Planinski vestnik 2006/06
glede na članek »Bitka za ranjence«, objavljen 5. maja 2006 v tedniku Več
Planinska zveza Slovenije se je v času, odkar so v Gorski reševalni službi Slovenije pri PZS (v nadaljevanju GRSS) začeli postopke za organizacijsko preoblikovanje, ki predvidevajo ustanovitev Gorske reševalne zveze Slovenije, izogibala kakršnemu koli razčiščevanju notranjih vprašanj v javnosti.
Žal ugotavljamo, da je čas pred volilno skupščino PZS in predvidenim ustanovnim zborom Gorske reševalne zveze Slovenije po mnenju nekaterih, ki v GRSS pri PZS vodijo politiko odcepitve od matične organizacije, očitno primeren za širjenje neresnic o planinski organizaciji in žal tudi o njenem predsedniku. Drugače si članka, ki je bil objavljen v tedniku Več v petek, 5. maja 2006, in v katerem novinar Boštjan Fon tendenciozno in enostransko, predvsem pa črno-belo, piše o Planinski zvezi Slovenije kot o okosteneli, pridobitniški organizaciji in Gorski reševalni službi pri PZS kot »žrtvi« razmer, ki ovirajo njeno delovanje, ne moremo razlagati. Podobne, netočne trditve so objavljene tudi v sporočilu, ki ga je GRSS poslala PZS, članom UO PZS in svojim postajam ter društvom in je objavljeno tudi na spletni strani Gore-ljudje. Planinska zveza Slovenije se na tako nizko raven ne bo spuščala, bomo pa pojasnili nekatere zgrešene in tendenciozne trditve.
Očitek, da PZS opravlja gospodarsko profitno dejavnost, ne drži! Dejavnost PZS je veliko širša. Od 248 planinskih društev (v nadaljevanju PD), združenih v PZS, jih upravlja planinske koče le tretjina. Torej planinska društva, ne pa PZS! Ta društva skupaj s še nekaterimi, ki nimajo koč, vzdržujejo tudi približno 7.000 km planinskih poti, oboje pa pomeni pomemben del športne in turistične infrastrukture, ki je v gorah ni sposoben vzdrževati nihče drug. Koče v glavnem lahko pozitivno poslujejo le zaradi velike požrtvovalnosti upravljavcev ter stotin prostovoljcev, ki vanje vlagajo na tisoče ur dela. Zaslužek v kočah se porabi za vzdrževanje in za osnovno dejavnost planinskih društev, ki jih upravljajo. Tako dejavnost omogoča tudi zakon o društvih, katerega 22. člen pravi: »… društvo lahko opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Pridobitna dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu in mora biti povezana z nameni in nalogami društva ter se lahko opravlja v obsegu, potrebnem za njegovo doseganje.«
Kakšne so cene v planinskih kočah? Primerljive s cenami v drugih alpskih državah; tako tudi cena vode, ki se prodaja po kočah. Vode pa ne prodaja PZS – ta le določa najvišje dovoljene cene za nekatere storitve v planinskih kočah. Zanima pa nas, ali pisec članka ve, kolikšni so stroški oskrbe teh koč?
Ko smo že pri številkah: PZS in planinska društva prejmejo od naše države (sredstva MŠŠ, športna fundacija, občine) sredstva (iz prijav na razpise) v višini približno 300.000 € na leto za vzdrževanje koč in poti, pa še to le v visokogorju. V Avstriji dobi OEAV za ta namen 1.750.000 € (samo iz virov, primerljivih z našimi), sicer pa skupaj 7 mil. € na leto.
Zato menimo, da PZS in njenim društvom pridobitništva res ni mogoče očitati.
Tudi primerjava glede zavarovanja članov PZS in GRSS in plačevanja stroškov reševanja s helikopterjem je enostranska in popačena. PZS je z zavarovalnico TILIA sklenila pogodbo, po kateri so nezgodno in za odgovornost zavarovani vsi njeni člani, ki si zavarovanje plačajo sami; to zavarovanje je vključeno v članarino. Gorskim reševalcem ga plača država! Ker bo v prihodnosti tudi v Sloveniji treba plačevati za vse vrste reševanja, torej tudi v gorah, si PZS že zdaj prizadeva doseči, da bi bili njeni člani zavarovani tudi za primer reševanja v domačih gorah; za reševanje v gorah Evrope je to že uredila. V zvezi s tem je ustreznim ministrstvom in zavarovalnicam poslala že več predlogov za izdelavo ponudb, vendar doslej še ni dobila nobenega konkretnega odgovora. PZS je tudi že posredovala pri ZZZS zaradi nedopustnega tolmačenja pravila, da je brezplačno reševanje močno le, ko se reševanec poškoduje, ne pa tudi v primeru, ko je storil vse potrebno za svojo varnost, vendar objektivne nevarnosti, v katerih se je znašel, ogrožajo njegovo zdravje in življenje.
