Intervju: Emil Tratnik

Planinski vestnik 2013/05

Srčni človek z Vojskega

“30. september – črn dan v taboru. Zjutraj nas zbudi streljanje. Lovci ali vojaki? Kmalu je vse jasno. Kitajski vojaki so na prelazu Nangpa La streljali na tibetanske begunce in jih nekaj tudi ubili. Prelaz je sicer znana tibetanska begunska pot v Nepal in naprej do Indije. Celo dopoldne so vojaki hodili po taboru in s seboj vodili skupino otrok, ki so jih zajeli. Na prelazu pa je ležalo mrtvo truplo tibetanske nune. In jaz grem jutri plezat, kot da ni nič?! Zapis iz beležk pove vse o mojih občutkih tisti dan: kitajske podgane, pocrkajte! Da postajam star, sem se zavedel šele kasneje v bazi, ko je Aljaž ugotavljal, da je bila tista strma sveča najlepše plezanje v smeri. Sam sem pa ob tem pripovedovanju modro molčal in si mislil: sine moj, hvala bogu, da si me potegnil tam čez! Nov zagon pa sem doživel nekje na 8000 m. Približevali sta se dve postavi. Aljaž in za njim Uroš. S sinom se objameva. Dobro, da v teh višinah in snegu rabiš temna očala, sicer bi sine videl, kako zna stari spuščati solze. Srečanje mi je dalo tak polet, da bi bil vrh lahko še višji. Potreboval sem še slabe 3 ure in brez problema dosegel vrh.” (Emil Tratnik, odlomek iz dnevniškega zapisa, Čo Oju, 2006)

Emil Tratnik je alpinist, ki je sodeloval v eni najbolj norih slovenskih odprav v Himalajo – Daulagiri 1981. Južna stena je bila premagana, vrh pa je bil kljub bližini vendarle predaleč. Tri postave so se po štirinajstih dnevih z zadnjimi močmi privlekle do majhnega letališča na drugi strani gore daleč od baznega tabora, kjer nihče ni več verjel v njihov srčni utrip. Sprejme me v idilični leseni koči, ki je namesto fasade založena s skladovnicami drv. Stisk tople grčaste roke je močan in odločen. Ogromni in popraskani prsti izdajajo pridno, delovno dlan. Pogled je predirajoč, nasmeh na ustih pa izraža neverjetno dobrodošlico, ki prišleka v trenutku zbliža z gostiteljem. Skozi pogovor spoznam v sogovorniku dva obraza. Na prvem prepoznam neskončno energijo veselega, pristnega in toplega človeka, ki z lahkoto pridobi zaupanje sočloveka, na drugem pa zagledam sledi razmišljujočega, odgovornega, z življenjskimi izkušnjami zbrušenega, zrelega moža.

Prihajaš iz Idrije, ki nima gorskega zaledja, pa vendar si izbral alpinizem kot način življenja. Zakaj?
Lahko bi rekel, da ima vsako tele svoje vesele. Če začneš z gorništvom in te ta stvar potegne, postaneš s hribi okužen. Kot otrok sem od daleč spremljal slovensko transverzalo, kot nek tabu in nekaj nedosegljivega, potem pa sem spoznal, kako z lahkoto sem jo opravil, in stvar me je potegnila vase.
Kaj je danes izjemen alpinistični dosežek in kateri dejavniki določajo vrhunskega alpinista?
Sam sem, priznam, že malo ven iz tega. Imam nek svoj pogled na alpinistične dosežke, ki izvirajo iz prebiranja knjig in nekaj malega lastnih izkušenj. Predvsem je pomembno, da si človek, o kvalitetah govoriti pa je zelo težko, ker je gorništvo izjemno napredovalo in je pojem alpinizma preširok za jasen odgovor na to vprašanje.
No, pa vendarle imaš med alpinisti vzornika. Kdo je to in zakaj ravno on?
