Tine Orel
50-LETNICO LALIDERSKIH STEN so lani skromno praznovali nemški in avstrijski plezalci. Leta 1911 je Herzog z bratom in sestro preplezal severni raz Laliderer Spitze. Isti je nekaj dni sam preplezal severozahodni raz, v katerem je znan 50 m visoki »rambokamin«. Severni raz je visok 800 m in spada med najveličastnejše raze v Alpah sploh. Isto leto so prišli Dunajčana Maks in Gvido Mayer in italijanska vodnika iz Cortine Angelo Dibona in Luigi Rizzi pod Laliderer in so preplezali steno v treh dneh. Naslednje leto je to smer ponovil Herzog v osmih urah. Herzog je s svojim plezalnim delovanjem nadaljeval po prvi svetovni vojni s Haberjem in s svojim bratom Willijem. Njegova je smer, ki drži direktno na vrh. Leta 1929 sta speljala drzno smer Krebs in Toni Schmid, kasnejši zmagovalec severne stene Matterhorna. To smer sta Bachmann in Stöger ponovila pozimi l. 1953. Herzogov raz pa je pozimi prvi preplezal Buhl z Gruberjem l. 1950.
L. 1932 sta Auckenthaler in Schmidhuber speljala tu najtežjo smer v Vzhodnih Alpah, severno steno Lalidererspitze, leto nato jo je ponovil Aschenbrenner, naslednje leto Kasparek, ki je še vedno rabil 10 ur.
Po drugi svetovni vojni so v Laliderer iskali nove probleme in ni jih bilo težko najti: Rebitsch, Rainer, Buhl so zapisali svoja imena na konec petdesetletnice alpinistične zgodovine Laliderwande.
RADOVAN KUHAR je poleg Zibrina najvidnejši češki plezalec. O češkem alpinizmu piše na kratko takole: Češka ni bila nikdar alpinistična velesila, saj niti pravih gora nima. Edino visokogorje je 20 km dolga Tatra z najvišjim vrhom 2663 m. Iz Prage do Tatre je 700 km. Alpinizem je pri Čehih mlad šport, vendar imajo Tatre svojo alpinistično zgodovino; pred drugo svetovno vojno so jo pisali bolj Madžari in Poljaki, saj so Čehom bližje avstrijske Alpe. Praški alpinistični klub se je udejstvoval v Alpah in to večji del s tujimi vodniki. Druga svetovna vojna jim je zaprla Alpe in Tatro. Tedaj so odkrili svoje plezalne vrtce na Moravskem, na severnem Češkem in to v granitu, gnajsu, peščencu in apnencu. Mladi plezalni rod se je uril predvsem v peščencu. Po vojni so ponovili vse smeri v Tatri, ki so jih uredili poljski plezalci, nato so ponovili vse te smeri pozimi. V Tatri danes ni nobene smeri, ki je ne bi premagali tudi v snegu in ledu. Tatra je taka kakor Wilderkaiser. Zabeleženih je 2000 smeri, ki so pozimi take, da dosegajo mednarodni nivo po svoji težavnosti in tehničnih problemih. Kmalu po vojni so poslali v Chamonix v Ecole Nationale dve skupini, ki sta prinesli v češki povojni alpinizem moderne nazore in materiale.
Kuhar, Zibrin, Koupal so tu preplezali Pointe Walker, Petit Dru, severno in zahodno steno, Peutereyski greben, Brenvo, Poire in še nekatere smeri. Mnogo so plezali v Kavkazu: zahodno in vzhodno steno Ušbe, Schmadererjev steber, severno steno Ulu-tau-čana, severno steno Dongusoruma, to zadnjo brez bivaka, spada pa med najtežje v Kavkazu. Dongusorum sta l. 1959 Koupal in German preplezala ponovno brez bivaka in severno steno Nakra-tau. Na Ušbo so prišle tudi tri češke plezalke. Bili so tudi v Tienšanu, Vujta, Smida, Forejtnik, Jilik in to na Pik Pobeda (7439 m).
