EPIcenter, avgust-september 2003
Gorski reševalni službi Bovec in Tolmin
Prav gotovo ne bo nihče oporekal trditvi, da reševalci niso samo dobri poznavalci številnih poti in plezalnih sten, temveč celotnega terena, na katerem rešujejo. Ker pa se vsaka akcija in vsaka vaja odvija v drugačnih okoliščinah, se še tako izkušeni reševalci znajdejo v nepredvidljivih ter nemogočih situacijah. Neprestana izpostavljenost nevarnostim, fizične in psihične obremenitve, vremenske neprilike ter velika odgovornost, ki je povezana s človeškimi življenji, so preprosto del njihovega vsakdana, ki si ga večina izmed nas ne bo mogla nikoli predstavljati. Kakor tudi ne dejstva, da pustijo vsako delo, vstanejo ob vsaki uri in pohitijo pomagat ponesrečenim.
Da bi bolje spoznali delo Gorskih reševalnih služb (GRS), ki prav v poletnih mesecih opravijo največ reševalnih ur. smo na klepet povabili načelnika GRS Bovec Vladimirja Mrakiča in načelnika GRS Tolmin Žarka Trušnovca.
Prve gorsko reševalne službe
Čeprav je bila GRS Slovenije ustanovljena že davnega leta 1912, so se na našem območju takšne službe pričele prvič pojavljati šele po drugi svetovni vojni. Tolminska je bila namreč po prvi svetovni vojni priključena Italiji, italijanska planinska organizacija CAI pa ni imela organizirane tovrstne pomoči. Tako je bila leta 1946 v Trenti na zahtevo Slovenske GRS ustanovljena prva postaja GRS v Posočju. Načeloval ji je Ciril Bradaškja. Že naslednje leto sta se ji pridružili tudi postaja v Bovcu pod vodstvom načelnika Borisa Ostana in v Logu pod Mangartom, katere načelnik je postal Anton Vencelj. V Tolminu pa je leta 1948 v okviru planinskega društva in pod vodstvom Janeza Vidmarja pričelo z delovanjem Reševalno društvo.
Snežna ujma
Februarja leta 1952 je naše kraje zajela snežna ujma. v kateri je padlo več kot dva metra snega, v plazovih pa je izgubilo življenje veliko ljudi. Prav ta dogodek je pokazal potrebo po boljši organiziranosti GRS v Posočju. Sledila je ustanovitev samostojne postaje v Tolminu, katere načelnik je postal izkušen alpinist Peter Berginc. Istočasno je bila ustanovljena postaja v Kobaridu, vodil jo je Janko Koren. Že omenjena postaja v Logu pod Mangartom se je združila s postajo Bovec.
Območja posamezne GRS
Z razvojem GRS je prišlo do ponovnega združevanja posameznih postaj. Tako sta se združili postaji Kobarid in Tolmin, k Bovcu pa je pristopila postaja v Trenti. Danes obe uspešno delata na območjih, ki se zelo razlikujeta po velikosti in terenu.
Za GRS Bovec bi lahko rekli, da sovpada z mejami občine Bovec, pokriva pa tudi območje Krnskih jezer. GRS Tolmin pa poleg tolminskih in kobariških občinskih meja pokriva še teritorije občin Cerkno, Idrija, Kanal, Nova Gorica, Ajdovščina, Vipava ter Kras do Sežane.
Število članov
Mrakič in Trušnovec sta nam tudi povedala, da ima vsaka postaja z normativom določeno število članov. Slednje je izračunano glede na 10 letno povprečje števila akcij ter na obremenjenost terena. Tako ima postaja v Bovcu 31 članov, na tolminski pa jih je kar 35, kljub temu, da jih normativ določa samo 28.