Definitivno je to Joža Čop. On je bil zame pravi fenomen. Bil je naš človek in naredil je izjemne podvige. Ogromne. Pokojni Šrauf (Stane Belak) je še ena legenda, ki ga je nadgradil. Normalno, da so bili dobri plezalci tudi zunaj, vendar je pri nas vzornikov več kot dovolj. Je pa tako, da imajo zame vse stare zadeve precej večjo vrednost. Nekako mi edino delujejo prave. Danes je moderni alpinizem preprosto prehiter. Včasih si za neko smer potreboval tri dni, danes pa če nisi v treh urah čez, si že slab. To je sicer napredek, ne vem pa, če je v pravo smer.
Se ti zdi, da je vse preveč prisotna tekma za osvojitev stene in postavitev nove smeri, medtem ko ni več prostora za pustolovščino in avanturo?
Tega sigurno ni več. Včasih je bilo vse skupaj precej bolj počasi in z več romantike. Več je bilo priprav in manj napak je bilo dovoljenih. Ni bilo komunikacijske tehnologije. Transporti so bili na nekaterih delih poti popolnoma nemogoči. Bolj si bil odvisen od samega sebe in od prisotnih prijateljev, ki so bili drug drugemu v tistem trenutku edina in zelo dragocena družba.
Kakšen odnos imaš do komercialnih odprav in do ljudi, ki tovrstno dejavnost tržijo in se na ta način preživljajo? Največkrat so to vrhunski alpinisti, ki promovirajo in organizirajo komercialne odprave. Kako gledaš na te kolege in njihovo poslovno pot?
Iz vsake stvari se lahko naredi denar. Še posebej, če gre za ekstremne storitve. Vedno se najdejo stranke, ki so pripravljene plačati različne podvige. Matterhorn, recimo, je bil že pred leti na nek način molzni hrib za švicarske vodnike. Klient je bil v bistvu revež. Na daleč se je videlo, da ima od vzpona eno samo trpljenje. In stari časi tega niso poznali, zato je imelo plezanje poseben čar. Izziv samo za tiste, ki to zmorejo. Danes pa je vse naprodaj. Nakažeš toliko in toliko denarja, pa gremo na Luno. Škoda, da napredujemo tudi na ta način.
Se pravi, se strinjaš s tezo, da sta kriterij vrhunskega rezultata količina vloženega napora in prehojena pot, ki je potrebna za dosego cilja?
Ja, včasih je nedolžen hrib poskrbel za hudo preizkušnjo, medtem ko si drugič za težavno smer porabil veliko manj energije in napora. Danes se marsikaj želi zaobiti, preskočiti in skrajšati, poenostaviti. Jasno pa je, da to ni dvorana. Tukaj ima narava svoje zakone. Prvi pogoj je, da ti mati narava odpre vrata, in včasih je srečni trenutek tisti, ki odloča, ali splezaš in preživiš ali pa te odnese plaz. Je pa res, da imajo izkušnje tudi pomembno vlogo. Večkrat ko si v kritični situaciji, večkrat ko nekaj splezaš in se odločaš, bolj lahko določene stvari predvidiš in se jim izogneš. Kar se pa vrhunskih podvigov tiče, brez sreče sigurno ne gre. Človekovo znanje je zastonj, če ni ugodnih naključij. Navsezadnje se to vidi tudi pri Humarju, dobro utečen in izkušen, pa je morda zaradi prevelike želje in verjetno smole ostal na hribu.
Zanimajo me kronologija tvojih alpinističnih odprav in morebitne prvenstvene smeri.
Ne enega ne drugega nisem imel pretirano veliko. Bilo pa je nekaj odprav, morda tudi zato, ker se jih je lažje organiziralo in časovno uskladilo. Hitro so te tudi opazili in kmalu si prišel v izbor za odpravo. Prva je bila leta 1979 kot izmenjava z Rusi. Oni k nam na morje, mi pa k njim v hribe. Vse je bilo popolnoma zastonj, moral si se le prilagoditi njihovemu sistemu in potem si lahko plezal. Potem pa sem kar redno na dve leti odhajal v tujino. Daulagiri 81, Gangapurna 83, dvakrat Južna Amerika in 2006 Čo Oju.