Za alpinizem skrbijo okrajni alpinistični klubi, ki volijo centralno vodstvo. Država razmeroma močno podpira ta šport. Organiziranih je kakih 2500 alpinistov. Dele se v razrede ali kategorije III, II. in I, za posebne zasluge dobe naslov »mojster športa«. Kuharju se zdi, da je ta kategorizacija dobro vplivala na napredek alpinizma. Za alpinistično znanje se šteje ne samo dejanje, ampak tudi določeno znanje iz geologije, botanike, zoologije, meteorologije, za I. razred en tuj jezik.
Tatro obišče 1 milijon planincev na leto. Zato ima njihova GRS veliko dela. Tatra ni velika, pravi Kuhar, vendar dovolj velika, da da človeku tisto, kar mu jemlje civilizacija.
ŠVEDSKI ŠPORTNIKI se vesele ne samo svojih uspehov, ampak tudi podpore, ki jo dajejo velike tovarne športnih rekvizitov. Pet tovarn za smuči je dalo smučarski zvezi 75 000 švedskih
kron v enem samem letu, druge so fi-nansirale vse stroške za tekme v Zakopanih in v Chamonixu. Znano je, da je bil Dag Hammerskjold, v Kongu umorjeni generalni seki’etar OZN, predsednik švedske turistične zveze in izurjen planinec ter smučarski tekač.
S SMUČMI NA KILIMANDŽARO sta l. 1912 prišla Nemca Konig in Furtwangler. Še danes, ko je za nemško Vzhodno Afriko in angleško Tanganjiko na vrhu Kibo zaplapolala zastava neodvisne Tanganjike, se Nemci ponašajo, da so na Kilimandžaru pustili trajne dokumente, predvsem Bismarkovo in Kari Petersovo kočo. Med obema vojnama je bil l. 1935 na Kilimandžaru tudi Italijan ing. Piero Ghiglione. V ugaslem žrelu Kibo je izmeril —28° C.
SOVJETSKI SMUČARJI so se po drugi svetovni vojni zelo hitro uveljavili, posebno tekači. Sicer pa je smučarstvo v SZ nekako toliko staro kot pri nas: Prve skakalne smučarske tekme so bile pri »Peterburgu« l. 1912, zmagal je Nikolaj Vasiljev.
Po prvi svetovni vojni so skoke močno gojili, vendar le na 30—60 m dolgih skakalnicah, pri Moskvi, pri Leningradu, pri Sverdlovsku. L. 1935 je bil ruski rekord 60,5 m dosežen na leningrajski skakalnici. Leto nato je spodbodel Ruse Bradlov planiški rekord. Sedanji državni trener Andrejev je takrat skočil 67 m na skakalnici v Krasnojarsku, l. 1940 so pa že skakali čez 80 m. Stila jih je učil švicarski inženir Strausmann, gojili so aerodinamično držo na aerodinamičnih skakalnicah.
Po drugi svetovni vojni so zgradili vrsto skakalnic, najvišjo na svetu na Tsjimbulaku, nedaleč od Alma Ate v Kazahstanu s kritično točko pri 90 m. Na olimpiadi l. 1956 in 1960 v Cortini d’Ampezzo in v Squaw Valleyu pa so se ruski skakalci že zrinili v prve vrste svetovne elite. V SZ je 4 milijone organiziranih smučarjev, od teh jih je dve sto vrhunskih.
20 000 OSEB na uro lahko prepeljejo največje žičnice in vzpenjače v Avstriji, kar znese 16 milijonov oseb letno. Poleg tega ima Avstrija 98 manjših žičnic in 430 raznih liftov, kar pomeni v letih po vojni 1 milijardo šilingov v investicijah, vsekakor pomembna gospodarska veja prometa v tako majhni deželi.
