Pri reševanju štejejo ure in minute

DeloPanorama – Staš Ivanc: Po nesreči Tomaža Humarja v Nepalu

Vsake reševalne akcije v Himalaji se je treba lotiti drugače – Švicarji v 99 odstotkih najdejo ponesrečenca, če ga le ni zasul sneg – Neurejen status slovenskih gorskih reševalcev

Tomaž Humar, eden največjih alpinistov na svetu, bo za vedno ostal na Himalaji, ki mu je toliko pomenila. Njegov pepel bodo najverjetneje raztresli pod 7227 metrov visoko goro Langtang Lirung, kjer so ga v soboto zjutraj s helikopterjem našli švicarski reševalci iz Zermatta, ki jih je na pomoč poklical Viki Grošelj, koordinator reševanja v Sloveniji. A kljub njihovi neverjetni učinkovitosti je bilo za Humarja prepozno; kakor domnevajo po prvih rekonstrukcijah nesreče, je verjetno umrl že v ponedeljek ali torek, se pravi kmalu zatem, ko je v bazni tabor sporočil, da je v težavah.

Za Vikija Grošlja, našega vrhunskega alpinista, ki ima za seboj že vrsto odprav v Himalaji, koordiniranje reševalnih akcij slovenskih alpinistov v tujini ni več novost. Začelo se je leta 2005, ko je Tomaž Humar obtičal v steni Nanga Parbata v Pakistanu. »Takrat je Tomaž ugotovil, da ne bo šlo drugače, kakor da reševanje koordinira nekdo iz Slovenije. Poznala sva se že dolgo, bila sva dobra prijatelja, podpiral sem ga pri podvigih in v javnosti, ki se je včasih obrnila proti njemu. Verjel sem v njegove ideje. To si je očitno zapomnil,« razlaga Grošelj, ki je lani sodeloval tudi pri reševanju Pavleta Kozjaka in Dejana Miškoviča z gore Mustagh Tower; Kozjak se iz Pakistana ni vrnil.
Stvar je zagrabil kot laik na tem področju. Resda je bil gorski reševalec, a taka akcija je nekaj popolnoma drugega od utečenega reševanja v Evropi, kjer obstajajo posebne službe, večinoma poklicne. »Bila je stvar improvizacije,« pojasnjuje Grošelj. »Med akcijo pred štirimi leti smo se ogromno naučili; poleg tega, da smo rešili Tomaža, je bil to velik uspeh za vse nas, saj so se skrajšali odzivni časi. Tudi tokrat je Švicarjem uspelo neverjetno zmanjšati odzivni čas zaradi izkušenj iz preteklosti in ker se poznamo in si zaupamo. Ni mi bilo treba povedati dosti več kakor to, da ima Tomaž spet težave.« Akcija švicarske reševalne službe Air Zermatt je bila res bliskovita: tričlanska ekipa je v nekaj urah od vzleta helikopterja izpod Langtang Lirunga res našla Humarja, a žal mrtvega.

Tokratna akcija je bila popolnoma drugačna kakor tista pred štirimi leti. Medtem ko v Pakistanu ne moreš narediti ničesar brez politike, brez vpliva na vojsko – in to je bilo mogoče samo s pomočjo slovenskih državnikov -, je v Nepalu ravno nasprotno: manj ko se vmešavata oblast in vojska, bolje in hitreje teče reševanje. Saj so neke vzporednice, pravi Grošelj, a vsako akcijo moraš zastaviti na novo, vsake se moraš lotiti drugače. Ključnega pomena je čas, saj gre za ure in minute. »To je strahoten pritisk. Tiste dni nisem čutil nobene utrujenosti, delal sem kot kak zombi, ko pa je bilo vsega konec, sem bil popolnoma zdelan,« priznava Grošelj.

