mag. Peter Markič
Psihologija alpinizma
Predavanje na alpinističnem maratonu ’99, Cankarjev dom
Alpinizem in psihologija se prepletata že od vsega začetka. Danes bomo skupaj preplezali smer, ki povezuje obe področji. Vstopili bomo ob Jugovih smotrih alpinizma, se v loku ognili črnogledim posploševanjem ob nesrečah samohodcev, en raztežaj bomo posvetili psihični pripravi, izstop pa bo posvečen psihološkim raziskavam alpinističnih odprav. Sestop bo namenjen vašim razmišljanjem in debati. Vsak raztežaj bi zlahka zapolnil celoten večer, a nocoj bo vsakega le za pokušino.
Nocojšnji pogovor sem si zamislil kot sprehod skozi nekatera obdobja povezave med alpinizmom in psihologijo. Prehodili bomo pot od literarno-psihološkega orisa alpinizma do znanstvene obravnave tega pojava zlasti na alpinističnih odpravah in se na koncu dotaknili najnovejše oblike – športnega plezanja. Poiskali bomo odgovor na vprašanje ZAKAJ, kar je osnova motivacije; razčistili dilemo ali je alpinizem šport ali kaj več, dotaknili se bomo tudi vprašanj ob nesrečah samohodcev, ki večkrat vodijo do razmišljanj o samomorilnem vedenju.
Delež psiholoških dejavnikov v alpinizmu smo ugotavljali z anketo. Zajeli smo odpravi Lotse in Pamir ter skupino vrhunskih alpinistov. Polovici se zdi raziskava psiholoških dejavnikov pomembna, polovici pa zelo pomembna. Dve tretjini jih meni, da psihična priprava tvori polovico vse priprave, (šestina več, šestina manj). &0 % ji pravi, da bi bilo potrebno uvesti testiranje tudi v alpinistične šole in na izpite za alpiniste. Tričetrine pravi, da je udeležba psihologa na odpravi potrebna.
Še nekaj posameznih mnenj:
Nejc: “Alpinizem je tako pogojen z duševnim dogajanjem, da preprosto ne moremo napredovati, ne da bi temeljito spoznali sami sebe. (Pot)
Šrauf: “Poleg vzdržljivosti in moči je še najvažnejša psihična komponenta alpinizma.” (Himalaja – človek – alpinizem, PV)
Motivacija
Prvi val, ki mi je dostopen se je začel po objavi spisov Klementa Juga v Planinskem vestniku. Posebej nekaj let po njegovi smrti se je polemika zelo razširila. Leta 1928 je v Planinskem vestniku izšel njegov spis O smotru alpinizma, ki je navdahnil več razmišljanj.
Kot razodeva že naslov razpravlja zlasti o motivih za plezanje. “Osnovni motiv, ki je gnal prve alpiniste in tudi vse večje poznejše alpiniste v gore, je po mojem mnenju, njihovo stremljenje po prvenstvu, volja do zmag nad čim večjimi ovirami in nevarnostmi…Eni imajo znanstvene interese, drugi estetske, tretji moralne. Velika večina “turistov” pa sploh ne hodi v hribe zaradi teh višjih razlogov, marveč bodisi zaradi zabave, športa, razvedrila, pustolovščin, bahanja.” Veliko mu pomeni tudi vzgojni moment turistike, saj “ v tem vidim jaz višji, etični in glavni kulturni smoter turistike.” (O smotru alpinizma, PV, 1928, št. 1, str. 3)
“Prave plezalne ture zahtevajo od alpinista poleg telesnih še celo vrsto duševnih sil … Samostojno premišljeno iskanje izhoda iz težkega položaja, to razumno obvladovanje ovir s pomočjo moči in zmožnosti, ki so na voljo, ravno to je dejavnik, ki daje plezalnim turam njihovo zanimivost in privlačnost.” (Jug: Stena in smrt, plezalčevi zapiski, str. 60)
Odmev se je pojavil že na naslednjem občnem zboru Slovenskega planinskega društva, kjer “se je sprožila ideja o poduševljenju planinstva”, kot ugotavlja Josip Ciril Oblak in nadaljuje s tezo, da “planinstvo zame ni nikak šport. … Kdor gleda na planinstvo kot na šport, ga ne poduševlja, ampak ga potiska na nivo nekakega psevdospartanstvo, ki bi se tudi rado ovenčalo z neko višjo idejo. … Mnogi, ki hodijo v hribe celo kot privrženci mode. … So še drugi motivi, zlasti higienični, to je skrb za zdravje ali iskanje estetičnih lepot pokrajine … (PV 1929, št.9, str 193).
Motive za planinstvo in alpinizem so iskali še mnogi – od znamenitega Malloryevega – zato ker so, do hudomušnega Čopovega – ker je fletno.