PISTENROWDIES so postali za turistično smučarijo huda nadlega, posebno če drve nizdol — v rožcah. V Avstriji so zanje že uvedli krvni odvzem, dovoljena količina alkohola znaša 0,8. Ustanovili so Pipo (Pistenpolizei), ki bo imela pravico odvzemati kri kar na pisti.
180 PLANINCEV na vrhu Matterhorna, na en sam dan! Bilo je to 15. avgusta l. 1961, in to brez najmanjše nezgode. Pravzaprav vesela novica, saj dokazuje, da motorizacija še ni spodjedla veselja do hoje po gorah. Seve, klasična idila je na Matterhornu že mimo, vsaj ob lepem vremenu v poletnih dneh.
PLEZALSKE SLIKE IZ JULIJSKIH ALP je naslov članka, ki je izšel v zborniku ob skupščini DAV za l. 1961. Članek je napisal Aleš Kunaver in pomeni izviren, kratek, a značilen pregled našega alpinističnega razvoja. Članek lepo ilustrira Mahkotov zimski posnetek z Grintovca preko Kočne.
EDVARD WHYMPER je tako ime v alpinizmu, da je prav, če ob 50-letnici njegove smrti preletimo njegovo življenje. S svojim vzponom na Matterhorn l. 1865 je zaključil zlato dobo alpinizma in odprl novo. Ni prišel v Alpe, da bi denar razsipal, ampak da bi ga zaslužil. Poslovno naročilo ga je dvajsetletnega pripeljalo v Alpe slikat, njegove knjige in slike o Alpah so mu prinesle bogastvo. Po Švici je sam opravljal potniške posle pri razprodaji svojih vodičev. Še na stara leta je veliko predaval. Je predhodnik današnjih profesionalnih gornikov.
Rodil se je l. 1840, kot drugi otrok med enajstimi, rezbarju in podobarju, ki si je kasneje sicer opomogel, v Edwardovih mladih letih pa je bilo v družini trdo za kruh. S 14 leti se je vpisal za vajenca pri svojem očetu. Bil je bister in stremljiv in, kakor pravi njegov veliki biograf Frank Smythe, »ciničen egoist hladnega srca«. Založnik Longman ga je poslal v Švico in Dauphine, umetniški »izplen« je založnika zadovoljil in leto nato je bil Whymper spet poslovno v Alpah. To pot je začel z vzponi, za prvi vzpon je izbral 4000 m visoki Mt. Pelvoux v Dauphineji. Naslednji cilj: Matterhorn. Najboljši vodnik Jean Antoine Carrel mu ni šel na roko. Menil je, da mora prvi vzpon na Matterhorn pripasti Italijanu. Whymper je študiral Matterhorn l. 1861, l. 1862 in l. 1863 z različnimi vodniki, tudi s Carrelom in tudi brez vodnikov z italijanske strani. 10. julija 1865 se je odločil lotiti se gore s švicarske strani, ker je zvedel, da je Carrel začel z vzponom s svoje strani. 14. julija 1865 je iz Zermatta po grebenu Hornli stopil na vrh ponosne gore. Z njim so bili Hudson, lord Douglasnin Hadow ter vodniki Michel Croz in oče ter sin Peter Taugwalder. Lorde je vzel s seboj zato, da je privabil najboljše vodnike.
Toda pri sestopu — ponovimo to splošno znano strašno zgodbo! Hadow je zdrsnil in potegnil za seboj oba Angleža in vodnika Croza, oba Taugwalderja in Whymper pa so se obdržali na grebenu in se vrnili v Zermatt. Tragedija je imela težke posledice tudi za te, ki so ostali živi. Trajalo je šest let, da je Whymper prebolel to katastrofo.
»Mož z Matterhorna« pa je pred tem in za tem zapisal v svoj dnevnik še vrsto drugih pomembnih vzponov: Leta 1864 Barre des Ecrins v Dauphineji, Mont Dolent, Aiguille de la Trelatete, Aiguille d’Argentiere. L. 1865 je stopil na Grand Cornier, zahodni vrh Grandes Jorasses, ki danes nosi ime Pointe Whymper, nato Aiguille Verte.
