Tine Orel
NOČNI VZPON NA STROMBOLI popisuje Pierre Strinati iz Ženeve v spomladanskem zvezku Les Alpes 1961. Ugotavlja, da je Evropa revna z vulkani. La Solfatara de Pozzuoli v bližini Napolija ugaša. Vulcana na Eolskih otokih se je po izbruhu l. 1886 spremenil v solfataro, grški arhipel Santorin je zabeležil nekaj izbruhov, ki so mu spremenili strukturo, zadnji izbruh je bil l. 1956. Vezuv je nazadnje bruhal. 1944, zdaj se samo kadi. Etna je aktiven, izbruhi so cesti a kratki. Stromboli pa je eden redkih stalno aktivnih vulkanov na svetu in to ves čas od antike. Stromboli je klasičen vulkan, ki ga želi videti vsak vulkanolog. Od Napolija do Eolskih otokov se pride z ladjo v desetih urah. Ladja ne pristane v pristanišču, konfiguracija otoka in hudi vetrovi niso ugodni za pristajanje. Strinati je v San Vicenzu našel edinega vodnika Salvatora, vendar mu je ta odsvetoval vzpon na Stromboli. Bilo je oblačno, oblaki da so polni škodljivih plinov. Zato sta se odpravila ob enih ponoči. Brez posebnih težav, a v hudem in mrzlem vetru sta prišla do eruptivne cone v višini 700 m. Na tej terasi je več žrel, ki v stalnem ritmu bruhajo »bombe in lapilli«. Vulkanolog Tazieff, katerega film pozna ves svet, je stopil na rob žrela. Stopila sta še na vrh (900 m) in ob štirih zjutraj opazovala izbruhe in poslušala grmenje, ki jih je spremljalo. Posnetki, ki jih je naredil Strinati, so fantastični.
GRENLANDIJA je največji otok na svetu, ime pomeni, kakor se čudno sliši, »zelena dežela«. Tako so jo krstili tisti, ki so prvi zadeli na njeno jugozahodno obalo, ki je utegnila res biti zelena ze tedaj, v zadnjem desetletju pa je zelene površine še več. Zadnja leta postaja Grenlandija privlačna dežela za alpiniste, tam je še dosti neodkritega sveta Literature za Grenlandijo je dovolj v angleščini in nemščini, zelo upoštevano je delo G. H. T. Kimble and D. Good-Geography of the Nortlands.
(* 15. januar 1901 † 26. februar 1961)
FRITZ BECHTOLD je bil pred vojno pri nas zelo znan nemški alpinist. V Vzhodnih Alpah je imel 50 prvenstvenih tur l. 1929 je bil na Ušbi na Kavkazu, l. 1932 in 1938 je bil štirikrat na Nanga Parbatu Njegov plezalski tovariš je bil Willy Merkl, z njim je plezal v Wettersteinu in Karvendlu ponovitve klasičnih smeri.
L. 1924 pa je zapisal veliko prvenstveno gladko južno steno Kleiner Mühlsturzhorna, nato osem novih vzponov v Dolomitih v skupini Pala, med drugimi zahodno steno Cima di Campido, l. 1928 je preplezal Peutereyski greben. L. 1929 je bil z Merklom v Kavkazu in tu naredil 8 prvenstvenih vzponov, med njimi dva pettisočaka in kot drugi prišel na Ušbo po Schulzejevi poti. L. 1932 je bil prvič na Nanga Parbatu skupaj z Merklom in Amerikanci. Prišel je do višine 7000 m. L. 1934 je prišel do višine 7050 m kjer so imeli tabor VII, tu pa se je ločil od tovarišev in povedel v bazo obolele nosače. Prišlo je do katastrofe — Bechtoldu je pripadla nato naloga, da likvidira ekspedicijo. O tem je napisal znano knjigo »Nemci na Nanga Parbatu«. Leta 1937 je tu Nemce zadela še večja nesreča. V taboru IV pod Rakiot Peakom je zasul plaz 7 spečih alpinistov in 9 šerp. Bechtold je takoj odletel v Himalajo ter se s Paulom Bauerjem in dr. Karlom von Kraussom v višini 6200 m trudil, da bi se našel mrtve prijatelje. L. 1938 je bil zraven, ko so našli Merklovo truplo. L. 1934 je pomagal ustanoviti Nemško himalajsko ustanovo. Tudi po drugi svetovni vojni je še deloval v DAV, sekcija Nürnberg ga je celo izvolila za častnega člana.
INVALIDA NA KILIMANDŽARU, seveda Avstrijca Thomas Kachler in Otto Umlauf, težka vojna invalida (brez ene noge), sta lani dosegla najvišji afriški vrh.
