Pogovor z Miho Valičem

Planinski vestnik 2007/05

Pogovor z Miho Valičem o uspešni izvedbi projekta 82 × 4000

»Očitno sem dober v trpljenju«

Miha Valič je alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik z mednarodno licenco, vodnik reševalnega psa, že nekaj let vrhunski športnik, vsestranski plezalec, predvsem pa človek z neverjetno voljo. Letošnjo zimo je izpeljal zahteven projekt, ki je edinstven v svetovnem merilu: stal je na vrhovih vseh štiritisočakov v Alpah, ki so na uradnem seznamu UIAA. Kot prvi na svetu pozimi in v enem zamahu. Ideja sicer ni zrasla na njegovem zelniku. Že poleti leta 1993 sta Martin Moran in Simon Jenkins v 52 dneh prečila 75 vrhov. Spomladi leta 2004 je sledil poskus Patricka Berhaulta in Philippa Magnina, ki se je končal z Berhaultovo smrtjo. Dve leti pozneje sta, prav tako spomladi, Franz Nicolini in Michele Compagnoni že stala na 25 štiritisočakih, potem pa sta zaradi slabega vremena odnehala. Miha je načrtoval vseh 82 vrhov nanizati v 82 dneh, a je zaradi težav z vremenom zgodbo zaključil v 102 dneh. Na račun »hoje po oblih snežnih kepah«, kot je Mihov projekt imenoval eden od njegovih pogostih soplezalcev, je slišal precej zbadljivk, a večinoma so se šaljivci, potem ko so z njim prehodili ali preplezali del poti, posuli s pepelom, se pokesali svojih pregrešnih izjav in se v en glas strinjali, da je Miha res »car«.