Frank Smythe piše: 25 let star je bil svetovno znan alpinist, toda bil je osamel človek, katastrofa na Matterhornu pa ga je še bolj ločila od ljudi. Zaprl se je sam vase in je od sebe odrival vse, ki so se mu hoteli približati. Zato so mu očitali, da je brezčuten človek in da kuje kapital iz tragedije na Matterhornu.
L. 1866 ni več plezal, posvetil se je glaciologiji v Waliških Alpah. L. 1874 je bil še enkrat na Matterhornu in to s Carrelom, svojim zoprnikom. V dnevniku o tem vzponu ni zapisal ničesar. Od l. 1867 do l. 1872 je raziskoval Gröenlan-dijo, o čemer smo že poročali. L. 1871 je izšla njegova knjiga o nevarnostih v gorah in na ledenikih z angleškim naslovom »Scrambles amongst the Alps«. Knjiga mu je pomenila vir velikih dohodkov do konca življenja. Leslie Stephen, veliki alpinist in avtor znane gorniške knjige »Playground of Europe«, je v Alpine Journal zapisal, da je Whymper kongeni-alno zapisal to, kar je začrtal v gorah.
Naslednje leto se je Whymper ukvarjal z gorsko boleznijo in višinsko fiziologijo, l. 1874 s Himalajo, vendar do ekspedicije iz političnih razlogov ni prišlo, l. 1879 in 1880 je bil v Andih in je prvi prišel na 6310 m visoki Chimborasso; spremljala sta ga Jean Antoine Carrel in Louis Carrel. Whymper je tu odnesel težke ozebline, vendar je z obema Car-reloma prišel še na vrsto pet in šesttisočakov. O Andih je l. 1892 napisal obširno knjigo, dalje knjigo o uporabi aneroida, l. 1896 in 1897 pa vodiča za Chamonix in Zermatt (Chamonix and the range of Mont Blanc, Zermatt and the Matterhorn). L. 1901—1904 je popisal deset prvih vzponov v Rocky Mountains, njegovi vodniki pa so bili nezadovoljni, ker se je ogibal pomembnejših vrhov.
Naj zapišemo še to, da si je prvo prijateljico izbral, ko je imel 59 let, deset let starejšo Angležinjo. Leto nato mu je umrla, biografi pravijo, da je hudo žaloval. L. 1906, 66 let star, se je Whymper oženil z 21-letno Edith Mary Levin, ki mu je rodila hčerko. Po štirih letih se je ta zakon razšel.
Vsako leto se je vračal v Švico, še leta 1910. Po peti ekspediciji v Rocky Mountains se je samo mimogrede ustavil v Angliji, in že je hitel v svojo novo gorato domovino. L. 1911 je umrl v Chamonixu.
Zapišimo še zaključek poglavja o Matterhornu iz njegove najbolj znane knjige: »V gorah sem užil radosti, prevelike, da bi jih mogel opisati, in doživel stiske, na katere nerad mislim. S temi izkušnjami pred očmi pravim: Hodi v visoke gore če te je volja, ne pozabi pa, da pogum m moč nič ne pomenita — brez pameti. Trenutna neprevidnost utegne uničiti srečo za vse življenje. Ne precenjuj se pazi na vsak korak in pri začetku misli kakšen bo konec.
ALPINIZEM je zatočišče pred konformizmom, pred popolnim izenačenjem ljudi, ki grozeč prihaja s tehnizacijo življenja. Taka je ena od variant sodobne zapadne alpinistične ideologije, ki naj vabi v gore mladi rod. Gore so rezervat prvobitnosti, prirodnosti, v gorah se mlad človek otrese »normiranja«, ki je del konformizma, in razvija svojo osebnost, Mikavna misel, morda celo mamljiva! V sebi pa skriva tudi pot k ekscesom, ki mladega človeka spet lahko uklenejo v »nove normative« in ga izroče brezpotju čistega »personalizma.
