Bohinjske novice
Spominsko obeležje prof. dr. Franu Jesenku (1875 – 1932), slovenskemu znanstveniku in gorniku leta 2005?
Dr. Fran Jesenko, prvi izvoljeni redni profesor botanike, fiziologije rastlin in genetike na ljubljanski univerzi (1922), je bil eden najbolj vnetih zagovornikov in soustvarjalcev Triglavskega narodnega parka (TNP). Neposredno po podpisu pogodbe o ustanovitvi »Alpskega varstvenega parka nad Komarčo« (1. julij 1924) je v dneh od 4. do 5. julija istega leta s skupino svojih študentov označil meje narodnega parka v Dolini Triglavskih jezer. Prof. Jesenko je že takrat, kot prvi, uporabljal ime »Triglavski narodni park«.
Kdo je bil človek, čigar ime poznamo iz zgodovine nastajanja TNP, po Jesenkovih priznanjih, katere od leta 1972 podeljuje Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, po spominskem kamnu v vznožju Šišenskega hriba v Ljubljani in spominski plošči na rodni hiši v Kopališki ulici v Škofji Loki, po Jesenkovi vrtnariji v Mestnem Logu in po Jesenkovi cesti v ljubljanski Spodnji Šiški? Prof. dr. Fran Jesenko je bil znanstvenik, mednarodno priznan rastlinski genetik in odličen pedagog, sodoben raziskovalni duh svojega časa, enkraten poznavalec naše flore, zavzet gornik in vsestranski športnik ter velik zaljubljenec v domačo deželo in njene lepote. V veliki vsestranskosti je kot odličen smučar postal tudi prvi predsednik zimsko-športne zveze v Kraljevini Jugoslaviji.
Po gimnaziji v Ljubljani je leta 1895 vpisal naravoslovje; botaniko, geologijo z mineralogijo in kemijo na dunajski univerzi ter julija 1900 promoviral za doktorja z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatomsko zgradbo asimilirajočih rastlinskih organov.
Prepotoval je skoraj vso Evropo ter govoril in pisal nemško, češko, francosko, italijansko in švedsko, pasivno pa je obvladal angleško, norveško in rusko. Od 1904 do 1908 je na pobudo dunajskega botaničnega inštituta proučeval floro Nilove doline in puščavske Arabije. Po vrnitvi ga je Visoka šola za kmetijstvo na Dunaju imenovala za asistenta in za upravnika rastlinogojske postaje pri katedri za žlahtnenje rastlin. Tam se je Jesenko poglabljal v fiziologijo in genetiko rastlin, več mesecev pa je delal tudi na inštitutu Vilmorin v Parizu ter na inštitutih v Upsali in v Stockholmu ter napisal večje število razprav.
Jesenkovi znanstveno raziskovalni dosežki so naleteli na veliko pozornost med tedanjimi genetiki. 1913 so ga izvolili za docenta na dunajski univerzi, kjer je do vpoklica na fronto predaval rastlinogojstvo in vrtnarstvo.
Na ruski fronti je bil ranjen, po vojski pa se ni več vrnil na Dunaj; odzval se je vabilu iz domovine. Leta 1919 je bil izvoljen za docenta, naslednje leto pa za rednega profesorja na zagrebški univerzi, v učni kolegij novoustanovljene ljubljanske univerze pa je vstopil 17. aprila 1921 kot njen prvi redni profesor za botaniko.
V omejenih materialnih razmerah nastajajočega znanstvenega središča je nadaljeval z raziskovalnim delom, vendar je ljubljansko obdobje najbolj izrazito zaznamovala predvsem njegova osebnostna nota z likom skoraj idealne podobe učitelja in vzgojitelja. Z veličino izjemne razgledanosti in izkušenosti, ki sta ju izoblikovala njegov duh in več kot zanimiva življenjska pot ter s šarmom osebnostne topline je svojim študentom podal roko in jih popeljal v naravo, tako nekako, kakor kasneje prof. Pavel Kunaver svoje dijake in tabornike. Vpeljal jih je v lepote slovenske krajine in skupaj z njimi proučeval alpsko floro ter jih navajal k spoštovanju narave. Drugo pomembno življenjsko delo prof. dr. Frana Jesenka so torej njegova prizadevanja za ohranitev biotopa Slovenije bodočim rodovom, sicer obdarjenim z enkratnim bogastvom flore in favne v svoji deželi na stičišču alpskega, kontinentalnega, mediteranskega in predalpskega podnebja, v deželi izjemne geološke, geografske, kulturno zgodovinske in vseobsegajoče estetske pestrosti. Bil je univerzitetni učitelj prvim diplomiranim biologom ljubljanske univerze, med katerimi so bili tudi kasneje zelo poznani in cenjeni slovenski znanstveniki Maks Wraber, Viktor Petkovšek, Anton Polenec in drugi. Prav oni, Jesenkovi nekdanji študentje, so kasneje pripovedovali, kako nalezljiv je bil njegov entuziazem in koliko jih je bilo, ki so se prav zaradi njega za vedno zapisali goram.
