Kratek (spominski) portret alpinista ob 60-letnici rojstva in 30-letnici smrti
Risba: Copilot
Vanja Furlan je bil eden tistih alpinistov, ki jih je težko ujeti v en sam (se)stavek. Bil je človek, ki je združeval nežnost in odločnost, umirjenost in nemir, premišljenost in drznost. Bil je alpinist, ki je v gorah iskal več kot vzpone — iskal je pustolovščino, resnico, dialog z naravo in mejo, ki jo je mogoče preseči le z notranjo čistostjo.
Njegova pot je bila (pre)kratka, a izjemno intenzivna. V 30. letih življenja je ustvaril opus, ki ga slovenski alpinizem še danes šteje med najčistejše in najpogumnejše.
Leta 1994 je bil razglašen za najboljšega slovenskega alpinista, njegovi vzponi pa so še danes referenčna točka za razumevanje solo alpinizma v Himalaji.
Otroštvo: pustolovščina kot prvi jezik
Vanja je odraščal v Novem mestu, med knjigami Julesa Verna, Karla Maya in Ernesta Thompsona Setona. Te zgodbe so ga oblikovale bolj kot karkoli drugega — pustolovščina je bila zanj način življenja, ne romantična ideja.
Gorjanci so bili njegova prva učilnica. Tam je prvič okusil samoto, prvič bivakiral, prvič začutil, da je narava prostor, kjer človek najde samega sebe. Kasneje je dejal, da je bila prav ta zgodnja samota temelj njegove psihične moči.
Vstop v alpinizem: Ljubljana, knjige in odločitev
Ko je prišel študirat gozdarstvo v Ljubljano, je v sebi že nosil odločitev: plezati.
V alpinistični šoli AO Železničar je našel okolje, ki mu je omogočilo, da je svojo notranjo potrebo po pustolovščini preoblikoval v alpinistično pot.
Ni bil klasičen športni plezalec. Ni ga zanimalo tekmovanje, ne slava, ne hitrost zaradi hitrosti. Že zelo zgodaj je postal — kot so zapisali — himalajec po duši.
Himalaja: prostor, kjer je postal to, kar je bil
Med letoma 1989 in 1994 je sodeloval na šestih himalajskih odpravah. Nepal je postal njegov drugi dom.
Največ se je naučil na Kangčendzengi (1991), najlepše spomine pa je nosil na Langšišo Ri, Novo Zelandijo in Kanč. Anapurna mu je dala lekcije o medčloveških odnosih, ki jih ni nikoli pozabil.
Njegovi najbližji so se sprva bali njegovih odhodov, a so mu začeli zaupati. Sam je vedel, da je tveganje del igre — in del resnice.
»Vanja je bil izjemen človek, čeprav se o njem ve komaj kaj.« ➠Tomaž Humar
»Tomaž pa je bil pozneje medijsko zelo izpostavljen. Tudi osebnostno sta si bila z Vanjo diametralno nasprotna. Hkrati pa edina kombinacija, ki je to steno sploh lahko zmogla.« ➠ Igor Vrtačnik
Filozofija: psiha pred telesom
Vanja je verjel, da je v velikih stenah psiha (še) pomembnejša od fizične pripravljenosti. Ne zato, ker bi bil brezskrben — ravno nasprotno. Bil je izjemno racionalen, trezen, miren tudi v najtežjih trenutkih. Paniko je zavestno odklanjal, ker je vedel, da je panika dodatno tveganje.
Pred vstopom v steno je vedno pomislil na možnost smrti. Ne kot fatalist, temveč kot realist.
Ko se je vrnil, je bil vesel — ker je živel.
Ko je uspel, je bil vesel — ker je živel in mu je uspelo.
Solo vzponi: svoboda, odgovornost, stik
Vanja je bil eden najmočnejših solo alpinistov svoje generacije. Njegovi solo vzponi na Novi Zelandiji, v Himalaji in v Alpah so bili izjemno hitri, čisti in premišljeni.
Solo vzpon mu je pomenil: enakomeren napor, popolno svobodo odločanja, pristnejši stik z goro, odgovornost, ki je ne moreš deliti.
A hkrati je bil iskren: soliranje je nevarno. Nikoli ga ni poveličeval. Vedno ga je odsvetoval.
Langšiša Ri (6411 m): vrhunec kariere
Oktobra 1994 je Vanja opravil solo prvenstveni vzpon čez dotlej nepreplezano zahodno steno Langšiše Ri. V alpskem slogu, sam, brez podpore, brez varovalne mreže. To dejanje je mednarodna alpinistična skupnost prepoznala kot enega najčistejših solo vzponov tistega časa.
Strah ga je bilo — kot še nikoli. A ko je vstopil v steno, je strah izginil. Ostala je samo pot.
(* 15. maj 1966, † 15. avgust 1996)
Človek: tihi učitelj, ki je živel, kot je govoril
Vanja je bil človek, ki je s svojo prisotnostjo spreminjal druge. Njegovi prijatelji in učenci so zapisali, da je bil vsak pogovor z njim življenjska lekcija. Da je izžareval energijo, ki je druge spodbujala, da so postali boljši.
Bil je skromen, tih, a notranje mogočen.
Bil je človek, ki je znal poslušati.
Človek, ki je znal videti. Človek, ki je znal biti.
Misli o alpinizmu: kritičen, pronicljiv, napreden
Vanja je bil izjemno jasen v svojih pogledih na slovenski alpinizem: opozarjal je na individualizem, na pomanjkanje vizije, na nevoščljivost, na ponavljanje istih ciljev, na pomanjkanje raziskovanja novih področij.
Zahteval je več dialoga, več sodelovanja, več poguma za nove cilje.
Verjel je v žepne odprave, alpski slog in težke stene nad 8000 m.
Njegova vizija je bila jasna: slovenski alpinizem mora iskati novo, ne ponavljati starega.
Zadnja leta: velike sanje, velike stene
Vanja je načrtoval: vzhodno steno Kangčendzenge, nove solo vzpone, vrnitev na Ama Dablam in morda celo solo poskus na Kumbhakarni (Jannu).
Njegova pot se je tragično končala leta 1996 med morda nesmiselnim usposabljanjem za gorskega vodnika – takšnim alpinistom se (res) ni potrebno dokazovati na tem področju.
A njegova zapuščina ostaja.
Zapuščina: pokazal je pot
Vanja Furlan je bil alpinist, ki je živel, kot je govoril. Bil je človek, ki je drugim pokazal, da je mogoče živeti polno, intenzivno, iskreno. Da je mogoče biti hkrati nežen in močan. Da je mogoče biti pustolovec in mislec. Da je mogoče biti človek.
Ob 60-letnici njegovega rojstva in 30-letnici njegove smrti ostaja predvsem to: Vanja Furlan je (alpinistom) pokazal pot. In tisti, ki so ga poznali, vedo, da te poti ni mogoče pozabiti.