Stojan Burnik je v diplomski nalogi z naslovom “Nekateri socialni in motivacijski dejavniki planinarjenja (VŠTK 1976) osvetlil nekatere vidike, Jože Mihelič pa v nalogi “Motiviranost gorenjskih alpinistov” druge. (VŠTK 1980)
Mihelič:
1. Čustveno doživljanje in samopotrjevanje
2. Težnja po samouveljavljanju
3. Zdrav organizem
4. Čustvene potrebe
5. Sprostitev
6. Samostojnost
7. Borbenost
8. Druženje
9.Kompenzacija učinkov vsakodnevnega življenja
10. Samovzgoja
11. Rekreacija.
Psiholog in alpinist Igor Radovič pa:
– najprej je bil preživetveni, lovski, osvajalski
– potem generične potrebe – raziskovanje, uveljavljanje, samopotrjevanje, ustvarjanje
– upor proti sodobnemu načinu življenja – fiziološki in generični(O alpinizmu, Naša alpinistična misel)
Viki: samopotrjevanje, način življenja
Šrauf: lepote narave, potreba po spremembi, občutek svobode, pri odpravah tudi nacionalni ponos (Himalaja-človek-alpinizem)
Sistematsko jih je uredil Silvo Kristan. Nanizal je:
– želja po odkrivanju neznanega (videti kaj novega, oditi tja, kjer še nismo bili, odkrivanje gora);
– želja po dogodivščinah, pustolovščinah (tveganje, boj, obvladovanje negotovosti, navdušenje za pogumna in tvegana dejanja) – protiutež sprogramiranemu sodobnemu življenju;
– želja po potrjevanju in uveljavljanju (postati znan in slaven, nenavadna, pogumna, tvegana, včasih že nesmiselna dejanja – hitrostni in drugi rekordi);
– športno – storilnostni nagib (preskus in potrditev svojih zmožnosti v boju z goro, sla po občutku moči, uspeha, prvenstveni vzponi, doseči in preseči prijateljeve dosežke, priti na vrh hitreje, sla po boju s težavami, premagati naravo, uživati v telesnem naporu, premagovati sebe);
– zdravstveno – higienski motiv (iskanje sprostitve, ravnovesja med delom in nedelom, gibanje kot protiutež mestnemu življenju, boj proti odvečni teži, zdravstvena rehabilitacija);
– čustveno romantično in estetsko hedonistični nagib ( sla po lepem, estetskem doživljanjem narave, slikanje, fotografiranje);
– želja po kompenzaciji (nadomestilo za različne neuspehe in spodrsljaje v poklicnem ali zasebnem življenju);
– želja po identifikaciji (samopotrjevanje, ugotoviti meje svoje vrednosti, pozitivno pojmovanje sebe, samospoštovanje);
– beg v samoto (pred različnimi težavami);
– socialni motiv ( druženje, zabava in razvedrilo v družbi, sproščeno življenje);
– strokovno raziskovalni in znanstveni motiv (botaniki, geologi, mineralogi);
– gospodarski motiv ( gospodarsko izrabljanje naravnih dobrin, lov, zelišča);
– narodnostni in politični motiv (slovenske smeri v domačih in tujih gorah).
Dodali bi lahko še igrivost. Za razliko od športa in dela je igrivost sama sebi namen in motivator. Motiv ni rezultat, ampak človek uživa v igri. Je prevladujoči motiv v otroštvu, le redkim jo uspe ohraniti tudi v odraslosti. Kot vsa čustva je nalezljiva. Sproščamo jo lahko samo, ko je situacija dovolj varna.
Motive odlično razčlenjuje tudi Henrik Tuma v temeljnem delu Pomen in razvoj alpinizma. Trem razvojnim fazam ( obdobje groze in strahu pred nepoznano naravo, bogata čustvenost in svobodoljubnost ob postopnem obvladovanju narave in sentimentalnemu hrepenenju spoznati prirodo) sledi kar malo preroška napoved za leto 1930: iskanje višje sinteze človeškega uma v stopnjevanju in zvezi čustvenosti z voljo in razumom. Alpinizem je mu pomeni “organsko zvezo ljubezni do prirode s človeško zavestjo lastne moči in njenim udejstvovanjem, odsev prirode na človeka in vpliv notranjosti na prirodo.” Sluti nujnost pobega pred hiperrazvito in stehnizirano družbo v naravo. “Ideal alpinizma leži v harmoniji duševnega in telesnega udejstvovanja”, ki ima svoj namen in tako presega igro in spada na področje dela, s tem pa tudi športa. (Pomen in razvoj alpinizma, 1930, str. 277). Ta zaključek nakazuje drugo torišče:
Alpinizem šport ali ne?
Razmišljanje Cirila Oblaka (PV, 1929, št. 9, str. 193) in vabilo k javni razpravi o planinstvu, ki je bilo objavljeno v Planinskem vestniku septembra 1929, sta sprožila drugi plaz razprav. Tekst v PV je res zanimiv: “Planinstvo je pri drugih in pri nas doseglo tako velik razmah, da je za orientacijo občinstva postalo potrebno označiti planinstvo I po obsegu I po vsebini in njegov pomen in sicer tako splošno prav kakor za naše razmere”.
