest parov smuči, šest nahrbtnikov, tri šotore in šest zabojev pa 30 kg. Vse to so spravili v Studebaker de Luxe, seveda šele, ko so odrinili 1000 frankov napitnine. Ko so prišli v višino 1600 m, je že snežilo. Tu so najeli nosače in se odpravili v Tizin’Illissi (2620 m). Gazili so sneg do pasu, nosači s 40 kg na hrbtu. Prvi vrh, ki so se nanj povzpeli, nosi čudno ime: Ouaugoulzate (3770 m). Bila je zimska tura, toda sonce jih je parilo s 60° C. V Atlasu so doživeli marsikaj, posebno v stiku z Berberi, ki v visokih skritih gorskih dolinah žive primitivno življenje.
CESTE V ALPAH imajo svojo sto in večletno zgodovino. Leta 1800 je bil le malokateri alpski prelaz prehoden. Leta 1854 je stekla prva cesta čez Semmering. Potem spet dalj časa ni bilo nič, bolj se je razvijala železnica. Po l. 1900, ko se je začel razvijati motorni promet, pa so postale ceste interesantne, seveda, zaradi priprav na prvo svetovno vojno so bile vse grajene strateško. Po prvi svetovni vojni pa je število cestnih km v Alpah dnevno rastlo. Avstrija, ki je po l. 1918
postala majhna državica, je bila prisiljena skrbeti tudi za cestne zveze z Nemčijo in Italijo. Najbolj znana alpska cesta je na Glockner, ki so jo študirali od l. 1924 do 1930, prometu pa je bila izročena l. 1935. Pravijo, da je ing. Wallack poskrbel pri gradnji za zaščito narave, da je cesto z občutkom vgradil, zgornji in spodnji rob ceste pa so pokrili še z bogatejšim zelenim bogastvom, kakor ga običajno daje narava. Družba, ki je cesto gradila, je imela več drevesnic in vrtov nalašč za zelenilo pod in nad cesto, da bi cestišče utrdila in poskrbela za lepoto. Imela je najete posebne čuvarje, ki so zasajena drevesca in rože čuvali pred barbari. 200 m levo in desno od ceste je pod posebno zaščito, tako da je onemogočeno divje parkiranje in kampiranje.
SAC je za l. 1961 zboroval v Winterthuru. Od 90 sekcij se je skupščine udeležilo 85 s 116 delegati. Bila je to 99. skupščina, SAC gre torej v 100 letnico svojega obstoja. Pravijo, da je bil tudi na tej skupščini ohranjen stari harmonični duh Švice, ki ne pozna manjšin in upošteva sleherno mnenje. Soglasje so dosegli tudi pri gospodarskih zadevah, celo pri tako občutljivi zadevi, kot je prodaja Pizolske koče (zaradi žičnice je izgubila svoj smisel), in pri razdelitvi kreditov za gradnjo novih koč. Zedinili so se tudi za kraj proslave ob 100 letnici, čeprav se je zastopnik Montreuxa težko umaknil Interlakenu. Stoletnico bodo proslavili tako, da bo revija »Les Alpes« v I. zvezku obravnavala zgodovino SAC, II. zvezek bo posvečen pomembnim planincem, III. zvezek bo izšel pod geslom: Gora v sliki, IV. pa bo obravnaval alpinizem in sodobno plezalno tehniko. Propadel je predlog, da bi nekje pod Matterhornom postavili jubilejno planinsko kočo. češ da so vsi fondi za proslavo 100 letnice »namensko« že razporejeni. Članarino so za l. 1961 zvišali za dva franklija, imeli so 50 000 fr. izgube, ki so jo krili iz rezerve. Za tibetsko zavetišče so zbrali kar 10 700 fr. Poudarjeno je bilo, da v švicarskih planinskih kočah ni dovoljeno nameščati radijske aparate in zvočnike. Mesto Winterthur se je odrezalo s sprejemom in delegatom poklonilo praktična darila.
PLANINSKI MUZEJ V ZERMATTU gostje zelo obiskujejo. Muzej je nameščen v poslopju, ki ima videz planinske koče, in se vzdržuje večji del iz vstopnine, treba pa je seveda posebnih podpor, da se krijejo vsi stroški za vzdrževanje in čuvanje. Za turistično kulturo Zermatta pa ta muzej mnogo pomeni.
GAURISANKAR je bil nekdaj bolj popularen, ko je veljal še za streho sveta. Leta 1959 so Japonci H. Kato, Abe in Oiši v čast 25-letnice univerze v Fukuoki ogledovali pristope na Gaurisankar, pa niso našli nič primernega tudi ne s strani Melungtse. Ekspedicijo so obkolili Tibetanci, bilo jih je devet, in zahtevali denar, drugega nič.
PRVI PRELET PREKO ALP je l. 1910 izvršil Peruanec Geo Chavez. Z eno-krovnim letalom je startal v Brigu v višini 2400 m in pristal na polju pri Domodossoli, pri čemer je zlomil krila in se težko poškodoval. Po petih dneh je umrl. In danes? Za letalce kakor da ni več zaprek.
ANGELSKI SLAP imenujejo največji slap na svetu. Odkrili so ga pred 25 leti v notranji Venezueli v Gran Sabani in je visok 975 m, voda pada 810 m v prostem padu preko navpične stene. Indijanci ga imenujejo Churun – Meru. L. 1949 ga je ponovno raziskovala ekspedicija, ki jo je finansirala Venezuela in National Geographie Society USA. Niagarski slapovi so visoki 50 do 60 m, slap Victoria v severni Rodeziji je visok 120 m, slap Staubbach pri Lauterbrunnen pa 300 m.
ING. PIERO CHIGLIONE je gotovo ena najzanimivejših osebnosti v zgodovini alpinizma. Svoje vzpone ima v Evropi, v Andih, v Himalaji, v Centralni Afriki, na Grenlandiji, v enem samem letu, v svojem 77. letu, je bil na Ruvenzoriju in na Grenlandiji. Umrl je oktobra 1960, nekaj dni po karambolu, ko se je peljal s filmskega festivala v Trentu. Bil je vesel, dobrodušen, ustrežljiv, predvsem pa entuziastičen ljubitelj gora. Bil je član mnogih uglednih planinskih društev, njegovo ime smo zadnja leta srečali po vsem svetu.