Brez izkušenj ne bi šlo

Dosedanje izkušnje so Grošlju pomagale tudi tokrat, ko je navezal stik s švicarskimi reševalci. Gerold Biner, vodja reševalne službe v Zermattu in prijatelj, s katerim se še nista nikoli videla, mu je dejal le: »Nič ne razlagaj, samo povej, ali gremo ali ne, drugo bomo uredili mi.« Že naslednjega dne so bili na poti v Nepal. V nasprotju z letom 2005, ko je bilo treba dati določena jamstva za plačilo – tedaj je vskočila družba Mobitel -, so Švicarji tokrat rekli, da bodo vse uredili naknadno. »Šli so na suho, kakor se reče,« doda Grošelj; gmotne stroške bo krilo Tomaževo podjetje.

»Nikoli ne bom razumel, zakaj gredo takšne akcije nekaterim tako pošastno v nos: ‘Koliko pa bo to stalo slovenske davkoplačevalce?’ Tomaž Humar je bil tudi sam gorski reševalec in popolnoma zastonj sodeloval v nešteto akcijah ter ljudem pomagal z gora. In če bi zdaj vse to ovrednotili, bi imel v ‘dobropisu’ vsaj še pet takšnih akcij,« poudarja Grošelj.

Klasično in helikoptersko reševanje

Obe akciji morata biti vzporedni, razlaga Grošelj. Reševalci poskušajo priti do ponesrečenca in ga z vrvnimi tehnikami spraviti s stene. Hkrati poteka helikopterska akcija in vsi upajo, da bo helikopter opravil svoje delo, saj je to neprimerno lažje, hitrejše in manj tvegano. Zato si alpinisti prizadevajo, da bi za reševanje usposobili domačine, saj so najbliže mestu nesreče. Švicarji so lahko še tako briljantni, vendar potrebujejo 40 ur, da pridejo do Nepala. V tem času lahko domači reševalci naredijo marsikaj, in to ne le za tuje alpiniste, temveč tudi za domačine.

V Pakistanu je bila vsaj vojska, ki pa ima svoja pravila: civilist nima niti najmanjše možnosti, da bi kaj dosegel. Nazir Sabir, eden najboljših in najvplivnejših pakistanskih plezalcev, je pred štirimi leti povedal Grošlju: »Niti povohali te ne bodo, če ne bo posredovala vaša politika.« Srečno naključje je bilo, da sta bila tedanja predsednika Slovenije in Pakistana Janez Drnovšek in Pervez Mušaraf osebna prijatelja; večkrat sta se srečala na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu. In to je močno pripomoglo k reševanju, dobro pa je bilo, da je bil Mušaraf tudi general. In če pride ukaz od zgoraj, se vojska zgane. Pilota Rašid in Halid, ki sta rešila Humarja z Nanga Parbata, sta prav tako vedela, da morata izpolniti ukaz. In to sta v težkih razmerah storila v borih desetih minutah, pove Grošelj.

Pri nas le prostovoljna reševalna služba

Kako pa gre to pri nas? Ko ponesrečenec ali kdo drug pokliče pokliče številko 112, operater presodi, za kaj gre, in obvesti lokalno reševalno postajo. Tam ocenijo, koliko ljudi bo potrebnih, pove predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Miro Pogačar. Naši gorski reševalci so prostovoljci, ki ljudi rešujejo v prostem času oziroma med redno službo, kar utegne biti precej zoprno. »To je največji problem. Če je bila gorska reševalna ekipa nekoč v ponos neki tovarni ali podjetju, je zdaj obremenjujoča, saj človeka nihče ne more več pogrešati, naj gre za delo v pisarni ali za tekočim trakom.« Popoldne in ob koncu tedna še gre, v dopoldanskih urah pa imajo lahko resne težave. »Tega se najbolj bojimo, saj država preprosto ne uredi statusa prostovoljnih služb.« Reševalci so upravičeni do povračila osnovnih stroškov, se pravi prevoza in malice; za samo delo niso plačani. Nakup opreme sofinancira Uprava za zaščito in reševanje, druga glavna pomočnica je Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO).