Predvsem pa bi radi poudarili tole: načelnik GRSS gospod Toni Smolej je tudi v prispevku v tedniku Več večkrat poudaril, da PZS reševalce ovira in da želijo misliti s svojo glavo. Trditev, da se mora GRSS osamosvojiti zato, ker jo PZS ovira pri strokovnem delu, in da ne more pridobiti statusa humanitarne organizacije, ker ni samostojna pravna oseba, je popolna izmišljotina.
Dejstva so taka:
– SPD, katerega legitimna naslednica je PZS, je GRS ustanovila leta 1912 kot samozaščitno planinsko organizacijo. PZS je vseskozi skrbela za kadrovsko in do leta 1991 tudi finančno osnovo za njeno delovanje.
– PZS je za GRSS v okviru PZS pridobila status humanitarne organizacije decembra leta 2005. Za pridobitev tega statusa ni bila in tudi v prihodnje ni potrebna nikakršna drugačna organiziranost GRSS, kot v nastopih trdijo gorski reševalci. PZS se ni nikoli vmešavala v strokovno delo gorskih reševalcev ali jih kakor koli omejevala pri njihovem delu, kot ji očitajo, ga je pa vedno vzpodbujala.
– PZS je za GRSS pri PZS konec leta 2002 ustanovila samostojen TR pri NLB, tako da se je samostojno finančno poslovanje GRSS začelo že z letom 2003. Zato so vsi očitki GRSS, da jo PZS finančno omejuje, povsem brezpredmetni.
– PZS si je vedno, skupaj z GRSS, prizadevala, da bi GRSS dobila čim več sredstev za svoje delo, da bi se njeno delovanje zakonsko uredilo in da bi se tudi ustrezno vrednotilo.
– GRSS je organizirana v okviru PZS, ki jo je tudi ustanovila, zato je dolžna upoštevati določila statuta PZS; to velja za vse komisije in planinska društva. Vendar je vodstvo GRSS v zadnjem času dosledno ignoriralo PZS in njen upravni odbor in delovalo ne oziraje se na sklepe organov PZS in v nasprotju z njenim statutom.
Planinska zveza Slovenije je Gorski reševalni službi Slovenije predlagala:
– Društva gorskih reševalcev kot samostojne pravne osebe obdržijo svoj dosedanji status v PZS.
– Reševalne postaje pri planinskih društvih se preoblikujejo v samostojna društva in se vključijo v PZS.
– Dopolni in spremeni se 20. člen Statuta PZS in se natančneje opredeli vloga komisije GRS pri PZS. Tej komisiji se določijo statutarna pooblastila:
– načelnik komisije je eden izmed podpredsednikov PZS;
– načelnika komisije se imenuje na usklajen predlog Zbora reševalcev in Upravnega odbora PZS;
– komisija GRS izvaja kadrovanje in izobraževanje gorskih reševalcev;
– finančni načrt GRS ter materialna in finančna sredstva so sestavni del finančnega načrta PZS z ločenim finančnim prikazom.
Predlagano je bilo tudi, da se GRSS organizira v okviru PZS kot društvo, ki bi imelo status samostojne pravne osebe, vendar znotraj PZS, to pa pogajalcem GRS ni bilo niti najmanj všeč, saj so menili, da bi potem preveč izgubili, z izgovorom, da so zavezani sklepom Zbora GRSS iz leta 2004. Ravno tako PZS na svoje vprašanje ni nikoli dobila odgovora oziroma izdelane utemeljitve vzrokov za reorganizacijsko preoblikovanje GRSS. Trditev, da PZS ne more pridobiti statusa humanitarne organizacije za GRSS, se je že izkazala za neresnično, prav tako tudi izjava, da je podeljeni status časovno omejen oziroma začasen. Tudi trditve, da reševalci iz raznih postaj ne morejo biti zavarovani ali da se jim ne sme izplačevati potnih stroškov, ne držijo in so smešne.
Sicer pa vodstvo GRSS nima popolne podpore pri svojih članih. Trenutno se je 5 gorsko-reševalnih postaj, ki opravijo več kot 30 % vsega reševalnega dela na leto, izreklo proti njegovi nameri. Vodstvo GRSS se ob tem očitno ne zaveda, da organizacijska razdvojenost, neurejeni finančno-pravni odnosi na novo nastajajoče združbe in različni pogledi na razvoj gorskoreševalnega dela lahko v končni fazi vplivajo tudi na kakovost reševalnih akcij.
Planinska zveza Slovenije
v.d. GS PZS: Danilo Sbrizaj
predsednik: Franci Ekar
V Ljubljani, 11. 5. 2006
