Primorski dnevnik, 23. februar 1969
4., 5. in 6. januarja 1969 sva s prijateljem Umbertom preplezala severno direktno smer na Neimenovano (Innominato) v skupini Viša. To smer sta prvič preplezala Emilio Comici in Razza, 17. VIII. 1927.
S prijateljem, sva prispela v Ovčjo ves ob 20. uri. Izstopila sva z vlaka in si naložila najina težka nahrbtnika na ramena. Stopala sva po zasneženi cesti do hotela »I,ussari« kjer sva se pozanimala o vremenski napovedi. Tisti večer je bilo 2 stop. nad ničlo. To naju je nekoliko razburilo, ker je pozimi zaradi snežnih plazov zelo težko plezati s tako visoko temperaturo. Neki domačin je poslušal najin pogovor. Vljudno je pristopil, in naju je pomiril, rekoč, da bo temperatura padla. Zanesla sva se na domačinove besede in se odpravila na pot.
Noč je bila lepa. Na nebu se je lesketalo milijone zvezd. Tudi to je bil znak, da bo temperatura padla. Iz vasi sva hodila po že shojeni cesti v notranjost doline Zajzere, dokler nisva prišla do križišča. Ena pot vodi v kočo Grego, druga pa na Pellarini. Midva sva jo udarila po poti, ki vodi na Pellarini. Najina nočna hoja se je nadaljevala do 00.30. Odločila sva se za bivak. Pričela sva s kopanjem luknje v sneg. Ko je bil bivak urejen, sva si skuhala čaj in se nato spravila v spalne vreče ter spala do 4. ure. Po zajtrku sva se spet odpravila na pot.
Hoja je bila zelo naporna, saj nama je sneg segal čez kolena. Ob 16. uri sva končno prispela do pod stene. Tu sva si spet pripravila bivak in si skuhala dobro večerjo. Bila sva zadovoljna, ker je temperatura res padla na —18 stop. C. in vreme je bilo krasno. Spat sva šla zelo hitro, ker sva imela naslednjega dne težko nalogo. Vstala sva ob 3.30 in si pripravila zajtrk ter pospravila bivak. Vse najnujnejše sva spravila v en sam nahrbtnik, ker sva drugega pustila spodaj. Okoli 5. ure sva pričela plezati. Imela sva srečo,, da nama je luna lepo sijala. Počasi in previdno sva plezala. Občasno sva se ustavila, da sva si segrela prste. Sonce je že pognalo žarke čez vrhove, ko sva bila že precej visoko. Vedno bolj sva se bližala vrhu. Bila sva že precej trudna, toda poti še ni bilo konec. Pred nama je bila še vrsta kaminov in šele potem je prišel vrh.
Končno sva ob 14. uri dosegla vrh. Tu sva se s prijateljem od veselja objela, saj je bil to najin prvi zimski vzpon in celo prva sva preplezala to smer pozimi. Povratek je bil zelo hiter, saj sva bila v Ovčji vesi ob 17.40 in sva celo ujela vlak za Trst, ki odpelje od 17.50. Še enkrat sva se ozrla na smer, ki sva jo preplezala in vstopila v vlak.
OPIS SMERI
Plezanje se prične z lahkim robom 10 m po katerem se z lahkoto vzpnemo v prvi kamin, ki je dolg približno 30 m. Nato naletimo na poličko. Preplezati je treba še 50 metrov težke stene in spet pridemo do poličke. Od tu je še 10 m gladke stene — uporabili smo 2 klina — po kateri vstopimo v kamin, dolg 10 m in že pridemo na tretjo poličko. Od tu naprej tri dolžine vrvi plezanja in spet vstopimo v zelo težak in krušljiv kamin, ki se na vrhu razdvoji. Plezati je treba desni rokav. Nato prečkamo 10 m zelo izpostavljeno, dokler ne pridemo na novo poličko. Od tu naprej je še nekaj lažjih kaminov, ki nas pripeljejo na »Polico bogov« (Cengia degli Dei) po kateri pridemo do vrha. Smer je izpostavljena, težavnostna stopnja je IV. s prehodi V. stopnje. Plezala sva približno 10 ur. To je bil prvenstveni zimski vzpon v tej smeri.
Iztok Furlan
