Tine Orel
NAJSTAREJŠI ŠVICARSKI VODNIK Onesime Crettex iz Champexa je star 90 let. Pri 87 letih je s svojim vnukom še plezal na Aiguille du Tour (3540 m). Znan je kot zmagovalec Aiguille Javelle in je bil na vseh švicarskih štiritisočakih.
HIMALAYAN MOUNTAINEERING INSTITUTE v Dardžilingu izdaja vsako leto zbornik, v katerem poroča o svoji dejavnosti. L. 1954 smo zabeležili ustanovitev instituta, Hillary in Tenzing Norkay sta bila pobudnika. Dozdaj, do l. 1961, so vzgojili že 700 mladih Indijcev za himalaizem. 60 km od mesta imajo tabor Dzongri, kjer je vrhovni vodja treninga in tehnike Tensing Norkaynuma.
ANTARKTIKO imenujejo mednarodno deželo znanosti. »Kurir UNESCA« je januarsko številko 1962 posvetil tej deželi, geologiji, glaciologiji, klimi, polarnemu siju, zgodovini ekspedicij. Za alpinista je zanimivo branje o »Nepristopnem vrhu«, napisali so ruski znanstveniki. Zanimive so tudi slike, ne nazadnje pa tudi pomota zgodovinarja, ki je pripisal odkritje severnega tečaja dr. F. A. Cooku.
NOVI POJMI v zvezi s helikopterjem: V sezoni 1961/62 je bil ustanovljen »Heliswiss«, ta pa je v Davosu zgradil heliport. Občina Davos je pilotom natanko predpisala, kje smejo leteti, predvsem nad dolinami, ki so manj obljudene. A leteti vendarle smejo!
Heliski! Helikopter omogoča za opoldanski odmor smuk z višine 3304 m s Piz Corvatscha z višinsko razliko 1500 m. Gost se vkrca najprej v Pioneer-Ski lift, ki ga v eni uri potegne do jezera St. Moritz. Tu presede v heliski, ki prileti v 14 minutah na Piz Corvatsch. Črno kavo pije smučar že na seji ali pri partiji taroka v klubu v popoldanskih urah. Heliski je že utrjena oblika turistične industrije v največjih švicarskih zimoviščih. V prospektih je že množica letalskih smučarskih tur (Flugskitouren). Cena znaša 10 fränklijev za minuto leta (2000 din) za dve osebi. Poleg pilota gresta v heli samo dve osebi, za Piz Corvatsch torej plačata 140 fr. Mesto Gstaad ima 18 takih tur v prospektu. Heliport je v višini 1100 m. Odtod na vrh Les Diablerets (3100 m) stane heli 225 fr. za dve osebi. Število takih tur se neprestano množi, to pomeni, da se helikopterska služba v turizmu razrašča. Kaj poreko tisti naši ljudje, ki še sanjarijo o turizmu v Alpah brez tehnike!
»Luksus-aviatika« imenujejo tudi te prevoze s helijem. Začelo se je z reševanjem (od marca 1960 je helikopter rešil 278 ljudi iz gorske stiske in prinesel v dolino 39 mrtvih), nato s prevažanjem materiala, zdaj pa gre stvar v »komercialo«. Pristaši pravijo, saj gre vsak, kdor hoče, še vedno lahko peš, če noče zganjati snobizma z aviatiko (ali bolje: če ne more!). Nasprotniki so SAC, zavodi za zaščito prirode in razna druga društva, kajti ta aviatika še napreduje. Nasprotniki opozarjajo na nevarnosti tega početja: smučar se ne aklimatizira, ne razvedri in ne utrdi s hojo vkreber, smuk s take višine je nevaren, posebno če je smučar še slabo opremljen. Cela vrsta razlogov govori zoper razširjanje tega letalskega smuka. Kdo bo zmagal? Ni težko odgovoriti. Snobi, ki imajo denar, bodo zahtevali moderna prometna sredstva tudi za to, da jih vržejo na najvišje vrhove. Ostala pa bo še množica malih ljudi, ki bodo z nahrbtnikom na plečih še vedno peš iskali pot do vsega lepega v gorah.