GRANDES JORASSES imajo zadnja leta toliko obiskov, da so sklenili povečati dva bivaka na col des Grandes Jorasses in bivak Gervasutti. Nov bivak so postavili v višini 3200 m na vrhu Aiguille de l’Evéque. V masivu Grand Paradis pa so jeseni l. 1961 odprli eno najlepših koč v Alpah, nedaleč od stare koče Vittorio Emanuele II. Prostora je za 100 oseb v 28 sobah.
SEVERNA STENA MATTERHORNA je postala zadnja leta ena od preizkuševališč najboljših svetovnih navez. L. 1961 sta se tu uveljavila tudi Ceha Kuchar in Zibnn. Prvi vzpon so zabeležili tudi Italijani (Nava, vodnika J. Bich in Pession) m Angleži (J. Cruthon in B. Nally). Čez steno so se povzpeli tudi štirje švicarski vojaki in še ena mednarodna naveza, Švicar Baumann, Nemca Eggert in Ubelhoerd ter Avstrijec Krempke. Severno stran Matterhorna je doslej preplezalo 20 navez, l. 1962 tudi Slovenca Pretnar in Sazonov. Matterhornov sosed Breithorn pa je imel v gosteh italijansko navezo Cavalieri-Villagio, ki je začrtala v severovzhodni steber vzhodnega vrha prvenstveno smer s skrajnimi težavami v skali in ledu.
EIGER je v svoji severni steni imel 23 uspešnih navez od 21. julija 1938 do 29. septembra 1961, torej povprečno po eno na leto. Ker smo o tem že večkrat poročali, naj ponovimo samo nekatere stvari: prva ponovitev je l. 1947 pripadla Francozoma Lachenalu in Terrayu, druga isto leto Švicarjema Jermannu in Schluneggerjema. Nato so prišli šele Avstrijci in Nemci, ki so v kasnejših letih od 1951 do 1960 v steni »gospodovali«. Za Čehoma sta stopila kot 20. naveza tudi Poljaka, naveza Biel in Motovski. 23. naveza sta bila Avstrijca Streng in Trojer. L. 1962 je število navez seveda naraslo.
PIZ BADILE je danes že klasična ekstremna tura in jo zadnja leta mnogo ponavljajo nemške, angleške, italijanske, avstrijske in francoske naveze. Ker tiči v znani severozahodni steni mnogo klinov, je bivak že nepotreben. Za bivak modernih ekstremističnih smeri s strehami in absolutno vertikalo se pa danes že prodaja netopirski bivak, ležalna mreža, ki se obeša na kline pod strehami ali pa tudi v vertikalo brez streh.
RODA DI VAEL je znana po Maestrijevi smeri v jugovzhodni steni. L. 1961 jo je poleti ponovil znani Ženevčan Michel Vaucher v damski družbi (Y. Attinger). Vaucher smeri ni ocenil za ekstremno težko. Zdi se mu mnogo lažja od direttissim v Cinah, ker je nižja, ima manj streh in je svet za zabijanje klinov lažji.
EISKÖGELE v Visokih Turah ima od l. 1926 v severni steni znano smer nekoč slovite naveze Welzenbach — Wien. 18. marca 1961 sta to smer kot prva pozimi ponovila Behringer in Hüber v 10 urah. Nemška naveza Hertrampf, Kaah in Ross iz Karlsruhe pa je jeseni istega leta vpisala prvenstveno, doslej najtežjo smer na Korziki v Paglia Orba. Severovzhodna stena te gore je močno podobna našemu Dedcu na Korosici, le da je 400 m višja. Ocenili so jo s V—VI. Francoska vojaška naveza je nekaj dni prej v Monte Cinto na Korsiki speljala v severni steni smer, ocenjeno s IV. Alpinizem se razširja in išče svoje nove cilje vsepovsod.
