Pod krinko obnove okolja in razvoja kmetijstva

V evropskih razpravah pogosto poslušamo, da je stara celina zgled urejenega prostora, visoke okoljske zavesti in trajnostnega razvoja. Hkrati pa je prav Evropa tudi prostor, kjer je prvobitne narave ostalo vse manj. Večina pokrajine je bila v stoletjih preoblikovana, regulirana, pogozdena in izsekana, pozidana ali infrastrukturno preurejena. Ostanki bolj ohranjenega sveta so razdrobljeni na posamezne gorske doline, gozdove, mokrišča in redka odmaknjena območja.

Paradoks sodobnega časa je, da največji posegi v takšne preostanke narave pogosto ne nastajajo več v imenu industrializacije ali gospodarske ekspanzije, temveč pod precej prijaznejšimi izrazi: »obnova«, »trajnostni razvoj«, »prilagajanje podnebnim spremembam«, »modernizacija«, »izboljšanje dostopnosti« ali »ohranjanje kulturne krajine«.

Kot pišejo pri CIPRA Alto Adige, tipičen primer prihaja iz doline Martello na Južnem Tirolskem. Tam so za dostop do manjše planine, kjer se poleti prepase šestdeset do osemdeset krav s teleti, začeli graditi novo cesto čez izjemno strmo gozdno pobočje. Nastalo je 24 ostrih serpentin (najbrž bo potrebna znanstvena raziskava, če goveji želodec zdrži toliko obratov), obsežni podporni zidovi in več sto metrov dolg vrez v pobočje. Okoljske organizacije opozarjajo, da so posledice za gozdni ekosistem trajne, poseg pa sega celo na območje Natura 2000 in v Narodni park Stelvio.

Toda bistvo zgodbe ni le v eni cesti.
Podobne primere najdemo po vsej Evropi. Pod krinko »urejanja« se širijo gozdne prometnice, gradijo servisne poti, utrjujejo brežine, regulirajo hudourniki, širijo smučišča, postavljajo energetski objekti in gradijo nove in nove turistične infrastrukture. Posamezni poseg se zdi majhen, tehničen in nujen. Ko pa jih seštejemo, ugotovimo, da je učinek podoben tistemu, ki so ga nekoč povzročali veliki razvojni projekti: izguba naravnega prostora.
Še posebej zgovorno je vprašanje financiranja. Mnogi projekti ne nastanejo zaradi nujnih potreb lokalnega prebivalstva, temveč zato, ker so na voljo evropski ali državni razpisi. Sistem spodbud pogosto ustvarja logiko: če je denar na voljo, je treba nekaj zgraditi. Redkeje pa se vprašamo, ali bi bila včasih najboljša in najcenejša rešitev pravzaprav ta, da se ne zgradi ničesar.

Narava namreč nima svojega (človeškega) projektnega urada. Ne prijavlja se na razpise in ne pripravlja investicijskih elaboratov. Zato v primerjavah skoraj vedno izgublja proti gradbincem, investitorjem in različnim interesnim skupinam. Posledice pa ostajajo desetletja.
V času, ko se evropska politika na eni strani drvi v vojno, na drugi pa se navidezno vse glasneje zavzema za obnovo ekosistemov, zmanjševanje izgube biodiverzitete in krepitev odpornosti pokrajin, postaja vprašanje vse bolj neprijetno: koliko »trajnostnih« projektov je v resnici le novo ime za stare posege v prostor?
Dolina Martello ni osamljen primer. Če gledamo, kaj so nam pred kratkim izvrgli algoritmi pri nas, kaj plačujemo državljani zato, da potem ta ljubi koncesionar TNP pofinancira …

In potem se vsi vedno novi ministrstvi čudijo, da je na hribu suša ➠ v dolini poplava, ker voda tako hitro odteče po novih in novih, od človeka ustvarjenih hudournikih. In spet Evropa ter država izvržeta denar za »obnovo« ter iz prerivanja ter prevažanja skal ustvarita gospodarsko rast z zelo veliko negativno dodano vrednostjo. Morda je prav največji okoljski paradoks sodobne Evrope v tem, da se marsikatera rana v pokrajini ne odpira kljub javnemu denarju, temveč prav zaradi njega.

Südtirol Heute, 21. oktober 2026
V Martellu kmetje in občina zagovarjajo razširitev živinske poti. Dosedanji dostop do planine Flim naj bi bil za živino nevaren, poleg tega pa so morali orodje in oskrbo na planino nositi peš.
Da je pot ponekod zdaj široka približno tri metre, čeprav je deželni urad za naravo in krajino dovolil največ 1,5 metra, je potrdil martelski župan Georg Altstätter. Občina želi za izvedene posege pridobiti naknadno soglasje.
Če to ne bo mogoče, bo treba pot ponovno zožiti oziroma jo vrniti v prvotno stanje.

PN