Pri helikopterskem reševanju – in urjenju – sodelujejo z vojsko in policijo, ki imata kakih šest ali sedem helikopterjev, primernih za reševanje v gorah. V tem letu so posredovali 370-krat in 136-krat uporabili helikopter. GRZS trenutno deluje le na ozemlju Slovenije, ustanavljajo pa tudi enoto za posredovanje v tujih gorah, predvsem za takšne primere, kakršna sta bila Humarjeva.

Hitri in učinkoviti Švicarji

Ko je Viki Grošelj v sredo proti večeru poklical Gerolda Binerja in mu razložil, za kaj gre, mu je vodja helikopterskih poletov pri Air Zermattu, ki je že pred štirimi leti sodeloval v reševalni akciji z Nanga Parbata, odvrnil: »Ni problema.« Sklical je ekipo – pilota Roberta Andenmattna, šefa zermattske gorske reševalne službe Bruna Jelka ter alpinista in reševalca Simona Anthamattna – in nato so v pripravljenosti čakali na Grošljev klic. Naslednje jutro so opremo spakirali v eni uri in odšli.

V Zermattu na leto opravijo 1500 reševalnih akcij. Tudi zanje je reševanje v Himalaji še nekaj precej novega. Čeprav priskočijo na pomoč planincem v sosednji Italiji, je bila to šele druga pot v Himalajo po Nanga Parbatu.

Švicarska ekipa, ki je v Himalaji letela z nepalskim helikopterjem, se pri reševanju zanaša predvsem na svoje oči. »Če planinec ni prekrit s snegom, ga bomo našli v 99 odstotkih primerov,« zatrjuje Biner. Z leti izkušenj so se naučili razpoznati vsako stvar, ki ne sodi na goro. S helikopterjem se močno približajo steni in opazujejo, ali je v njej kar koli nevsakdanjega, umetnega. Bruno Jelk je Humarja opazil skoraj takoj, čeprav ponesrečeni alpinist na sebi ni imel živih barv, je povedal Biner. Poleg tega so ga našli precej niže, kakor so pričakovali.

Simon Anthamatten, mož, ki je prvi prišel do Tomaža, je dobitnik lanskega zlatega cepina, najvišjega svetovnega alpinističnega priznanja, je še povedal Viki Grošelj. »In tako se je zgodilo, da je dobitnik zlatega cepina reševal drugega dobitnika zlatega cepina,« je dodal Viki Grošelj. Humar ga je prejel leta 1996 za vzpon na Ama Dablam.

Staš Ivanc

KOMENTARJA:

Iztok Snoj, 19. 11. 2009

Članka sprva nisem imel namena komentirati. Gre za navidez banalno zadevo – Pavletov priimek je obakrat napisan narobe (torej ne gre za tipkarsko napako). Žal Pavle ne more več vplivati na to, da bi se novinarji pri njegovem priimku vsaj malo potrudili, ko navajajo posamezna dejstva. Drug tak primer je v članku https://www.gore-ljudje.net/informacije/50420/. Pri popisu »Nesreče slovenskih odprav v Himalaji« izpustili smrtno nesrečo Mihe Valiča na Cho-Oju, 4. oktobra 2008.

Zakaj to pišem: Tomaž si je izbiral poti, na katerih je bila pomembna vsaka podrobnost na meji med tostranstvom in onostranstvom. Pri takih poteh je to lahko očitno vsakemu. Ne znamo pa opaziti, da je tudi vsakdanje življenje sestavljeno zgolj iz niza posameznih trenutkov (podrobnosti), nič več in nič manj.

Zvonko Požgaj, 19. 11. 2009

Le manjši dodatek k zadnjemu stavku. Zlati cepin za vzpon na Ama Dablam leta 1996 sta prejela skupaj z Vanjo Furlanom.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja