Glas, 12. september 1975
Samo letos je v naših gorah že umrlo 25 ljudi, od leta 1970 do letošnjega avgusta pa so gore terjale 118 življenj — Kako omiliti žalostno statistiko?
Z gora prihajajo klici na pomoč! Gorski reševalci (v Sloveniji jih je okrog 260), pripravljeni za reševalce (skupno jih imamo v republiki okrog 150), za gorsko reševalno službo usposobljeni miličniki, zdravniki in vodniki reševalnih lavinskih psov, ki jim v najkritičnejših trenutkih pomagajo tudi helikopter Republiškega sekretariata za notranje zadeve, se odzovejo na slehernega. Ni jim mar izgubljenih ur, preletajo znova in postavljanja svojega življenja na kocko. Odhajajo med stene z edinim ciljem: pomagati ljudem, katerih življenje visi na nitki, oditi jim objem smrti in pomagati na poti v dolino. Pomoči potrebujejo so največkrat mladi, zaljubljeni v ne gore in željni zajeti lepote gorskega sveta prehitro, brez potrebnega znanja, opreme in moči. To jih pogosto stane življenje. Samo letos je v gorah umrlo že 10 ljudi. Prav tolikokrat so se reševalci žalostni vrnili v dolino. Koliko jih poznam. Vem, da za hrabre može največje veselje ni zasluženo reševalno priznanje ter največja nagrada iskrena zahvala človeka. Kaj več ne terjajo…
Statistika gorskih nesreč v Sloveniji je žalostna. Leta 1970 je v gorah umrlo 14 ljudi, leto kasneje 18, leta 1972 28, leta 1973 23 in leta 1974 17. Letos, čeprav smo komaj na četrtine meseca, se število nesreč že krepko presega!
So za žalostno bilanco krive prenatrpane planinske postojanke, kjer je največkrat težko najti kotiček za počitek in spanje, neprimerna oprema in obutev planincev, premalo znanja, precenjevanje sposobnosti in moči, alkohol, ki se je že razpasel po planinskih postojankah, letošnja nevarna pota, na katerih je ležala dlje kot pretekla leta obilica snega, nespoštovanje opozoril in navodil izkušenih planincev in vodnikov, nepoznavanje potov in smeri, pohodi na slepo (kamor prideš, pa pač prideš) itd. Od omenjenih vzrokov je težko opredeliti glavnega. Lahko pa trdimo, da vsi skupaj prispevajo k tako skokovitemu naraščanju nesreč v gorah, med katerimi je odstotek smrtnih iz leta v leto večji.
Izgovarjanje, da je večje število nesreč v gorah le logična posledica povečanega obiska in zanimanja za gore, je neutemeljeno, čeprav gre brez dvoma delno tudi tu iskati vzroke. Vendar tičijo kali prepogostih gorskih klicev na pomoč drugje in tu jih kaže odstranjevati. Pogosteje bi kazalo pod strokovnim vodstvom organizirati skupinske pohode v gore s točno določitvijo poti in cilja. Smeleje kot doslej bi morali planinci zahajati v manj znane in obiskane planinske kotičke. S tem bi se obisk gora enakomerneje razdelil in obenem razbremenil točke, kjer posebno v sobotah, nedeljah in praznikih vlada gneča, kakršno je celo v dolini težko najti! Primerni so enodnevni pohodi. Če recimo krenemo zgodaj zjutraj, v Sloveniji skoraj ni planinske točke, ki je v enem dnevu ne bi dosegli! K zmanjševanju števila nesreč bi veliko prispevala tudi okrepljena gorska reševalna in preventivna služba, za hitro posredovanje. To bi terjalo dodatna sredstva. Našli bi jih bodisi s povečano planinsko članarino, večjimi cenami storitev v planinskih postojankah ali drugimi viri. Del tega denarja bi kazalo potrošiti še za vzdrževanje in označevanje potov, če že gornike puščamo same na pot, brez organizirane vodniške službe. Največje rezultate pa lahko dá stalno opozarjanje učinkovitejše in boljše izobraževanje planincev. Šole, ki jih organizirajo Planinska društva, niso dovolj. Planinska vzgoja bo morala krepkeje poseči v šole v krajevne skupnosti in delovne kolektive. Mogoče ne bi bilo narobe, če bi postal vsak obiskovalec gora član planinske organizacije, za sprejem vanjo pa bi moral pokazati določeno mero osnovnega planinskega znanja. Tako ukrepajo marsikje v tujini, pa jim doslej še ni bilo žal!
Končno pa ob odhodu v gore samemu sebi recimo: bodimo vendarle previdni, ne precenjujmo samega sebe in ne podcenjujmo gora ter upoštevajmo že tolikokrat napisane napotke. Če bomo tako ravnali, bo planinskih tragedij zanesljivo manj!
J. Košnjek