PLANINSKE ROŽE KOT ZDRAVILO so v ljudski medicini že dolgo znane. Čaj iz slečev (rhododendron ferrugineum in hirsutum) priporoča ljudski zdravnik revmatikom in zoper ledvične kamne. Mešanica čaja iz listov brusnic (mahovnic) in sleča pomaga pri bolečinah v sklepih. Vendar sleč ni ravno preveč čislano zdravilo, še manj očnica (planika, pečnica). Pač pa ljudska in učena medicina silno čislata encijan. Korenika vsebuje gentiopikrin, nekaj eteričnega olja in veliko sladkorja. Zato korenika lahko vre. Destilat je znano encijanovo žganje. Encijanova tinktura, tinctura gentiana, tinctura amara so znani medikamenti. Sveža encijanova korenika ima močno aromo. Ce se posuši, se aroma izgubi, korenika pa ima naprej sladek, nato pa grenek okus. Alkoholni ekstrat iz encianove korenike uporablja ljudska medicina zoper kronične prebavne motnje in kronično zaprtje. Posušene korenike, zmlete v prah odpravljajo gliste in druge zajedavce. Alpska vijolica (Cyclamen europaeum) cvete v avgustu in septembru, ima svetlordeče, vijolici podobne cvete. Iz korenike pridobivajo tinkturo zoper giht in revmatizem, pomaga pri krčih v črevesju in pri srčni nevrozi. Vsebuje tudi cyclamin, ki sodi v skupino saponinov, lugastih snovi.
Razni jegliči, avriklji, primule pomagajo pri kašlju, vrtoglavici, migreni, ledvičnih boleznih. V koreninah imajo do 8 % saponina. Jemljejo se s čajem iz cvetov in zeli. Najnovejši ekstrakti se uporabljajo pri boleznih dihal.
Razne manj znane rože: Athamanta cretensis zdravi želodec, Meum athamanticum krepi ženske organe in pomaga pri histeriji in astmi. Seme Myrrhis odorate je dobro za doječe matere in ugodno vpliva na krvni obtok. Imperatoria Ostruthium vsebuje uspavalno sredstvo, Sempervivum arachnoideum in tectorum pa čuva streho pred strelo. Baje je ze Karel Veliki zapovedal, da mora rasti na vsaki strehi. Listni sok pomešan z mastjo pomaga proti golši.
Razni iglavci vsebujejo terpentinovo olje ki ga ljudska medicina močno obrajta zoper gliste, katarje in ledvične bolezni. Kopel s terpentinovim oljem po: mirja, razna zdravilišča imajo te kopeli še danes na programu. Inhalacija terpentinovega olja ugodno učinkuje na dihalne organe. Nekaj tega olja na blazino. pa boš dobro spal, tudi če te draži nadležni kašelj. Pomešano z olivnim oljem je dobro za masažo pri srčnih in živčnih boleznih. Pomaga tudi pri žolčnih motnjah.
NEKAJ NOVEJŠIH SMERI v Alpah prinaša v lakoničnem, stereotipnem opisu letno prečilo GHM (Annales 1960 du Groupe de Haute Montagne), ki ga s skupnimi močmi izdajata FFM in CAF, dve vrhovni francoski planinski organizaciji. Nekatere od njih smo v naši rubriki že omenili, tu opozarjamo na opise vzponov, ilustracije in črteže, ki vsebujejo glavne poteze stene, smeri vzpona, raztežaje in ocenitve posameznih raztežajev in mest. Naj navedemo nekatere vidnejše vzpone: Aiguille du Midi, vzhodno jugovzhodni steber, ki so ga že leta 1957 prvi preplezali Marcel Bron, vodnika Charles Bozon in Andre Contamine, istočasno še naveza Jean Juge in Pierre Labrunie. Komaj 220 m visok steber z enim mestom VI, sicer pa IV—V, A1, A2, 45 klinov, 15 lesenih zagozd, 9 ur plezanja. Nadmorska višina 3842 m. Sosedni steber, jugovzhodni, je dokaj lažji, preplezali so ga leta 1960 Bréban, Dassonville, P. Kohlmann in Mevel, vodil je torej znani Kohlmann. Vzhodno steno Le Tridenta (3639 m) primerjata Sennelier in Thérond vzhodni steni Grand Capu-cina je pa mnogo nižja, težave se sučejo od III do V. A1, A2. Južno steno Aiguille du Pouce (2873 m) so leta 1960 preplezali Kohlmann, Mazeaud in Saint-Amond in jo ocenjujejo od IV do VI, celo VI+ na enem mestu. Visoka je 450 m, večji del terja prosto plezanje, eno ali dve mesti pa zmore le »akrobat«. Vzhodni steber v Mont Blanc du Tacul (4243 m) se je vdal dvema vodniškima aspirantoma, Marti-nettiju in Mollierju, a ima dve mesti VI, več V, 500 m višine. Na jugovzhodni strani Pointe d’Ayere (2612 m) so že leta 1959 potegnili zanimivo smer Hugo Weber, Michel Vaucher in vodnika Pierre Julien in Yves — Pollet — Villard. Porabili so na 300 m 70 klinov, 10 zagozd, težave od IV do VI, a večji del V, A1 do A3.
