V dveh tednih sta Aleš Rotar in Peter … opravila vzpone na Urus Este (5530 m), Ishinco (5530 m), Vallunaraju (5680 m) in Ichik Ulto, medtem ko sta zaradi objektivnih nevarnosti opustila prvotno načrtovani vzpon na Tocllaraju (6034 m). Skupno sta tako uspešno izvedla štiri vzpone na pettisočake v osrednjem delu perujske Cordillere Blance.
Akademski alpinisti imajo z Andi posebno razmerje. Praviloma se v južnoameriških gorstvih pojavijo na vsakih nekaj desetletij. Od legendarne odprave v bolivijsko Cordillero Real leta 1964, prek perujske odprave leta 1975 in obiskov Cordillere Blance v osemdesetih, do posameznih kasnejših potovanj. V zadnjih letih pa so perujski in bolivijski Andi skoraj izginili z zemljevida slovenskih alpinističnih želja.
Letos se je Aleš Rotar s prijateljem Petrom po dolgem času vrnil pod Cordillero Blanco. V primerjavi s fotografijami iz prejšnjih desetletij je pogorje drugačno. Ledeniki so manjši, snežne kape tanjše, marsikatera ledena struktura pa precej manj stabilna. Gore so ostale enako veličastne, le njihove razmere so se občutno spremenile.
Ker sta imela na voljo zgolj dobra dva tedna, sta ubrala sodoben alpinistični pristop, ki mu Američani pravijo »smash and grab«: hitro prilagajanje razmeram, brez dolgih baznih taborov in brez velikih logističnih operacij.
Prvotni cilj odprave je bil 6034 metrov visoki Tocllaraju. Toda že pred odhodom so novice o podorih, nestabilnih serakih in dveh smrtnih nesrečah v smeri normalnega pristopa nakazovale, da bodo načrti potrebovali prilagoditev. Na kraju samem se je izkazalo, da je gora za letošnjo sezono praktično zaprla vrata. Podori in ogromne razpoke so spremenili dostop do te mere, da je bil umik edina razumna odločitev.
Namesto tega sta svojo pozornost usmerila na vrhove nad dolino Ishinca. Po aklimatizaciji pri Laguni Churup in logistični pomoči lokalnega vodnika in odličnega poznavalca slovenske alpinistične scene Aritze Monasteria sta se preselila v dolino Ishinca. Tam sta v nekaj dneh opravila vzpona na Urus Este (5530 m) in Ishinco (5530 m).
Urus Este velja za idealen uvod v visoke perujske gore. Ponuja nekaj skalnega plezanja, nekaj snega in enostavnejšega lednega sveta. Na vrhu sta uživala v popolnem vremenu in samoti, ki je v današnjih Alpah že skoraj nepredstavljiva.
Vzpon na Ishinco je bil zahtevnejši predvsem zaradi višine. Noč pod jezerom na približno 5000 metrih je Alešu prinesla neprijetno srečanje z višinsko boleznijo, zaradi katere je imel nekaj ur resne težave z dihanjem. Kljub temu je naslednje jutro skupaj s Petrom dosegel vrh in užival v razgledih na osrednji del Cordillere Blance.
Po vrnitvi v Huaraz je sledilo nekaj počitka in nato enodnevni vzpon na Vallunaraju (5680 m) nad dolino Llaca. V družbi baskovskega alpinista Andresa so po še vedno močno razpokanem ledeniku dosegli razgledni vrh, s katerega se odpirajo izjemni pogledi na najvišje vrhove Cordillere Blance.
Za konec odprave je sledila še tehnično najzanimivejša tura. Na Mali Ulti (Ichik Ulta) sta z Aritzom opravila približno 300 metrov dolgo ledno smer z naklonino do 80 stopinj. Še posebej lep je bil izstopni ledeni kamin tik pod vrhom, ki je ponudil pravo andsko različico klasičnega alpskega plezanja.
Bilanca dveh tednov je bila več kot dobra: štirje pettisočaki, številni dnevi v velikih gorah in predvsem uspešno prilagajanje razmeram, ki so letos marsikje bistveno zahtevnejše kot v preteklosti.
Morda pa je še bolj kot sama statistika zanimivo drugo opažanje. Čeprav alpinisti vse glasneje govorijo o gneči v Alpah, Himalaji, Karakorumu in na priljubljenih treking vrhovih po svetu, je v Cordilleri Blanci presenetljivo malo evropskih obiskovalcev. Medtem ko so nekoč prav Evropejci predstavljali velik del obiskovalcev andskih gora, danes prevladujejo alpinisti iz držav Latinske Amerike. Vedno več je mladih domačinov iz Peruja, Ekvadorja, Kolumbije, Čila, Argentine in Brazilije, medtem ko so evropske naveze prej izjema kot pravilo.
To je toliko bolj nenavadno, ker Cordillera Blanca ponuja vse, kar si alpinist lahko želi: visoke in estetske vrhove, razmeroma preprosto logistiko, ugodne stroške, dobro dostopnost in skoraj popolno odsotnost birokratskih ovir.
Če so Andi nekoč veljali za naravno nadaljevanje alpskega razvoja proti velikim gorstvom sveta, danes ostajajo nepričakovano prazni. Morda povsem po krivici. Tako za začetnike v velikih gorstvih kot za izkušene alpiniste so namreč še vedno eden najlepših korakov iz evropskega alpskega prostora v širni svet visokih gora.