NORVEŠKO-FINSKA NAVEZA se je v Dolomitih pojavila l. 1961 z ambicijami prvenstvenikov. Hoibakk — Opdal — Jokinen so imena teh Nordijcev, ki so zabeležili prvenstveno smer v 160 m visoki južni steni Cinque Torri — Torre Grande. Plezali so 35 ur, zabili 90 klinov. Niso bivakirali, vsak večer so se spuščali spat v kočo. Težavnosti te nordijske direktne so, tako poročajo, večje od švicarske direktne v Cini. V Zahodni Cini so lani zabeležili med ponavljalci znane Cassinove smeri Amerikanca D. Johnsona v družbi s Francozom Richardom.
UŠBA na Kavkazu je v letu 1961 spet imela francoske goste, med njimi znanega Leiningerja in Lamberta. Poleg njiju sta bila še Lacour in Pistillo. Pistilla je imel na vrvi — nek Aljoša. Francozi so bili tri tedne na Elbrusu. Prečili so Džebuk.
SIRDAR GYALTSEN NORBU je bil eden od najboljših šerp, znan posebno po svojem delu v francoski ekspediciji na Makalu. Maja 1961 je bil z japonsko ekspedicijo v Langtang Himalu, kjer so mislili priti na vrh Lirung (7245 m). Plaz je odnesel tabor III, japonskega vodjo Miramoto in Gyaltsena.
SIR EDMUND HILLARY se ne strinja z ugotovitvami prof. Dyhrenfurtha, ki se je v svojih komentarjih o kitajskem vzponu na vso silo zagrizel v to, da Kitajcem odkaže mesto med planinskimi lažnjivimi kljukci. Dyhrenfurth v svoji vnemi spodbija tudi pripombe dr. Marmeta, ki je bil l. 1956 soudeležen pri švicarski ponovitvi. Dyhrenfurth trdi, da so Kitajci fotografirali iz zraka, ne pa z grebena v višini 8700 m. Hillary primerja svoje posnetke s kitajskimi in ugotavlja, da so Kitajci fotografirali nekje pod vrhom in da kartografom ne bo težko ugotoviti, kje je to bilo, če bodo primerjali posnetke z vrha. Hillary trdi, da se je Duhrenfurt zmotil pri določanju vrhov na kitajskem posnetku.
AMERIŠKI ALPINISTI so zadnje čase dosegli lep razvoj, tudi po kvaliteti vzponov. Omenjajo prvenstveni vzpon čez severno steno Mt. Baring l. I960, ki sta ga v štirih dneh izvršila Cooper in Gordon Vrh je v gorski verigi Cascades blizu kanadske meje v državi Washington. Gorovje se razteza 300 km od severa proti jugu in 150 km od vzhoda proti zahodu torej nekaj takega kot francosko-italijansko alpsko področje skupaj. Mlajši plezalski rod je tu začrtal nekaj smeri od IV do VI.
V Sentinel Rock sta Chouinard in Frost preplezala zahodno steno visoko 700 m. V Longs Peaku sta Kamps in Re-arick kot prva prišla čez vzhodno steno Diamanta in jo ocenila za VI. Tako so Rocky Mountains v nacionalnem parku prišli do pomembne šestice.
V ANDIH je bilo v l. 1961 več ekspedicij. Kaže, da je tu razprodaja gorskega sveta manj zacarinjena. Francozi, Švicarji, Italijani, Angleži, Amerikanci se trudijo, kdo bo zasadil nacionalno zastavo na neznanih vrhovih, kdo bo prvi ponovil že odkrite. DAV je izgubil junija v Cordilleri Huayhuaš tri može — utrgala se je opast, zgrmela 100 m globoko in jih pokopala.
Štirje Poljaki so na El Plati doživeli nekaj podobnega kakor Francozi v južni steni Aconcague. Eden od njih je v steni dobil vnetje slepiča. Po štirih bivakih sta dva prišla na vrh, drugi pa je obolelega alpinista rešil iz stene.