Med ostalimi vzponi se omenjajo celo Rochers du Parquet (1949 m), 200 m visoke pečine v Mont Aiguille. Tu so šolske smeri od leta 1953 do 1959 nadelali znani Coupé, Couzy in Livanos, za njimi Girod, Lepage in chamoniška vodnika Martinetti in Mollier. Ena smer v južnem vrhu je terjala 90 klinov in 18 ur plezanja, eno mesto VI imenujejo »atletsko«, treba ga je preplezati 10 m prosto. Parquet je v Vercorsu. Tu je tudi Glandasse, ki ima 450 m visoko steno. Leta 1961 so jo preplezali Livanos, Vaucher in Lepage v 21 urah. Isti trije so v masivu les Ecrins leta 1959 preplezali jugozahodno stenó Aiguille de Sialouze (3576 m) v 15 urah. Visoka je 350 m, eno mesto je VI. ocenjujejo ga A2. Vse kaže, da za velike smeri velikim res že trda prede. Nam se tega ni treba bati, saj je pred nami cela vrsta velikih smeri, ki jih naši plezalci še niso ponovili.
BREITHORN, Matterhornov sosed, ima na severni zermattski strani, v preteklem desetletju vpisan novejši ledni vzpon po severovzhodnem ozebniku na vzhodni vrh (4141 m). Smer je zelo težavna. naklonina 55—60°, višina 600 m. Prvi so prišli čez Avstrijci Erich Vanis, Graf in Kubiena leta 1954, drugi so bili leta 1960 Italijani Cavalieri, Mellano in Perego. Isto leto so v Uriju po jugovzhodnem grebenu na Titlis (3239 m) prišli Francozi. Greben je težak, zdelali so ga v treh dneh, premagati so morali vrsto ekstremnih težav (VI, A3).
TORRE VENEZIA ima v južni steni slovite smeri že iz l. 1933 in 1936. L. 1960 pa sta Biasin in Melucci naredila najtežjo v tej steni po 250 m visoki orjaški zajedi, nato pa preko strehe, ki visi iz stene več desetin metrov, poteka torej vmes med obema klasičnima smerema, levo od znamenite Tissijeve smeri. Smer je visoka 500 m, ima več mest VI, A2, A3, plezalca sta porabila 95 klinov in dve zagozdi. Melucci pravi, da je enaka najtežjim detajlom v smeri Solda v Marmolati ali Cassinovi v Cini. Plezala sta 27 ur, 18 ur je odpadlo samo na zajedo. V smeri je več raztežajev, v kateri se težavnost VI, VI+ , A3 razteza na 30 do 40 m nepretrgano. Izstopila sta v Tissijevo smer, zadnjih 140 m. A še v teh so težave V, z enim mestom VI.
CATINACCIO, severni vrh (2911 m), vzhodna stena (smer Olympia) spada med najbolj vidne dolomitske vzpone. V vzhodni steni so v ravnotežju težave prostega in umetelnega plezanja. 250 m visoka stena je terjala 110 klinov — svedrovcev in 40 normalnih, vzpon je naporen, »atletski«. Pozimi marca l. 1961 sta Biasin in Melucci smer že ponovila, Francesch in Romanin pa sta prišla prva čeznjo septembra 1960. Izhodišče je v zavetišču Vaiolett. Prva dva sta plezala čistih 25 ur, druga dva komaj 10, ker sta se vzpenjala na 120 klinov, ki so v steni ostali. Še hujša je smer v Tofani, Punta Giovannina, v jugozahodni steni. L. 1960 so jo preplezali Michielli, Lacedelli in Zardini. Visoka je 400 m, težavnost VI+ v prvih 300 m. Porabili so 385 klinov, v steni so jih pustili 100, plezali so 44 ur v zelo slabem vremenu. Na pogled ta smer ni prav nič lepa, scenično inferiorna.
TYMPHI je gora v Grčiji, njen vrh Gamla ima v vzhodni steni centralni steber, v katerem je l. 1960 plezal sam Guido Magnone z Grkom po imenu Spyros Antypas. Steber je visok 450 m, porabila sta 20 klinov in 2 zagozdi. Smer ima eno mesto VI, A3, sicer pa se težavnost suče od III do V+.