GUIDO REY je eden od najbolj znanih alpinistov klasične dobe. Rodil se je l. 1861, lani so torej praznovali njegovo stoletnico. Znana je njegova knjiga »Akrobatski alpinizem«. V njej je popisal svoje smeri v Mt. Blancu in v Dolomitih. Najbolj znan pa je zaradi odkrivanja Matterhorna, ki ga popisuje v knjigi »Le Mont Cervin«.
Društvo gorskih vodnikov »Matterhorn« je 100-letnico G. Reya počastilo z lepo slovesnostjo v Breuilu. Zastopniki CAI in GISM (Italijanska skupina planinskih pisateljev) so počastili spomin slavnega »Torineza« in po njem imenovali glavni trg v Breuilu, položili lovorjev venec na njegov spomenik ter obiskali njegov dom v Breuilu, hribovsko hišico, iz katere je vsak trenutek lahko pogledal na goro, ki jo je oboževal, na svoj greben Furggen in Italijanski greben s Pic Tyndallom. Tu so se ta dan zbrali mnogi znameniti sodobni alpinisti: Louis Carrel, ki je preplezal vzhodno in južno steno Matterhorna, Camillo Pellissier, samotni zmagovalec Kanjut Sara, Campagnoni, ki je bil z Lacedellijem na vrhu K2, in drugi.
DR. RUDOLF JONAS, dunajski primarij, je bil znan med himalajci, pri nas bolj pri srednji planinski generaciji. Nekajkrat smo ga omenili kot znanstvenega informatorja nekaterih avstrijskih himalajskih ekspedicij. Spada med evropske himalajske pionirje, kot predavatelj je dolga leta delal tudi v alpinistični šoli dunajskega Naturfreunda. V himalajskih ekspedicijah je delal sam, bil pa je tudi predsednik avstrijske himalajske družbe. Radi so ga imenovali dr. Sahib. Zdaj je umrl 52 let star.
Dr. Jonas je bil kot socialist zvest pristaš Naturfreunda, bil pa je tudi član OAC in celo predsednik akademske sekcije ÖTK. ÖHG pa je pomagal ustanoviti. Leta 1935 je še kot mladenič vodil ekspedicijo na Islandijo, l. 1938 je bil zdravnik v ekspediciji dr. Schwarzgruberja v Garhval-Himalaji, l. 1954 pa je bil kot zrel mož vodil avstrijsko ekspedicijo v Zahodni Nepal s ciljem, da bi se povzpel na Saipal (7040 m). To je bila prva ekspedicija l. 1953 ustanovljene ÖHG. Dr. Jonas je stal za ekspedicijo na Gašerbrum II (8035 m) l. 1956 in na Haramoš (7392 m) l. 1958. Pripravljal je tudi znano avstrijsko ekspedicijo na Dhaulagiri l. 1959, njegova je ideja, da bi Dhaula-Himal postal stalno področje avstrijskih raziskovalcev. S to idejo se ÖHG ukvarja od l. 1961 in bo realizirana l. 1963. Nepal se namreč ne more odločiti, da bi dovolil raziskovanje za več let.
ŠAR-PLANINO je v prvem zvezku »Die Alpen« za l. 1962 predstavil svetovni planinski javnosti Zagrebčan Miro Marković, ki ga bralci našega glasila dobro poznajo. Članek je opremljen s prvovrstnimi posnetki istega avtorja. Avtor citira tudi Krivokapičev članek v Planinskem Vestniku 1956 »Kako so merili višino Šar-planine«.
708 ŽIČNIC raznih vrst ima sosedna Avstrija. Januarja 1961 jih je imela 659, v začetku l. 1962 jih je bilo že 50 več. Človek bi skoraj ne verjel. Toda podatki so vzeti iz registra turističnih naprav in bodo gotovo držali. Nima smisla, da naštevamo kraje, ki so z žičnicami prišli do lažjega življenja (kajti tako in s tem tudi utemeljujejo žičnice in lifte, ne samo s povečanjem tujskega prometa), ker so nam ti kraji kljub majhni oddaljenosti vendarle tuji. A omenimo dve taki napravi v krajih, ki sta našli svoje mesto tudi v našem leposlovju: Judenburg (Schmelz), Mariazell. Poleg drugih alpskih cest v l. 1961 pa so pred kratkim zgradili cesto še na Stuhleck nad Mürzzuschlagom (1762 m). Cesta je 7 m široka, pristojbina za avto je 10 šilingov, za motor 5 šilingov.