ZADNJI PROBLEM v Tennengebirge sta lani rešila Moderegger in Gattringer s smerjo, ki sta jo imenovala »mladinsko« v severozahodni steni Hochkogla. Stena je visoka 700 m, do polovice so bili vsi raztežaji VI in VI+. Mlada plezalca iz Halleina sta plezala 16 ur z enim bivakom. Pomožna naveza je bivakirala pod steno, naslednji dan pa novo smer že ponovila.
RUSKI ALPINISTI so bili l. 1961 v Franciji kot zamenjava za francoske v Kavkazu. Bilo jih je šest in so bili gostje športne zveze ves mesec avgust. Njihovi alpinistični cilji so bili skromni: Mt. Blanc po normalni poti, Aiguille du Peine, Dent du Requin, Contamineova smer v koti 3613 m, prečenje grebenov Sialouze v Dauphinéji, severni greben Troisdents v Pelvoux in južni steber v les Ecrins.
MEDNARODNO KARTOGRAFSKO RAZSTAVO so lani prvič organizirali v Parizu v Bibliotèque Nationale. Vzbudila je živ interes pri publiki in zbrala najboljša dela kartografije iz vseh koncev sveta, med drugimi najnovejše kartografske posnetke velikih gorstev: Kavkaza, Kenije itd. Na razstavi je bil tudi zgodcn vinski oddelek, kjer so bili razstavljeni zemljevidi Dauphinéje iz 18. st. in najstarejši relief iz istega stoletja.
VARNOSTNA SLUŽBA ZOPER PLAZOVE v Vzhodnih Alpah deluje že od l. 1953 v Vorarlbergu in je postavljena na znanstvene osnove. Raziskovalne metode so Avstrijci prevzeli od instituta na Weissfluhjochu nad Davosom. Sodelavce je izbral že l. 1952 docent dr. Leo Krasser za pet opazovalnih postaj, danes pa ima služba sedem takih postaj (Brand, Braz, Faschinachjoch, Korbersee, Riezlern, Silvrettadorf, Zurs), ki so tako razporejene, da zajamejo vsa ogrožena področja in se iz njih lahko opazujejo vremenske in snežne razmere istočasno od 700 do 2000 m nadm. višine. Poskusna polja leže tako, da krajevne motnje ne vplivajo na strukturo snežne odeje, temveč nudi ta za določeno področje reprezentativne prerezne vrednosti. Vsak dan ob 7. uri zjutraj vse postaje zabeležijo vreme, oblačnost, smer in jakost vetra, zračno temperaturo, debelino novega snega, skupno debelino snega, temperaturo snega, obliko snežne površine, značaj in trdnost zgornje snežne plasti. 1. in 15. v mesecu preiščejo podrobno snežno odejo. Opazovalec ugotovi trdnost (Ramnrvviderstand), vlažnost in trdoto vsake posamezne plasti, velikost in kakovost snežnih kristalov, izmeri temperaturo v notrini snežne odeje in koliko se je v 14 dneh sesedla. Ugotovitve pošlje takoj v centralo, dnevno pa dostavlja poročila do 7,30 zjutraj. Centrala dela v Bregenzu. Zjutraj se začne delo z vremensko napovedjo. Ko prispo poročila s postaj, se sinoptično ovrednotijo in vnesejo v pregledno karto Vorarlberga. Nato se abstrahirajo kraji, kjer ni nobene nevarnosti, ostali pa se razdele po tem, kolikšna je verjetnost plazov.