Tema je bila sedaj alpinizem šport ali kaj več. Oblak zagovarja trditev, da “je poduševljeni alpinizem (estetično motrenje veličastja harmonije v prirodi in s filozofskim gledanjem na pojave v prirodi in s tem tako zvezani tako zvani etični moment premaganih težav…) proglašati za ljudski šport zelo problematična stvar.” (PV; 1929, št. 9, str. 139)
Mirko Kajzelj mu ugovarja, češ da planinstvo ustreza namenu športa – krepiti telo in plemeniti duha. Nadaljuje pa: “Naše čustvovanje je tako bogato in mnogostransko, da ob motrenju prirode ne rabimo še subjektivnega dodatka fantazije.” (PV 1929, št. 10, str. 225).
Zanimivo je še novejše razmišljanje Tineta Orla v spremni besedi k ponatisu Našega alpinizma: “Čeprav se alpinizem ne šteje med “navadne” športe, saj je nedvomno “več kot šport”, ima danes kakor vsak drug šport, tudi svoj kondicijski trening. Trening za alpiniste je gimnastična in moralna priprava na storitve. Moralne lastnosti ne žive in se ne ohranjajo same po sebi, ampak so odvisne tudi – in še kako – od tega, do kakšne mere je izurjeno telo, kakšna je alpinistova fizična sposobnost, odpornost, spretnost, trdoživost itd.” Priprava pomeni trikotnik psiha, moč, tehnika.(stran XV, XVI).
Torej tudi če je več kot samo šport zahteva pripravo, tako telesno, kot duševno.
Začetnik načrtne duševne priprave je (vsaj po mojem poznavanju) Viki Grošelj, ki je izdelal načrt priprav za odpravo Everest 1979 ter tudi Lotse.
Gotovo alpinisti že dolgo poznajo psihično pripravo, le da so ji rekli drugače – uplezanje. Večkrat sem imel občutek, da samo jaz ne morem dobro spati noč pred turo, a se je to dogajalo tudi drugim. Jaz sem vsaj na bivakih lahko dobro spal. Ko se je začelo, je napetost odpadla. Vedno je bilo veliko več alpinistov fizično sposobnih plezati težke smeri, kot pa jih je to tudi počelo.
Duševna priprava je že dolgo del popolne priprave športnikov. Pomembno vlogo ima tudi v alpinizmu. Večina alpinistov uporablja eno od številnih tehnik duševne priprave, čeprav to mogoče imenuje drugače. Tehnike smo opisali v knjigi Alpinistična šola. Opisane tehnike pa niso povsem nove in so le poglobljen prikaz možnosti. Duševna priprava poteka vedno vzporedno s telesno, dobra telesna priprava pa je osnova zanjo. Njen namen je dvigniti storitvene sposobnosti. Približno 30 % teh sposobnosti je pod “psihično blokado” in je namenjenih rezervi za skrajne primere. Z dobro duševno pripravo pa lahko brez škode za telo aktiviramo še 20 % teh rezerv.
Delež duševne v celotni pripravi alpinistov smo ugotavljali z dvema anketama. Pred leti smo pri 62 vrhunskih alpinistih dobili takšne odgovore: petina misli, da je duševna priprava kar 75 % vse priprave, dve tretjini vprašanih pa meni, da je tovrstna priprava polovica celotne priprave. Leta 1990 smo podobno anketo uporabili med štirinajstimi športnimi plezalci. Po njihovem mnenju sestavlja duševna priprava polovico celotne priprave na vzpon in na tekmo v športnem plezanju. Večina od njih uporablja eno od oblik avtogenega treninga, koncentracije in vizualizacije, le da jih poimenujejo drugače. Priredili smo gesla za avtogeni trening in podrobneje opisali druge oblik sproščanja, koncentracije in vizualizacije.(Peter Markič: Duševna priprava alpinistov, Alpinistična šola, 1994)
Viki: “Za uspeh v Himalaji je potrebno 70% psihične in le 30% fizične priprave.
Zdaj je psihološko testiranje del testiranja alpinistov, delajo diplomske naloge iz tega, skratka premika se. S pojavom športnega plezanja je postala aktualna tudi psihična priprava na tekmo.
Alpinizem kot oblika samodestruktivnega vedenja?
Kdor se je le enkrat držal v previsu z zadnjim prstom in grizel za travo, si takih vprašanj gotovo ne zastavlja. A vendar …
Morda nam nam noben dogodek ne daje lepše prilike za izbruh naše “vsevedne jasnovidnosti in modrosti” (ko gre za druge seveda) kot je to smrt pri plezanju: “Saj sem vedel, vedno sem trdil, da se bo tako končalo…”
Odgovori so različni. Od Kajzeljevega: “človek premaguje zapreke prirode in ta boj mu daje zrelostno spričevalo za življenje. Res: včasih so zapreke prehude in kandidat omahne. Ali je kriva priroda ali kandidat? Nihče. Priroda sluti, da mož ni kos vprašanju; on pa se tega loti v upanju na zmago. Zgodi se, da pade tudi zmožni. Slučaj ali zakon usode?…Na vsak način pa je strahopetno in nemoško lotiti se zapreke zaradi tveganja. Kdor tvega in upa, je že dosegel uspeh.” (uvodnik v Naš alpinizem, 1932)
Tuma pa pravi: “Alpinist išče smrtne nevarnosti, ki dajejo največji afekt. Ta afekt spoznava ter premaga bojazen pred smrtjo. S tem človek ne zmanjšuje svojega afektivnega življenja, ampak ojači drug afekt radost življenja. (Pomen in razvoj alpinizma)
“Jaz za svojo osebo obsojam sleherno izpostavljanje lastnega življenja, ki ni nujno potrebno. Če pa izpostavim brez potrebe svoje življenje, ravnam nesocialno in nemoralno, ker prezrem svoje obveznosti do družbe in tudi dolžnosti, ki me vežejo na domače,” so bile besede govornika na pogrebu ponesrečenega samohodca, ki so vzpodbudile Janeza Gregorina k žolčni razpravi. Omenja Lindberga, nevarnosti letalskih prevozov in tudi Juga in njegov vpliv na “jačanje hrbtenice naroda”. Jasno tudi opiše razliko med alpinistom in samomorilcem: “Samomorilec je torej resigniran, plezalec pa v najvišji meri afirmira življenje in je do skrajnosti agresiven.” (Janez Gregorin: Smrt, Žar Ljubljana 1930/31)
Posebej ob nesrečah samohodcev se v ta razmišljanja vpleta še misel o samomoru. Različna bolj ali manj poslovilna pisma jih še podpihujejo. Najbolj analiziran je primer Klementa Juga. Mimogrede Jug bi zaradi svoje plezalne in človeške veličine bolj zaslužil kakšno drugo obravnavo.
Razmišljanja so se pojavila že ob smrti. Joža Čop pravi: “bil je razočaran v ljubezni, toda jaz ne morem verjeti, da bi bil naredil zaradi tega samomor.” (Jerovšek: Intervju z Jožom Čopom, PV 1959).
Jerovšek v Portretu Klementa Juga o tem sploh te govori. Edini stavek, ki se bežno dotika te teme je: ”Da s svojimi načeli ni povzročil družbenih sprememb ni njegova krivda, ampak krivda usode.” (PV; 1958)
Janek Musek pravi: Življenje v alpinizmu dobiva novo vrednost. Paradoks je v tem, da ga moramo postavljati na kocko, če hočemo to vrednost obdržati. Včasih je težko določati mejo nekega razumnega tveganja.(Himalaja – človek – alpinizem.)
Obilo prahu pa je dvignil psihiater Lev Milčinski s svojim člankom “Alpinizem kot oblika samodestruktivnega vedenja”, s podnaslovom Primer Klementa Juga, ki je izšel v Zdravstvenem vestniku, Alpinističnih razgledih in tudi v njegovi knjigi Slovenci in samomor. V tem kontekstu ga moramo tudi razlagati. “Za psihiatra je samomor samo ena od oblik smrti in to niti ne najbolj nenavadna” je stavek ki se v knjigi, kije v celoti posvečena samomorom sliši namreč povsem običajno. Milčinski je podrobneje razčlenil Jugovo duševnost na osnovi njegove literarne zapuščine. Prisodil mu je težnjo po uveljavljanju, ki naj bi imela pri njem izazito nadkompenzacijsko obliko. Premočna težnja p preseganju nožice pa naj bi vodila v agresivnost v najbolj destruktivni obliki. Po drugi strani pa naj bi skrajna meja tveganja in doživljanje smrti s svojimi mističnimi občutki povzročala odvisnost oziroma zasvojenost. Kazala naj bi se kot iskanje nevarnosti v planinah. Zaključi sicer zelo strpno in spravljivo z ugotovitvijo, da pozitivne strani alpinizma odtehtajo njegovo tveganost. Tudi komentar Andreja Dernikoviča nekoliko omili njegova razmišljanja, saj naj bi šlo za podobnost samo pri posameznih samohodcih. (AR 12)
Oglasil se je psiholog in alpinist Igor Radovič. Zanj je alpinizem način samopotrditve s premagovanjem težav. Od tega je odvisno doživljanje lastne vrednosti, doživljanje neodvisnosti in svobode, ki je današnji čas ne nudi (podobno sta razmišljala že preroški Tuma in Jerovšek). Alpinizem je najintenzivnejša obrnitev kulturnega človeka k naravi, ki je bistven dejavnik samorealizacije. Šport je najpristnejši ko je brez tekmovana. Plezalec tekmuje s samim seboj. Ob tem se seveda nujno tudi primerja z drugimi (kategorizacija – grob, ki smo si ga izkopali sami, zbijanje ocen smerem..). Poznavanje meja svojih sposobnosti je nujen pogoj za to dejavnost, ki že tako poteka na meji med življnjem in smrtjo. Vpršuje se, če alpinizem ni le delna rešitev sodobni odtujenosti; če je realizacija latetntnih moči vedno le nevrotična nadkompenzacija ali pa tudi generično bistvo človeka. Konstruktivno tekmovanje (kategorizacija to gotovo ni) ne more biti oblika samodestruktivnega vedenja, posploševanje na celotno dejavnost na osnovi posameznega primera pa je skrajno dvomljivo. Tudi označevanje ali izenačevanje alpinizma z drugimi oblikami odvisnosti se mu zdi sporno. Skalaš Torelli je alpinizem označil kot vztrajanje v svobodi najvišje stopnje. Tudi žrtve sodijo zraven, saj : “dokler bodo ljudje hodili v hribe, tako dolgo bodo ti pobirali svoj davek” (AR 13).
Svoj članek je dopolnil tudi Milčinski, ki pravi:
– alpinizem cenim in spoštujem
– tveganje lahko približa človeka njegovemu pravemu bistvu
– ne mislim VES vrhunski alpinizem
– psihiatri ne vrednotimo stvari na relaciji dobro – slabo
– želimo pokazati globoko zakoreninjene mehanizme.(AR; 13)
Ob tem se mi zdijo zanimiva tudi razmišljanja Nejca Zaplotnika, ki alpinizma nikoli ni doživljal kot oblike samomora: “vsak človek je sam pri sebi potreben potrditve, da ni le del množice, da ni le številka; in če le najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga bo oprijel, čeprav kažejo za njim, da je nezdrav, da je posebnež, celo samomorilec. Ali ni pretežka obsodba nekomu reči samomorilec, nekomu, ki v dvajsetem stoletju še živi z naravo, ki se mu ob sončnem zahodu še otožno zgane v srcu, ki še zna jokati z dežnimi kapljami in se smejati v sončnem jutru, ki zna garati, čeprav za to ni plačan. Ne igra se z življenjem, kdor živi sredi nevarnosti, ki jih pozna in je nanje pripravljen.” Ob smrti prijatelja samoohodca pa pravi: “Prav gotovo žrtev ni bila potrebna. Noben vzpon ni vreden človeškega življenja (še prst za Everest je preveč)… Odpovedati se cilju je veliko teže, kakor doseči ga.” (Pot)
A vendar – alpinizem je boj za življenje, ne pa prizadevanje za smrt. Kaže nam kaj so prave vrednote v življenju, težnja po smrti pa to zagotovo ni.
Psihološke raziskave alpinističnih odprav
Če se že ta maraton končuje z žalostno zgodbo, vsaj mi nocojšnje razmišljanje končajmo bolj vzpodbudno.
Psihološke raziskave v ekstremnih pogojih so v svetu dokaj pogoste. Pri nas jih je večino “zakrivil” veliki vizionar slovenskega alpinizma Aleš Kunaver. Zdi se, da v zadnjem času kar malo pozabljamo nanj – nekateri hote, drugi nehote. Kakorkoli že – tudi na tem področju se je prizadeval, da bi sledili ali celo prehitevali svet. Na Makaluju so sodelovali biolog, geograf in ornitolog, na Lotseju sva se vključila midva z doktorjem Matijo Horvatom. Namen najine raziskave je bil proučevanje organizma v izjemnih razmerah.
Začelo pa se je, vsaj po mojem vedenju, v Ameriki. Odpravo na Everest leta 1963 je spremljal tudi dr. James Lester, psiholog s pomorskega inštituta v Bostonu. Odprave se je udeležil kot znanstvenik, brez alpinističnih izkušenj. To je zelo pomembno dejstvo, saj ga postavlja v drugačen položaj, kot če bi bil hkrati tudi alpinist. Na odpravi sta bila tudi fiziolog in sociolog, oba izkušena alpinista. Osnova za njihovo delo so bila proučevanja majhnih skupin znanstvenikov med bivanjem na Antarktiki.
V načrtu raziskave so se usmerili zlasti na proučevanje stresa. Vse člane odprave so en mesec pred odhodom tri dni spoznavali na skupnih testiranjih. Opravili so veliko intervjujev in tako spoznali alpiniste. Tudi med odpravo so nadaljevali z intervjuji. Skupaj s sociologom sta pred in po odpravi izdelala tudi sociogram. Zanimive so tudi analize sanj članov odprave. Glavne ugotovitve:
– pravih stresov ni bilo, pojavljale so se le posamezne neustrezne reakcije. Celo alpiniste je to presenetilo, saj je bilo na prejšnjih stresov več. Lester to razlaga z veliko skupino, uglednostjo odprave, veliko vloženih sredstev in prisotnostjo psihologa, kot nekoga od zunaj.
– stopnja zadovoljstva posameznikov z odpravo je določala nivo stresa in socialno integracijo. Merilo pa je skladje med pričakovanji in dejanskim stanjem.
– glavna težava je bila odsotnost od doma in družine
– opazil je odpor do rutinskih opravil, poudarjeno željo po avtonomiji, težnjo po dominantnosti in malo socialnih interakcij. Člani odprave so imeli več stikov s šerpami, kot med seboj. Življenje šerp in njihova religioznost sta se jim zdela zelo privlačna.
– uspešnejši alpinisti so že pred odpravo kazali večjo stopnjo osebne integracije, premoč in samospoštovanje, motivirala jih je že dejavnost sama(uživali so pri delu, igra), imeli so visoko čustveno zrelost – obvladovanje čustvene razburjenosti v težkih pogojih.
– najboljši kazalec kvalitete medsebojnih odnosov si bili odgovori na vprašanje s kom se želite vrniti na podobno odpravo.
– predvidevanje obnašanja na osnovi opazovanj pred odpravo se je izkazala za zelo točno. Alpinisti, ki so bili prej opisani kot harmonične osebnosti, so bili tudi po koncu navedeni kot zaželjena družba na naslednjih odpravah.
– število opisov sanj je močno povezano z priljubljenostjo članov odprave in tudi z njihovo uspešnostjo. Bolj priljubljeni in uspešnejši sanjajo več. Veliko sanj kaže na splošno obilje, bujnost, vitalnost doživljanja. To je povezano s predstavo o sebi.
James Lester je bil eden redkih tujih raziskovalcev, ki nam je pripravljen sodelovati in nam tako veliko pomagal pri naših začetkih. Žal je za obdelavo rezultatov rabil kar 16 let, saj jih je objavil šele leta 1979.
Druga dostopna raziskava je delo sociologov Kaja Olesona in Toma Rishoja na angleško – danski odpravi v južno steno Ingolffjejda leta 1973. Nekaj neuspešnih odprav sestavljenih iz velikih zvezd in na drugi strani majhnih, homogenih in uspešnih odprav so nakazali novo smer raziskovanj – stopnjo sodelovanja med člani odprave kot odločilni dejavnik uspešnosti odprave. Odpravo je vodil naš rojak Dolfe Rotovnik, zato smo dobili dosti informacij, ki so nam pomagale pri našem delu. Glavno pozornost so posvetili sociometriji kot načinu sestavljanja skupin za delo na gori. (Telesna kultura 197573).
Pri nas se je začelo s pobudo Andreja Otona Župančiča, ki je bil član II. JAHO katere cilj je bil Kangbačen in to že leta 1965. Zapisal je: “V Himalaji ne gre samo za fizično prilagoditev, ampak za prilagoditev celotne osebnosti in to ne le na višino. Med preglede kandidatov bi torej kazalo upeljati tudi psihološko testiranje. Seveda bi bilo potrebno test za tako zapletene namene šele izdelati in bi sprva za izbiro ne pomenil nič. Ko bi po ponovnih odpravah primerjali napovedi testa z obnašanjem posameznika, bi test dobival čedalje več teže pri izbiri kandidatov.” Glede tega si ne dela pretiranih utvar, saj pravi: ”Edini preskus je gora!” (PV, 72/12)
Dela se je lotil dr. Lev Bregant s 3.JAOH v Hidukuš leta 1971. Ekipo je spoznaval med alpinističnim treningom dela odprave v masivu Mont Blanca. Osnovna vprašanja so bila:
1. kateri psihološko pomembni dejavniki se sploh pojavljajo med odpravo
2. po katerih individualnih psiholoških značilnosti merimo uspešnost članov odprave
3. katere psihološke značilnosti je treba upoštevati pri izboru članov
4. kateri sociodinamski dejavniki vplivajo na funkcionalnost in učinkovitost grupnega sodelovanja v alpinistični odpravi in kako je mogoče nanje vplivati.
Dolgoročni cilj raziskave je, da ugotovimo psihološko prognostične kriterije, ki jih je treba upoštevati pri sestavi alpinističnih odprav.”
Po spoznavanju dosedanjih kriterijev za izbor, motivov za udeležbo na odpravi, zahtev, ki se pojavljajo med odpravo, kritičnih dejavnikov pri grupnem sodelovanju in rizičnih faktorjev so sestavili preiskovalni načrt, ki je zajemal:
1. psihodinamičmo osebnostno eksploracijo in psihiatrično preiskavo
2. teste mentalne storilnosti, vzdržljivosti, hitrosti in zanesljivosti ter inteligentnosti
3. teste čustvene stabilnosti in osebnostne prilagojenosti
4. vprašalnike o alpinističnem udejstvovanju, o pomembnosti osebnostnih lastnosti in ocenjevanju osebnostnih lastnosti ter sociogram
5. ocenjevanje sodelovanja in grupne dinamike, ki je bilo opravljeno med potekom odprave od njenega odhoda do vrnitve
6. ocenjevanje sodelovanja v odpravi po njenem povratku” (PV 197271).
Edina pomanjkljivost tega zelo ambiciozno zastavljenega in strokovno opravljenega dela je v tem, da rezultati niso dostopni.
Vse skupaj je bila odlična dediščina za začetek mojega dela. Skupaj z Žarkom Trušnovcem prav tako psihologom in alpinistom sva se udeležila Kranjaske odprave v Ande Alpamayo 1979. Pri izdelavi načrta nama je pomagal dr. Klas Brenk z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Delo psihologa na alpinistični odpravi je bil tudi naslov najine diplomske naloge. Podrobno je bila potem obdelana še odprava Lotse 81, na kateri sem bil kot alpinist in psiholog, malo skromneje pa odprave v Pamir, Everest, Fanske gore, Anapurna Gangapurna in nekaj manjših. Pri tem delu mi je pomagal dr. Peter Umek. Tako se je nabralo ogromno rezultatov. Poglejmo si nekaj od njih.
Preden smo se lotili dela, nas je zanimalo kakšen pomen alpinisti pripisujejo psihološkim dejavnikom v alpinizmu. Anketo smo uporabili v dveh skupinah – med odpravo Lotse in pri skupini vrhunskih alpinistov med testiranjem.