O VULKANIH mnogo ve Haroun Tazieff iz Pariza. Njegov film o njih pozna ves svet, tudi pri nas so ga menda vrteli po vseh krajih. Zdaj je izdal še knjigo o njih pod naslovom »Peklenska vrata«. Pravi, da se vulkani dvigajo, predvsem na robovih šibkejših con v zemeljski skorji, te cone pa se vlečejo na tisoč km daleč. Najbolj znana je na Pacifiku, manj znane so v Afriki, v Atlantskem in Indijskem oceanu, v Sredozemlju. Znanih je okoli 600 aktivnih vulkanov, množica jih je ugaslih ali vsaj relativno ugaslih, cela vrsta je napol ugaslih in so v štadiju fumarol in solfatar. Z meritvami na podlagi zemeljskega magnetizma, s sistematičnim merjenjem temperature in raziskovanja ekshalacij je danes možno napovedati izbruhe in pravočasno evakuirati ogrožene kraje. Holandci, Japonci in Rusi so s temi raziskovanji rešili življenje že tisočim ljudem. Havajski tip vulkanov pa je takorekoč vedno aktiven, ima efuzivne erupcije, lava v teh žrelih narašča in vpada in udarja čez rob (tak je ognjenik Ključevskoj na Kamčatki, Niragongo v Kongu, Savai na otoku Savai v otočju Šamo i. dr.). Erupcije niso povsod enake, odvisne so od kemične sestave lave, magmatičnih plinov in od intratehničnih sil. Nekatere erupcije so kakor eksplozije. Tako je bila v Temboro na toku Sumbava v Sundskem otočju l. 1815. Vulkan Temboro se je znižal za 1500 m, 60 000 ljudi je prišlo ob življenje. Leta 1883 je pri eksploziji Krakataua zletelo v zrak dve tretjini otoka in so slišali grom prav do Avstralije, 4000 km daleč. Steber dima in pepela je segel 30 km daleč, viden 700 km daleč, in se je spremenil v oblak, ki je nekajkrat obkrožil zemeljsko oblo. 50 000 ljudi je tedaj bilo ob življenje.
20 let po tem je katastrofa zadela mesto St. Pierre na Martinique, s 30 000 prebivalci, med temi 7000 belci. Gora Pelée je sicer bruhnila l. 1851, vendar ni bilo škode in ljudje so na to pozabili. Pelée je bila priljubljen cilj za weekend in za piknike na robu žrela, iz katerega se je vedno po malem kadilo. Spomladi l. 1902 se je začelo iz gore močneje kaditi, dim je postajal teman, v žrelu je pogrmevalo, padati je začel pepel, izleti na rob žrela so bili prepovedani. Kače, kuščarji in druge živali so zapuščali goro in pritisnile k mestu, mornarji so sem in tja izmerili temperaturo morske vode, ker se jim je zdela prevroča, sredi bonazze je nenadoma prihrumel kak val. Pepelnati dež je dosegel mesto, 5. maja je sledil alarm, lava je vdrla v neko sladkorno tovarno in ubila 25 ljudi. V mesto so vreli begunci, mestna uprava pa je pomirjevala, ker so ji bile važnejše občinske volitve.
Tedaj je začel ognjenik delovati: Na tisoče kubikov pepela je pregrnilo nebo nad deželo, iz žrela so vreli veletoki žareče lave, grmenje ni prenehalo za trenutek, vmes so odmevale še močnejše detonacije, deževalo je, kakor kadar se utrga oblak. Vendar ljudje še niso bežali, le redki; v luki so bili zasidrani parniki. V noči od 7. na 8. maj pa je izbruhnila panika. 40 000 ljudi je navalilo na parnike in čolne, iz gore pa so sikali bliski. Ob 8. uri zjutraj je grmenje za nekaj časa potihnilo, toda bil je le mir pred orkanom. Vrh vulkana se je preklal, iz njega je prihrumel nekak žareč oblak in se pognal nizdol narav- nost proti množici. V nekaj sekundah je dosegel mesto in ga uničil, ljudi pa je sam puh žareče lavine potisnil v morje, voda je zavrela, parniki so se vneli.