Raziskovalna metoda in ocenjevanje podatkov omogoča lavinskemu specialistu, da izdela situacijsko presojo, ki rebus sic stantibus — ob nespremenjenih okoliščinah — velja za dalj časa. Presoja ne navaja, da se bo tu sprožil tak in tak plaz, marveč ugotavlja tendenco. da se kanijo tvoriti taki in taki plazovi na takih in takih strminah in višinah. Torej nekaka prognoza, ki jo vsak dan ob 8 uri zjutraj prejmejo vse žan-darmerijske postaje ogroženih področij. Na to prognozo se opira cestna služba, če zapre ali odpre ogroženo cesto. Prognozo sprejmejo tudi okrajna oblast, prometna in radijska služba. Poleg tega izdajajo še lavinski bilten vsak petek. Ce grozi večja nevarnost, stopijo v akcijo vsa obveščevalna sredstva od telefona do radia ne glede na čas in dnevni program. Vorarlberška lavinska služba pripisuje svojemu delu zaslugo, da na javnih cestah, odkar ona obstoji, plaz še ni terjal smrtne žrtve. Predvsem pa je njena zasluga v preventivi, ki jo vrši za tisoče smučarjev. Koliko jih je že ostalo doma zaradi svaril lavinske službe!
TRENTSKI FESTIVAL oktobra 1981 je imel v častnem komiteju ministra za turizem Folchija, predstavnike lokalnih oblasti, dr. Maurice Herzoga, francoskega visokega komisarja za mladino in šport, predsednika UIAA, predsednika CAI, CAF, DA V, OAV in CAS, Angleža dr. Watkinsa in dr. Maddisona. K delu za festival je bila pritegnjena tudi »La bienale di Venezia«, mednarodna razstava filmske umetnosti. V organizacijskem komiteju so bili naravno sami Italijani, v žiriji pa so bile zastopane Italija, Nemčija, Francija, Anglija, Švica in Poljska. Poljsko je zastopal Andrzej Munk, švicarski zastopnik dr. Guido Tonela pa je bil v žiriji tudi v imenu UIAA. Poleg žirije je delala tudi selekcijska komisija, trije Italijani, ki so iz množice tekmecev odbrali tiste, ki so za nivo festivala prišli v poštev. Kakor je znano, se je prvi trent-ski festival vršil l. 1952, l. 1961 je torej praznovala ta mednarodna pomembna institucija desetletnico obstoja. 2e samo to pomeni, kako prepričevalno se je uveljavila. Prvo nagrado mesta Trenta je dobil Vittorio de Sica s filmom »Bandit d’ Orgosolo« iz življenja sardinskih pastirjev. Nekateri so to spodbijali, verjetno je na tehtnico pritisnila vsaj nekoliko kurtoazija do prireditelja. Med kratkometražnimi filmi je bil najbolj viden film »Eiger pozimi«, ki ga je posnel Edmund Geer ob Hiebelerjevem zimskem vzponu iz letala. Med filmi 16 mm je odnesel prvo mesto Rebuffatov »Med nebom in zemljo« o plezanju v Druju. Francozi so sploh slavili zmage: Gaisseau z raziskovalnim filmom o prečenju Nove Gvineje, Samivel pa s filmom »Zakladi Egipta«. Ti rezultati so Francozom priborili »Trofejo narodov«, ki so jo torej že tretjič dobili (1956, 1959) in jo s tem obdržali za zmerom.
AROSA je bila pred 50 leti vasica, naselje s 60 kmečkimi prebivalci, danes pa lahko sprejme šest tisoč turistov. Ima sijajno zavetrno lego, obdajajo pa jo osojna pobočja, na katerih sneg dolgo obleži. Vse naokoli je polno žičnic, vzpenjač, liftov, »teleski«. Ena od teh priprav pripelje na Weisshorn, dolga je 3234 m, višinska razlika 904 m. A kdo bi to našteval. Arosa je pojem za švicarski letni, a kaj šele zimski turizem. Njena zimska sezona je znana po vsem svetu, petičnem seveda.
BAKURIANI v Georgiji pod Kavkazom je prvi zimski športni center v SZ, pravzaprav še v izgradnji. Dovršili ga bodo letos. Kraj leži v višini 1700 m. Baje bo SZ tu kmalu priredila velike mednarodne tekme.
