Georg Sojer, njegove plezalne karikature in tudi prepričljiv jezik – alpin.de/foto-video/galerien/
Če si kdaj visel v (na?) steni in se spraševal, zakaj si to počneš, potem si že na frekvenci Georga Sojerja. Njegove risbe so kot ogledalo plezalčevega notranjega monologa — tistega, ki se začne s »to bo super« in konča s »kaj mi je bilo tega treba«.
Sojerjev slog je preprost, a izjemno pronicljiv. V njegovih karikaturah se znajdejo:
– plezalci, ki se pogovarjajo z lastnimi mišicami, ki jih zapuščajo sredi raztežaja,
– vodniki, ki razlagajo, da je smer »skoraj lahka«, medtem ko stranka visi nad prepadom,
– plezalne naveze, pari, ki se med varovanjem pogovarjajo o razmerju, kot da je to najboljši trenutek za terapijo, in seveda klasični »boofers«, ki v gorah iščejo zen, a najdejo le mokro spalno vrečo.
Sojer ne riše plezalcev kot heroje, temveč kot ljudi — z vsemi dvomi, napakami in smešnimi trenutki. Njegov humor je topel, a pikast. Plezalec, ki se hvali z »onsightom«, a pozabi čelado? Tisti, ki se zmrduje nad »športnim plezanjem«, a se v trad smeri trese kot list. In seveda tisti, ki si v steni reče: »Če preživim, grem v penzijo.« Pa gre naslednji dan spet.
Karikature Georga Sojerja bi morale viseti v vsaki plezalni koči, na vsaki strani vodnika in morda tudi na vratih telovadnice. Ne zato, ker so le smešne — ampak ker nas opomnijo, da je plezanje tudi igra. Da se lahko smejemo sebi, svojim napakam in svojim »epom«, ki so v resnici le dober izgovor za pivo po vzponu.
Copilot