Ideja, da bi v enem zamahu poskusil osvojiti vse pomembnejše štiritisočake v Alpah, torej ni nova. Kako si prišel do tega, da si jo poskušal uresničiti?
O tej ideji sem razmišljal že prej, še preden sem izvedel, da so jo že poskusili realizirati. Sploh za Angleža, ki sta projekt poskusila prva in ga poleti tudi izpeljala (čeprav sta imela očitno drugačen seznam štiritisočakov, op. p.), sem izvedel šele tik pred odhodom. Ko sem začel poizvedovanje, sem pravzaprav najprej naletel na poskus Francozov Berhaulta in Manina, za ostala poskusa (angleškega in italijanskega) pa sem izvedel kaka dva meseca pred odhodom. Najprej sem načrtoval, da bi se projekta lotil spomladi, tako kot Berhault, ker se mi je zdelo, da je izbral najprimernejši letni čas. Ko sem izvedel, da je Angležema uspelo projekt izpeljati poleti, se mi je zdelo, da je korak naprej, če ga poskusim izvesti pozimi. Poleg tega lahko spomladi dostikrat zapade veliko snega, recimo aprila ali maja, januar pa je pogosto zelo suh mesec. Pozneje se je pokazalo, da je bila to dobra odločitev, saj je bilo januarja in v začetku februarja zelo lepo vreme, potem pa se je pokvarilo.
Kako bi na kratko opisal čas od ideje do začetka njene realizacije?
Prvič sem o ideji začel razmišljati lani spomladi, ko sem si zadal, da bi jo »enkrat« izpeljal. Ko je jeseni odpadla odprava v Indijo, sem se odločil, da bom zadevo poskusil izpeljati čim prej. Šele sredi novembra sem odhod, ki je bil načrtovan v začetku marca, prestavil na začetek zime. Glede na to da nisem v službi oziroma sem samostojni podjetnik, sem si to lahko privoščil. Prav podrobnega načrta nisem delal; če bi se več ukvarjal s tem, morda sploh ne bi šel na pot, saj se je šele pozneje izkazalo, za kako obsežno stvar gre. Seveda sem preučil vrhove in dostope nanje, vendar – če bi se res poglobil v to, se mogoče zadeve res sploh ne bi lotil (smeh). Pri načrtovanju poti sem si veliko pomagal z informacijami, ki sta jih na spletu objavila Berhault in Manin, predvsem za področje Chamonixa. V tem delu sem se držal podobne poti kot onadva, še zlasti v okolici Mont Blanca. Za ostale predele sem pač prebiral vodnike. Večjo težavo so predstavljale finance, saj se z njimi spet nisem začel dovolj zgodaj ukvarjati. Pravzaprav je bilo tokrat prvič, da sem hotel dobiti kakšne sponzorje, a mi seveda ni uspelo. V tujini sploh ni bilo odziva, pri nas me je finančno in z impulzi pokril Mobitel, večja trgovska podjetja z alpinistično opremo pa niso hotela niti slišati za sodelovanje. Zdaj bom vsem tistim, ki sem jim pošiljal prošnje, poslal lepo poročilo s fotografijami … (smeh).
Med tako dolgim in zahtevnim podvigom so se zagotovo pojavljale tudi krize. Kateri del poti je bil fizično in kateri psihično najtežji?
Fizično me je pravzaprav »pobiralo« vseskozi po malem. Weisshorn je bil tisti hrib, ki me je najbolj uničil, saj sem imel stalno slabe razmere, zelo daleč je, pa še zelo slabo vreme je bilo. Po Weisshornu sem bil čisto podrt. Sicer pa sem bil z vsako turo počasnejši, pojavljali so se znaki pretreniranosti, tudi v dolini sem imel zelo visok pulz. V drugem delu, ko sem dosti čakal v dolini, je bilo bolje, ker je bilo toliko predahov. Je bil pa drugi del psihično napornejši, zlasti zaradi vremena. Še posebej, ko 82. dne projekt še ni bil končan, to je bilo res težko. Kriz je bilo sicer več. »Mikrokrize« so bile vsak dan, zaradi zgodnjega vstajanja (smeh), malo večje so se pojavile občasno, recimo ko je v Chamonixu zapadlo 2,5 metra snega v enem tednu, pa nisem vedel, kdaj se bodo razmere uredile. Vseskozi pa sem verjel, da bo šlo.
Si kdaj pomislil, da bi odnehal, oziroma si vsaj kdaj na glas zavzdihnil »pa kaj mi je bilo tega sploh treba«?
Ja, itak (smeh). No, da bi nehal … Ravno to je hec pri tem projektu, da zelo težko nehaš. Počakaš par dni, pa se da. Nikoli me ni tako uničilo, da bi razmišljal, da bi nehal. Konec februarja, ko sem imel za seboj šele malo vrhov in ko se je bližal 82. dan, sem pomislil, da če bom v tem času osvojil okoli 50 vrhov, bo vprašanje, ali bo imelo smisel nadaljevati. K sreči je bilo potem toliko vremena, da sem prišel do številke 74 in za preostalih osem vrhov se mi ni zdelo več težko vztrajati, čeprav je trajalo še dvajset dni, preden sem projekt zaključil.
Na poti so te spremljali različni soplezalci. Po kakšnih kriterijih si jih izbiral? Glede na cilje določene etape?