Popoldne se je vulkan pomiril, križarka »Suchet« je skušala prodreti v goreče mesto. Našli so vsega tri preživele, pa so kmalu nato umrli. Živ je ostal v kleti jetnišnice en sam edini črnec, edina priča, da je nekoč živelo mesto St. Pierre.
Tragično je to, da mestu ne bi bilo treba umreti, če bi bili mestni očetje skrbnejši.
SNAEFELLSJOKULL je osamljena gora na Islandiji, visoka 1446 m, kot nekak snežen svetilnik porinjen daleč v morje, na tem otoku edinstvena gora zato, ker je otok večji del gorat in nima jasno izraženih gorskih individualnosti. 150 km daleč naokoli ni nobene take visoke gore. Glavno mesto Reykjavik leži jugovzhodno od gore, izhodno selišče za Snaefellsjokull pa se imenuje Budhir, 20 km od vrha. Zaradi bližine morja je vrh gore večji del v megli. Je vulkanskega izvora, v višini 500 m je 3 km dolga plošča pokrita z ostanki ognjeniških izbruhov. Pokrit je z večnim snegom, strmina 15°, brez razpok; v štirih urah je moči priti na vrh brez posebnih težav.
Snaefellsjokull je vulkan tipa Fudži, stožčastega vrha s položnimi pobočji. Na jugu in zahodu je snežna ločnica pri 900 m, na severu in vzhodu pa pri 200 m. Ledena kapa na vrhu in okoli njega zavzema 25 km2. Domačini jo malo obiskujejo. Preveč je sama zase, porinjena v megleno pustinjo nordijskega morja.
ŽENSKA V ŠESTI STOPNJI ni več redka. Yvete Attinger je ena od takih, ki se ne ustrašijo modernih direttissim. Couzyjeva smer v Zahodni Cini ji je najbolj imponirala: 300 m rumene vertikale in previsa, zgoraj pa črna pečina, ne dosti lažja od spodnje partije. Plezala je z Michelom Vaucherom iz Ženeve, torej z dobrim poznavalcem in sijajnim tehnikom. Dvakrat sta bivakirala in tretji dan izplezala še zgornji del smeri, ki ni več »artif«, je pa še vedno težko. Yvette ne ve povedati nič drugega o smeri kot to, da je treba neprestano zabijati, vpenjati, izpenjati, manevrirati, skratka teža doživetja onkraj vertikale ni v plezanju, ampak v premagovanju previsa, strehe, v delu, v tehniki. To je »festival A1, A2, A4, 6, 7, 8, 9, v prvih 300 m visi stena 70 m zunaj vpadnice«. In za konec še opomba: Nemca, ki sta istočasno vstopila v švicarsko smer, sta obrnila že po prvem raztežaju. Yvette je spremljala Vauchera tudi pri 10. ponovitvi Maestrijeve smeri v Roda di Vael.
28 SMUČARSKIH ŠOL ima samo kanton Graubünden v Švici, V teh 413 000 poldnevnih lekcij in 585 smučarskih učiteljev. Teh je premalo, zato so pozimi l. 1962 najemali pomožne učitelje. Pogoji za diplomo niso lahki,
PISAN SNEG, obarvan, ni redkost. Včasih sneg počrni zaradi množice snežnih bolh, po mnenju zoologov prainsekta. Baje snežna bolha napoveduje odjugo. Včasih postane sneg rjav, včasih vleče na rdeče. Smučarji se nanj jeze, ker je za deske slab. Meteorologi pravijo, da dobi sneg tako barvo od saharskega prahu, nekateri pa menijo, da dajejo snegu tako barvo neke alge.
TOKIO je za svoje smučarje uredil umetni sneg na okoliški vzpetini. Pravijo, da na tem večnem snegu dnevno trenira več tisoč meščanov.
