Delo, 24. julij 1989
PREJELI SMO
V gorah se žal še vedno dogajajo nesreče zaradi istih ali podobnih vzrokov, kot odkar so si prvi ljudje pričeli utirati lepo, a tudi zahtevno pot v gorski svet.
Neprevidnost, neizkušenost, precenjevanje sposobnosti in podcenjevanje možnih težav in nevarnosti… so vedno rdeča nit žalostnih dogodkov. Kljub velikemu napredku našega alpinizma od vrhunskih dosežkov do vzgoje začetnikov, v gorah še vedno ugašajo življenja alpinistov, predvsem mladih.
Hiter razvoj prostega plezanja pri nas v zadnjih letih je sicer ugodno vplival tudi na nivo in kvaliteto klasičnega alpinizma, obenem pa pomeni novo nevarnost, predvsem za mlade in neizkušene. Prosto. športno plezanje in alpinizem nista eno in isto. Mladi v plezalnih vrtcih in drugih nižinskih plezališčih s primernim treningom dokaj hitro obvladajo plezanje šeste, sedme in še višjih težavnostnih stopenj. Toda plezanje v plezalnem vrtcu ni enako plezanju v gorah. Obvladovanje plezanja določene težavnostne stopnje v plezalnem vrtcu ne pomeni istega tudi v gorskih stenah, kjer se težavnosti plezanja pridružijo še višina, vremenski pogoji, težavna orientacija, zahtevnejše varovanje in marsikaj drugega.
Alpinizem ni samo plezanje. Predvsem je življenje v gorah in zanje, zato nudi in zahteva odlično poznavanje sebe in gorskega sveta. Marsikdo, ki tega ni dovolj upošteval, je zmoto plačal s poškodbo, nekateri žal tudi z življenjem. Gore so predvsem lepe in zanimive. Nevarne in včasih usodne so zlasti za tiste, ki jih ne spoštujejo in ne poznajo dovolj dobro. Zelo malokrat je vzrok gorske nesreče težko predvidljiva objektivna okoliščina. Večini nesreč v gorah tako kot v prometu in marsikje drugje še vedno botrujejo človekove napake. Nesreča v steni Vežice v Kamniških Alpah 1. julija letos je le zadnji v vrsti podobnih tragičnih dogodkov bližnje preteklosti. Sedemnajstletni fant je umrl v bolnišnici zaradi posledic padca v steni kljub praktično idealnemu poteku reševalne akcije takojšnjemu ukrepanju dveh zdravnikov gorske reševalne službe, ki sva po naključju plezala v bližini, kljub sodelovanju radioamaterjev, s pomočjo katerih smo hitro priklicali reševalni helikopter, kljub nudenju vse v zahtevnih okoliščinah možne nujne medicinske pomoči vključno z oživljanjem in kljub hitremu prevozu s helikopterjem v Univerzitetni Klinični center.
Tudi hitrost in kvaliteta reševanja v gorah napredujeta. Gorski reševalci zelo dobro sodelujemo z Letalsko enoto milice. Reševanje s pomočjo helikopterja je rešilo že prenekatero v gorah ogroženo življenje. Včasih pa je žal vse zaman. Takrat nam ostane le grenak občutek in žalostno dejstvo tragičnih posledic napak, katerih ne zmorejo popraviti ali vsaj omiliti niti skrajni napori in dostikrat tudi tveganje reševalcev.
Dr. Iztok Tomazin