Raziskava psiholoških dejavnikov v alpinizmu se zdi večini odpravarjem pomembna, večina alpinistov pa celo zelo pomembna.
V celotni pripravi je delež psihične priprave vsaj polovičen, za odpravarje celo nekaj bolj pomemben.
Udeležba psihologa na odpravi se jim zdi potrebna.
Koristno bi bilo uvesti psihološko testiranje tečajnikov pred vpisom v alpinistično šolo in pripravnikov pred sprejemom med alpiniste.
Raziskovalni načrt je vseboval:
1. Analizo osebnostnih potez
Uporabili smo nekaj osebnostnih vprašalnikov (PIE, EOV) in listo osebnostnih potez, ki smo jo izdelali na osnovi Bregantove študije in ankete med alpinisti.
Profil indeks emocij
Je osebnostni test, ki na svojstven način ugotavlja vrsto informacij o osnovnih osebnostnih potezah in osebnostnih konfliktih. Temelji na povezavi med potezami osebnosti in emocijami. Alpinisti so:
nadpovprečni pri:
– preizkušanju novosti, pustolovskost, radovednost
– pripravljenost na tveganje, uživanje v nevarnosti
– težnja po spoznavanju okolja, želja po obvladovanju okolja in ambicioznost
– uživanje v pustolovščinah, ekstravertiranost, želja po srečanju z novimi ljudmi
– odkritosrčnost, pasivnost
– nagnjenost k rizičnim dejanjem
povprečni so pri:
– družabnost
– težnja po kritičnosti in ustrežljivost
– uživanje v tveganju, iskanje avantur preko stvari
podpovprečni pa pri:
– sugestibilnost, poslušnost, zaupljivost
– agresivnost
– presojanju ljudi
Cattellov 16 PF test
Je opravil psiholog Vid Pogačnik. Pri 29 alpinistih smo ugotovili, da so bolj
– umaknjeni v sebe,
– samosvoji,
– navajeni iti svojo pot,
– trezni,
– resni
– socialno plahi
– introvertirani
– individualisti
– dominantni, vztrajni, samozavestni
Družba jim veliko pomeni, še več pa resnični prijatelj, ljubijo samoto, dolge poti jim ne povzročajo monotonije.
Med njimi je včasih kar težko najti podjetnega managerja, organizatorja, ki bi imel za svojega konjička to, da bi hodil okrog ljudi in urejal vse potrebno za odpravo.
Lastnost, ki morda alpiniste našega vzorca najbolj razlikuje od drugih ljudi je zvračanje socialnih norm, ustaljenih načel in priseganje na drugačno moralo, kot jo uči naša družbena tradicija.
Alpinisti so nežne, občutljive, prej sentimentalne in k umetnosti nagnjene osebe kot pa togi, ostri realisti. Končno so tudi bolj naravni, prostodušni, neizumetničeni, kot pa velja za ljudi nasploh, so pač tesneje navezani na naravo in nekoliko manj doma v cinizmu sodobnih človeških mravljišč.
Lista osebnostnih potez
Na tem preskusu smo zbrali kar 149 alpinistov, ki so izjavili, da najbolj cenijo tele osebnostne poteze:
1. vztrajen
2. tovariški
3. delaven
4. premišljen
5. iznajdljiv
6. odgovoren
7. odločen
8. strpen
9. požrtvovalen
10. nesebičen
Rorhcachov test
Globinski test osebnosti je dal zanimive rezultate in nam pomagal pri spoznavanju alpinistov.
2. Ocena dela v pripravljalnem obdobju in med odpravo
Z vprašalnikom smo hoteli ugotoviti, kako so alpinisti doživljali delo v pripravljalnem obdobju.
Prvi sklop se nanaša na oceno vloženega truda – sebe in drugih. Večina meni, da so drugi vložili več truda, kot sami(Andi, Lotse). Ne zdi se jim, da bi bili preveč zaposleni (Lotse). Kranjčani pa so menili, da so bili preveč obremenjeni glede na obseg odprave.
Drugo področje je struktura in učinkovitost procesov odločanja. Alpinisti menijo, da je bilo vodenje demokratično in je bilo mnenje vseh enako upoštevano. Odgovornost za naloge so člani sprejemali prostovoljno. Delo se jim je zdelo zelo učinkovito.
Zadovoljstvo in povezanost skupine:
Vlaganje truda in časa se je obrestovalo. Možnost izražanja svojega mnenja v skupini je bila zadosti velika (Andi>Lotse). Pri Lotseju so zelo visoko ocenili tudi sodelovanje med člani odprave. Klima je bila pred odhodom torek zelo dobra.
Podoben vprašalnik smo uporabili tudi po koncu odprave. Kaj se je vmes spremenilo?
Ocena lastnih vloženih naporov se je zvišala bolj kot ocena naporov drugih. Pričakovali pa smo celo večje zvišanje obeh ocen.
Proces odločanja je bil malo bolj manj demokratičen, kar je povsem pričakovano.
Vseeno so imeli dovolj možnosti izraziti svoje mnenje.