Reševanje – tudi “prek mobilnega telefona”
Oba načelnika poudarjata, da imajo danes reševalci poleg gorskih akcij tudi veliko takih, ki so povezane z adrenalinskimi športi in padalstvom. Slednje so močno v porastu prav na Tolminskem in Kobariškem. Tu reševalci zaradi izpostavljenih cest (Čadrg, Polog, planine, Stržišče) velikokrat posredujejo tudi v prometnih nesrečah, izključene niso niti gozdarske delovne nesreče. Člani GRS Bovec so letos izpeljali že 27 akcij, tolminski reševalci 35. Največ reševalnih ur opravijo v poletnih mesecih, saj je prav ta čas v Posočju tudi največ ljudi. Čeprav se je v zadnjih letih pri večini gornikov zelo izboljšalo stanje samozaščite pa med njimi še vedno dobimo veliko tako imenovanih nedeljskih planincev, ki se v naše gore podajo 2 do 3 krat letno, med dopusti. Prav ti imajo najmanj ustreznega znanja, ne poznajo terena, največkrat niso pravilno opremljeni in predhodno si ne priskrbijo ustreznih informacij. Mrakič je poudaril, da se zadnja leta vedno bolj uveljavlja tudi reševanje “prek mobilnega telefona”.
Veliko planincev v raznovrstnih situacijah prosi reševalce za pomoč in nasvet kar prek telefona (nevihta, zgrešena pot, bližnje “nevarno” srečanje z divjadjo …). Tako lahko trdimo. da je postal mobilni telefon dodatni varnostni faktor v hribih.
Najdaljša akcija
Zanimalo nas je tudi, koliko ur v povprečju reševalci potrebujejo, da zaključijo akcijo. Na obeh postajah, kjer seveda vodijo tudi statistiko, znaša ta čas v povprečju 4,5 ure. V vsaki posamezni akciji pa je prisotnih 5 do 6 reševalcev. In kako statistika izgleda v praksi. Trušnovec je poudaril, da so najhujše noči in slabe vremenske razmere. Takrat ne morejo prositi za pomoč helikopterja in tako ostanejo za prenos opreme in ponesrečenih samo še pleča reševalcev. Mrakič je povedal, da je najdaljša reševalna akcija na Rombonu, ki so se je udeležili bovški reševalci, trajala od 21. ure do 6. ure zjutraj.
Neprestano usposabljanje
V kratkem obdobju so se razmere v Gorski reševalni službi zelo spremenile. Lastno opremo so zamenjali z enotno (prek postaje GRS), pozivniki pripomorejo, da akcije hitreje slečejo, sodobne radijske zveze poskrbijo, da so vedno na tekočem z dogajanjem, imajo nova terenska vozila, helikopter vedno pogosteje pomaga ponesrečenim do hitrejše pomoči … Vse to pa zahteva vedno večjo izurjenost reševalcev in neprestano usposabljanje. Vse potrebno znanje pridobijo na postajnih vajah, državnih tečajih, ki jih organizira komisija za GRS. Tako ima vsak posamezen reševalec na leto okrog 15 do 20 dni usposabljanja. Ob vsem tem pa skrbijo tudi za izobraževanje podmladka. Vsak začetnik naj bi načeloma že bil alpinist, oziroma naj bi bil vključen v alpinistični odsek, tako da ne začenja čisto na novo z vrvno tehniko. Po uspešno opravljenem triletnem pripravništvu pa ga čaka še izpit za gorskega reševalca.
Služba, družina in reševanje
Tempo življenja je vedno hitrejši. Zato nas je zanimalo, kako služba in družina stopata v korak s to dejavnostjo. Oba sta poudarila, da imajo delodajalci veliko posluha in razumevanja za njihovo reševalno delo. Družina pa se je morala navaditi živeli s tem. Pravzaprav obema veliko pomeni prav moralna podpora družine. Sama namreč pravita: “V kolikor te družina ne podpira, tega ne moreš delati!” Prav zato na obeh postajah enkrat letno organizirajo družinski vikend, na katerem se poveselijo vse družine reševalcev.
Patricija Rejec
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-7-8-2003.pdf