Še obstajata želja po Himalaji in pripravljenost za kakšno alpinistično avanturo?
Z leti se tudi telo in duša malo umirita. Leta dajo vsemu svoj pečat. Desetletja ne moreš nadomestiti z nobenim treningom. Vse gre s starostjo na dol in ne na gor, kar je tudi logično. Je pa res, da imaš tudi v visoki starosti prave kerlce, ki pri 80 šibajo na Mont Blanc ali kakšen podoben hrib.
Kdaj si spoznal, da nimaš večjih težav z višino, in ali je bilo to kdaj kriterij za kakšno odpravo?
Ne. Mislim, da to nikoli ni bil nikakršen kriterij in nikoli ne bo. Prva zadeva je ta, da medicina ni nič naštudirala v zvezi s težavami na višini. Eno leto lahko brez težav osvojiš Mount Everest, naslednje leto pa te na višini 7000 metrov pobere. Nikdar nisem brez skrbi odšel na višino. Zmeraj me je bilo strah, da me kaj ne zagrabi, kljub temu da nisem imel v preteklosti težav z višino. Razen tistih normalnih. Hitrost napredovanja je nizka. Vse se upočasni, rineš korake, telo pa nikakor ne sledi. Najlepše je o alpinistih nad 7000 metri povedal Robas (Roman Robas):”Sta samo dve vrsti plezalcev, tisti, ki priznajo, da imajo težave, in tisti, ki ne priznajo.”
Kolikšen je faktor aklimatizacije za uspeh na odpravi? Se aklimatizaciji nameni dovolj pozornosti in koliko so za to krivi finančni razlogi?
Mislim, da je to kar ključna stvar. To sem videl leta 2008 na Aconcagui, skoraj 7000 metrov visokem hribu, ki je tehnično popolnoma nezahteven. V bazi sem srečal nekega Srba, vodjo na pol turistične odprave, ki je z izredno počasno in premišljeno aklimatizacijo na vrh pripeljal vseh 30 gornikov. Nas je bilo osem, pa sva na vrh prišla samo dva, ker se nam je preveč mudilo. Malo zaradi vremena in malo zaradi financ. Če hribu ne nameniš veliko pozornosti, je boš tudi dobil zelo malo. To je jasna zadeva.
Ko sva ravno pri denarju, me zanima, kdaj je bil boljši čas za finančno organizacijo odprav, danes ali v trdih socialističnih časih?
Mislim, da je bilo včasih precej bolje. Vzhodni blok je imel te stvari zelo dobro utečene. Če si bil v neki stvari resnično dober, ni bilo nobenih zadržkov pri udeležbi v nekem projektu. Dopust ni bil vprašanje, denar in sponzorji so se dobili. Danes je vse obrnjeno na glavo. Edina varianta je prodati svojo kvaliteto na način, kot je to počel Humar. On je imel pravo smer. Objaviti vse, predstaviti medijem vzpon, pridobiti zanimanje sponzorjev in na ta način financirati lastno odpravo. Druge možnosti ne vidim. Lahko si najboljši alpinist, pa na firmi ne boš dobil prostega podaljšanega vikenda, kaj šele mesec dni za Himalajo. To je danes bistvena razlika. Res pa je, da so včasih podporniki bolj pričakovali dobre rezultate in čutil si neko odgovornost do sponzorja.

Kako ste se pripravljali za Daulagiri? Ste načrtovali napad na steno v alpskem stilu? Ali ste vsaj približno vedeli, v kaj se spuščate?