Nižje kot v pripravljalnem obdobju je bilo ocenjeno tudi sodelovanje med člani odprave. Vloženi trud se je obrestoval podobno. Uspešnejši člani odprave so bili manj zadovoljni z odpravo, kot manj uspešni !!!
3. Skupinska dinamika alpinistične odprave
Dinamiki medsebojnih odnosov smo skušali slediti s sociogrami. Alpiniste smo spraševali s kom bi želeli sodelovati pri delu na hribu. Povedali smo jim, da njihovih želj a ne bomo mogli v celoti upoštevati, saj morajo biti skupine mešane glede izkušenj. Sociogram so delali trikrat – pred odhodom, v bazi in po povratku. Nekaj splošnih ugotovitev:
Andi : vodja odprave je dobil največ izbir pred odhodom, kasneje pa nekoliko manj; spremenila se je struktura skupine – iz krožne so se naredile tri skupine, ki so sicer že sodelovale med odpravo. Povezanost skupine se je nekoliko povečala. Bolj izkušeni so bolj priljubljeni, pa še med seboj se izbirajo Tudi manj priljubljeni se izbirajo med seboj. Med delom na hribu se je uresničilo preko 40% (na Everestu celo prek 50%)zvez predvidenih s sociogramom.
Lotse: (vodja ni bil vključen v izbiranje). Najbolj priljubljen je najuspešnejši alpinist, priljubljeni in izkušeni hkrati se izbirajo med seboj. Na drugem sociogramu – tik pred odhodom je skupina že bolj povezana. Na obeh se pojavljajo društvene naveze (kranjska četverica). Sicer je bilo na odpravi zelo dobro vzdušje. Po odpravi smo jih vprašali s kom bi se vrnili na podobno odpravo. Z več kot tričetrite članov bi se vrnilo 15% alpinistov. Spet več z uspešnimi.
Na sociogramih je bilo tudi vprašanje kdo mislite, da je izbral vas. Merili smo socislne aspiracije. To smo povezali z napovedmi pričakovanj na motoričnih testih – koliko sklec, zgibov na drogu, počepov boste naredili in koliko časa se boste držali v zgibi smo jih vprašali preden so začeli delati to vajo. Dosežku so v povprečju višji od napovedi – člani podcenjujejo svoje sposobnosti. Točnost napovedi pa narašča iz serije v serijo. Večina članov podcenjuje svoj položaj v skupini (napovedali so manj izbir, kot so jih potem dobili) in svoje fizične sposobnosti.
4. Dnevnik
Med odpravo so alpinisti izpolnjevali usmerjeni dnevnik. Za vsak dan so ocenjevali dosežke (prizadevnost Lotse) vseh članov odprave, odnose v skupini, hrano, bivalne razmere, nevarnost in možnost za dosego vrha. Z dnevnikom dosežemo:
– poveča se število opazovalcev in s tem tudi objektivnost ocen
– dnevnik je nekakšen ventil, vsaj v kritičnih dnevih, ko alpinisti stresejo jezo z nižjo oceno namesto besedno nad soplezalci
– socialno sprejemljiv način sproščanja.
Manj uspešni so dobili slabše ocene od drugih, sebe pa so ocenjevali boljše.
Ocene se ujemajo z višino, ko se bivalne razmere, hrana slabšajo, nevarnost in možnost za dosego vrha pa povečuje. Odnosi v skupini so vseskozi zelo visoko ocenjeni. Ocena nevarnosti je relativno nizka, večina pa je skoraj do konca verjela v možnost dosege vrha.
Dvakrat med odpravo smo uporabili še grafični diferencial osebnostnih potez. Vsi alpinisti so opisovali vse druge glede na 32 parov osebnostnih potez, ki smo jih dobili na osnovi predhodnih izbir in intervjujev alpinistov. Tudi to je poleg opisovanja namenjeno sprostitvi napetosti.
5. Ocenjevanje utrujenosti
V sklopu raziskave dr. Horvata smo ugotavljali subjektivni občutek utrujenosti članov odprave. Na grafični skali in opisno so ocenjevali nivo utrujenosti (zelo, srednje, malo; izčrpan sem, zelo sem utrujen, utrujen sem, čutim rahlo utrujenost, spočit sem). Utrujenost so tudi locirali – prsti, roke, noge, hrbet, glava).
Ugotovili smo dvoje: SOU je
– dober kazalec aklimatiziranosti alpinistov, saj pri vsakem naslednjem vzponu ocena za posamezne etape pada. Poveča se seveda na koncu odprave.
– ocene utrujenosti se ujemajo z oceno težavnosti etap. Ocene smo potem povezovali z meritvami pulza na daljavo.
6. Ocene članov odprave
Na pobudo in željo članov KOTG sem izdelal vprašalnik, po katerem bi vodja odprave opisal vse člane po koncu odprave. Opisi bi bili v pomoč pri izbiranju alpinistov na naslednje odprave. Pa ni zaživel. O vzrokih lahko samo ugibamo. Ocenjevali naj bi vloženi napor, hitrost pri delu, splošno psihično počutje, aktivnost, vztrajnost pri delu, samozavest, vključenost v skupinsko dogajanje …
Upam, da bo oživitev teh razmišljanj koga vzpodbudila k nadaljevanju mojega dela.