Sprva sem iskal stalnega soplezalca, kar bi zelo olajšalo zadeve, tako finančno kot s stališča npr. gaženja. Kakšen dan sem zagotovo izgubil z menjavo soplezalcev. Ko nisem našel primernega, sem naredil spisek potencialnih soplezalcev, ki se je sproti dopolnjeval in spreminjal. Pred odhodom sem imel okvirni terminski plan, glede na soplezalce sem tudi določal cilje. Ko se je plan začel podirati, smo pa malo »flikali«. Načeloma je bilo mišljeno tako, da so se na vsake toliko časa soplezalci zamenjali, in takrat sem nekako določil naslednji cilj.
Na nekatere vrhove si se odpravil tudi sam. Si pri tem kdaj zavestno tvegal preveč, morda v želji, da bi s seznama čim prej črtal še en vrh?
Na nekaj vrhov sem res šel sam, predvsem na take, ki niso bili tehnično zahtevni in niso imeli ledenika, to je bil glavni kriterij. Večinoma je bilo dovolj varno. Tudi s soplezalci večinoma nismo bili na vrvi, tako da je pravzaprav vseeno, ali nekdo solira zraven tebe, saj si zdrsa ali padca tako ali tako ne smeš privoščiti. Tehnično gledano ni bilo nič narobe, dogajalo pa se je, da sem sam zelo težko obrnil. Če sem imel soplezalca, je bilo to lažje; če pa ga nisem imel, sem si vedno rekel »grem še malo pogledat, potem bomo pa videli«. Ko enkrat vložiš toliko energije … Najočitneje je bilo to na Weisshornu; ko narediš že 2300 višinskih metrov, čaka te jih pa še 800, potem je to zelo težko. Vedel sem namreč, da če obrnem, bom moral čez nekaj dni še enkrat po isti poti. Če bi šel uživat ali pa bi imel vodniško turo, bi že zdavnaj obrnil.
Kako si zadovoljen z realizacijo projekta, glede na to da se je prvotno zastavljeni časovni okvir podaljšal za dvajset dni?
Lepo bi bilo končati projekt v 82 dneh. Mislim, da je to povsem realno – z malo oz. še več sreče z vremenom bi bilo to izvedljivo. Poleti sta Angleža stvar opravila v 52 dneh (75 štiritisočakov), pozimi pa je problem, da ko zapade sneg, naslednji dan ni mogoče iti v gore. To je glavna razlika med zimo in poletjem, poleg tega ni odprta nobena koča in tako naprej … Zdi se mi, da sem morda proti koncu izpustil kakšen dan, ko bi se dalo narediti še kaj več, do 82. dne pa se mi zdi, da ni bilo dneva, ko bi se dalo narediti kaj več, pa tega nisem naredil, v okviru sprejemljivega tveganja, seveda. Če bi hotel projekt zaključiti hitreje, bi moral zelo »riniti« … Zdi se mi, da je bila letos dovolj ugodna zima, ni bilo pretiranega mraza, snega je sicer kar veliko zapadlo, ampak vseeno sem imel kar srečo z vremenom. V slabši zimi je vprašanje, kako bi šlo. Mislim, da sem naredil, kar sem lahko, z boljšim vremenom pa bi šlo mogoče še hitreje.
Kaj si obetaš od uspešno izpeljanega projekta? Slavo, čast, dobro promocijo kot gorski vodnik?
V to sem šel predvsem zato, ker mi je bilo v blazen izziv. V alpinizmu se sicer pleza zelo težke smeri, ampak zdi se mi, da so se zadeve začele malo ponavljati. Lahko zlezeš zelo težko prvenstveno smer, recimo v Himalaji, kar meni sicer še ni uspelo, ampak zdi se mi, da je to malo drugačna stvar in zato se mi je zdela izziv. Toliko izkušenj, ki sem jih dobil tu, bi jih verjetno redkokje. Kaj bom imel od tega? Upam, da se mi bo uspelo finančno pokriti za nazaj s kakšnimi predavanji, glede promocije za gorskega vodnika pa – vsekakor upam, da bodo ljudje, ki bodo iskali nekoga, da bi jih peljal na štiritisočake, prišli do mene (smeh).
Za šalo: bi šel še enkrat?
Hm … V bistvu ne vem (smeh). Če mi ne bi uspelo, bi morda razmislil o tem. Da bi šel izboljševat čas, se mi ne zdi … (smeh). Kljub vsemu sem imel toliko sreče, da je vprašanje, če jo imaš dvakrat v življenju, tako z vremenom kot z vsem skupaj. Gotovo ne bom šel še enkrat (smeh).
V raznih alpinističnih debatah se je pojavila primerjava z našim slavnim ultramaratoncem Martinom Strelom. Si boš, v njegovem slogu, v prihodnosti zastavil še kak hujši preizkus volje?
Ta ideja se je porodila iz neke druge, ki je še precej težja. Kaj bo naprej, ne vem. Se mi pa zdi to taka stvar, v kateri sem lahko dovolj dober in uspešen, očitno lahko zdržim veliko dni trpljenja v glavi in fizično, če se mi bo pa še kaj ljubilo, bomo pa videli (smeh).
Še eno vprašanje za šalo: si si zapomnil imena vseh štiritisočakov, na katerih si stal?
Če bi jih moral zdaj iz glave našteti vseh 82, bi verjetno kakšnega izpustil, načeloma jih pa vem (smeh).

Dober teden po tistem, ko je stal na zadnjem štiritisočaku, se je Miha spet odpravil v Alpe – na vodniško turo na Mont Blanc. Menda ne bi šel, če ne bi bilo za denar … O njegovi odisejadi sem precej premišljevala, še posebej, ko sem si nekega zgodnjega jutra utirala pot po strmem žlebu in so me nemogoče razmere spravljale v obup. Potem sem si rekla: »Če je Valič zmogel vseh 82 štiritisočakov, bom pa tudi jaz tale žleb …« Kako prikladna mantra! Naj nam bo vsem, ki stremimo k višjim ciljem in prepogosto omahujemo na poti do njih, za vzpodbudo in zgled.

Mateja Pate