Nikakor ne. Samo Šrauf in Juš (Jože Zupan) sta imela nekaj izkušenj s Himalajo, ostali štirje pa smo bili praktično zeleni. Vedeli smo, da to ni lahka zadeva, nismo si pa predstavljali veličine stene in narave, ki smo jo kasneje doživeli. Mi si nismo znali predstavljati, kaj pomeni deset kilometrov širok in štiri kilometre visok zid, pa smo o njem prebrali skorajda vse, kar je bilo napisanega. Za sam potek plezanja še danes z vso tehnološko podporo ne obstaja načrt, ki bi se ga lahko v celoti držal in ga predvidel.
No, pa vendarle ste se načrtno odločili za alpski stil, kar je bilo leta 1981 na nek način pionirsko dejanje. Ste se lahko zgledovali po kakšni podobni odpravi, kot je bila vaša?
To je bila mini odprava, ki jo je v celoti organiziral Šrauf. On je bil nor na Daulagiri. Imel je izkušnje z osemtisočakov, bil je poln energije in očitno si je upal izpeljati zamisel o alpskem stilu. Takšnih poskusov takrat praktično ni bilo. Nekaj je splezal Messner ravno v južni steni Daulagirija, ampak je hitro obrnil. Mi smo bili očitno ravno prava mešanica naivnih začetnikov in prekaljenega mačka Šraufa, da smo na tak način steno napadli in jo premagali. Ampak za las. Bilo je kar hudo.
Omenil si Staneta Belaka – Šraufa. Vidva sta bila soplezalca in prijatelja. Kako poseben je bil vajin odnos?
Midva sva imela vseskozi zelo dober odnos. On je bil hud živc. Dalo se ga je na hitro sprovocirati. On je tako eksplodiral, da si dobil občutek, da bi te lahko s sekiro v roki v trenutku prepolovil. V bistvu je bil pa ena velika dobrota, samo poznati si ga moral. Midva sva imela tudi zasebno takšen odnos in še danes lahko rečem, da ga hudo pogrešam. Zanimivo je, da sva bila skorajda v dnevnem telefonskem kontaktu. Celo na dan, ko je šel na tisto nesrečno turo, sva se slišala in povabil me je zraven: “Ej, stari, gremo na turni smuk v hribe.” Sem rekel, da je malo neumen, če v takem vremenu na hribe misli, pa je odvrnil, da se bo že prilagodil terenu in snežnim razmeram. Sam sem še v lepem vremenu ostajal doma, pa bom gazil sneg v teh groznih razmerah? No, čez dva dni so me pa klicali, če sem slučajno videl v zadnjih urah Šraufa in Jasno. Takoj sem vedel, da ju ni več.
Na Daulagiriju ste plačali svojo ceno tudi z omrzlinami in kar precej prstov je ostalo na kirurški mizi. Ali obstaja kakšen poseben razlog, da nisi omrznil, ali je šlo za srečno naključje?
Mislim, da prej to drugo. Vsi smo samo ljudje. Je pa res, da nisem žrl tistih višinskih tablet. Vse je odvisno od kroženja krvi. To pa je genetika.
Praviš, da si vrgel tablete stran. Kako to, da si zavrgel nekaj zelo poživljajočega in odločilnega za ključni trenutek? Si zaupal čemu drugemu?
V bistvu sem imel nahrbtnik že tako nabasan, da nisem vedel, kam naj še s tabletami. Nekako sem imel občutek, da če ne bom speljal brez tega, mi tudi tablete ne bodo pomagale. Pa sem jih zabrisal v smeti, čisto po domače povedano. Nikoli nisem pomislil na to, da bi se moral s tabletami reševati pred omrzlinami.
Nahrbtnik je bil, kot praviš, tako zelo poln, da tudi za tablete ni bilo prostora, bil pa je prostor za volneni, doma spleteni kombinezon. Zakaj?
Ja, tega mi je pa Šrauf vrgel ven in sem ga na šverc nazaj noter spravil. Vseskozi sem imel občutek, da brez tega ne smem na pot, in ni rečeno, da mi ni ravno ta težki kos oblačila ohranil prstov na nogi.