Prof. dr. Fran Jesenko se je julija 1932, med opravljanjem svojega pionirskega poslanstva, raziskovanjem in urejanjem TNP, smrtno ponesrečil v steni Komarče. Ob planinski poti, v bližini kraja nesreče, je bilo nekoč majhno spominsko obeležje. V letu 2004 so na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani izrazili željo, da bi nadomestili nekdanjo ploščo in pričeli postopek, v katerega se je vključil tudi javni zavod Triglavski narodni park. V idejni zasnovi predvideno obeležje se ne bo vrnilo na mesto nesreče. Nastal bo majhen spominski park Pri Savici, ki bo tudi možen prostor za prenos in namestitev mnogih spominskih napisov, raztresenih po gorah Bohinja (primer planine V Klinu, Velika Pišnica), nič birokratsko obvezujočega, le priporočilo svojcem in prijateljem, ki si tega žele.
Jože Andrej Mihelič
KOMENTAR:
system, sobota, 25. junij 2005, ob 08:01
Ob nadvse hvale vrednem spominu na zaslužnega Frana Jesenka in prav tako pohvalni spodbudi za majhen spominski park Pri Savici naj iz nove knjige SPOMIN IN OPOMIN GORA – Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah navedem opis njegove nesreče in nekaj misli o naših spominskih parkih.
O nesreči Frana Jesenka
12. julija 1932 je 57-letni dr. Fran Jesenko, doma iz Škofje Loke, profesor botanike, fiziologije rastlin in genetike na ljubljanski univerzi, glavni pobudnik Triglavskega narodnega parka in smučarski organizator, nesel težak nahrbtnik s hrano in raznimi stvarmi svojim študentom v kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m, Julijske Alpe, Atlas Slovenije 79 A 2). V steni Komarče je opazil redko rastlino in se je s poti povzpel proti njej, vendar je v nerodnem položaju zaradi nahrbtnika omahnil. Padel je samo nekaj metrov globoko, a tako nesrečno, da si je poškodoval glavo in si kljub zavesti ni mogel pomagati. Mimoidoči so poklicali gorske reševalce. Umrl je po dveh dneh v ljubljanski bolnišnici.
(PV 1932, 168 opis, 271 om.; Wester reg.; PV 1949, 234 om., 1967, 342 om.; Župančič, arhiv; Pregled reg.; Mazi 476; Šegula, Nevarnosti 175 opis; Proteus 1982, 151 čl., pokopan v Škofji Loki; Serajnik 143; ov. Joža Mihelič)
O naših spominskih parkih
Dolga desetletja se je starejših žrtev Triglava mogoče spomniti na pokopališču na Dovjem. Leta 1966 so na pobudo Janeza Krušica v Kropi naredili kovinsko spominsko knjigo, v kateri so bili podatki ponesrečenih v Triglavu in drugih gorah nad dolino Vrat. Dolga leta je bila zraven spominskega reliefa Marjana Keršiča – Belača, potem pa so iz knjige začeli izginjati listi in jo je PD Dovje-Mojstrana moralo začasno umakniti. Leta 1981 je bil v Kamniški Bistrici odkrit spominski park, v katerem so spominske plošče ponesrečenih na južni strani Grintovcev. Pod Storžičem je bilo leta 1987 odkrito tridelno spominsko obeležje vsem, ki so se ponesrečili v Storžiču, in Tržičanom, ponesrečenim drugod. Leta 1998 je nastal spominski park Mali Tamar v Krnici s podatki vseh, ki so se ponesrečili v gorah nad Kranjsko Goro, leta 2002 pa so bile v kapelici v Tamarju nameščene spominske tablice vseh ponesrečenih v gorah nad Ratečami. Prav bo, če bodo tem spominskim parkom v takšni ali drugačni obliki sledile tudi druge naše gorske doline. Tako bo mogoče vsakemu svojcu ali prijatelju pokojnih priti na kraj, kjer se bo lahko v tišini in zbranosti spomnil vseh, ki jih ni več.