Živel si v socialističnem času tovarištva in od njega si bil odvisen v alpinizmu. Kako je danes s tovarištvom v družbi?
Danes za to besedo sploh ne vemo več, kaj pomeni. Včasih so se hiše gradile udarniško, prijateljsko. Ni se gledalo v krožnike in v kozarce in ni se nabiralo ur po firmah. Mali človek je imel občutek, da je del neke velike pomembne zgodbe. Danes pa smo del individualne uspešnosti, ki nas odtujuje.
Kakšno vlogo ima ženska v življenju alpinista? Kako pomemben je občutek, da obstaja dom? Ali je morda družina nekakšna zavora in dodatno breme pri rezultatih na odpravah?
Iz prejšnjih izkušenj bi lahko rekel, da je ni stvari, ki bi te obdržala doma, če te je zadeva dovolj močno zagrabila. V bistvu pride trenutek, ko ti ne ženska ne otroci ne pomenijo kaj dosti. Mislim, ogromno ti pomenijo, delaš pa precej po svoje. Lahko niti nimaš želje, da bi odšel, ampak pride prilika in misli se popolnoma obrnejo, živiš samo še z idejo o odhodu. In to se mi zdi edino normalno, kajti če tega ni, potem tudi rezultatov ni. To je vedno tako, da na račun ene zadeve trpi druga. Čisto logično. Sigurno se pa sklepa kompromise, kar se jih da.
Sin Aljaž stopa po tvojih stopinjah. Česa te je najbolj strah, ko odhaja v hribe?
Ni tako enostavno, ne. Najbolj imam v glavi misel, da tudi njemu tečejo leta in se počasi umirja. Najlepše je pa seveda, ko pride domov. Mislim, da še par let in se bodo te ekstremne zadeve zaključile, to je največje upanje. Kadarkoli lahko pride do človeške napake, najbolj usodna pa je božja volja, ki naredi še tako pripravljenega plezalca popolnoma nebogljenega.
Kako pomembno je etično obnašanje v alpinizmu? V kolikšni meri je dopinška afera bivšega kolesarskega šampiona Armstronga vrgla slabo luč tudi na gorništvo?
To je sigurno hud madež in slabo sporočilo mladim. Kar se pa alpinizma tiče, vem, da niti približno nismo poznali preparatov, s katerimi bi lahko pripomogli k dobremu rezultatu, kaj šele, da bi te zadeve žrli. Vse, kar smo imeli, je bil maratonik. Je pa tako, da če želiš iztisniti iz človeka maksimum, potem so v preteklosti in bodo v prihodnje tovrstna poživila krojila šport in ekstremne napore. Rek “važno je sodelovati” je sicer lep, ampak sodelovanje se danes ne prodaja. Borba za zmago je premočna.
Vedno te je navduševal preprost, pošten človek. Prebivalec ulice in neškodljiv posebnež. Si res vsako leto organiziral izlet na Kras za te znance, sokrajane?
Ja, to smo delali bolj na nivoju sodelavcev in sosedov. Stvar je vedno dobro uspela in to so bili prijetni ljudje, normalno se je dalo z njimi pogovarjati. Danes, če hočeš dobiti pravega človeka, ga lahko najdeš med malimi ljudmi. Kar je na vrhu, je pokvarjeno. Veliko srce bije med delovnim, poštenim ljudstvom.
Ne poznam nikogar, ki bi znal tako spontano in srčno reči prijatelju ali družinskemu članu “rad te imam”, kot to narediš ti. Se ti zdi, da se premalo spoštujemo? Zakaj je tako?
Ja, mislim, da je to osnova za človeške odnose. Zakaj ne pokazati svojim otrokom in prijateljem, da jih imaš rad ob sebi, da jih spoštuješ in sprejemaš z vsemi odlikami in napakami? Tudi sam sem poln napak. Družina in prijatelji so edina domovina, ki jo imamo, v katero še verjamem in brez katere ne bi mogel živeti.

Gašper Podjed