Arhitekt velikih sten – Poskus portreta alpinista, ki je ruski himala(j)izem dvignil na raven epopeje
Ko Aleksander Odincov stopi v prostor, se zdi, da se čas nekoliko upočasni. Njegova drža je mirna, skoraj skromna, a v očeh nosi tisto značilno ostrino, ki jo imajo ljudje, ki so preživeli življenje v krajih, kjer je meja med obstojem in izginotjem tanka kot ledena opna. Odincov je predsednik komisije za klasifikacijo, vodja Centralne športne šole, član upravnega odbora Zvezne akademije znanosti, eden zadnjih »mohikancev« — velikih strategov alpinizma, če tako imenujemo vodje nacionalnih odprav na visoke gore, človek, ki je rusko šolo velikih sten oblikoval v nekaj, kar presega šport — v način, tradicijo, skoraj mitologijo.
Leta 2025 je prejel Piolet d’Or za življenjsko delo, merodajno priznanje, ki ga lahko dobi alpinist. A ko ga vprašajo o nagradi, za razliko od mnogih, ki govorijo le o sebi, zamahne z roko. »To ni moja nagrada,« pravi. »To je nagrada vseh, ki so z menoj viseli v stenah.« V tej preprosti misli je zgoščena njegova filozofija: alpinizem je kolektivno dejanje, ne solo slava.
V času železne zavese so mnogi ruski plezalci brali in poskušali živeti kot njihovi vzorniki, zahodni alpinisti. Lachenal, Terray, Bonatti … Aleksandrov dober prijatelj, s katerim sta plezala in je, potem, ko je dobil prvega otroka, prenehala z dejavnostjo, je tako poimenoval svojega sina s krasnim ruskim imenom: Reinhold …
Saša se je 18. oktobra leta 1957 rodil v Vyborgu, finskem mestu, ki ga je Stalin leta 1939 priključil Sovjetski zvezi v času, ko je bil alpinizem del državne identitete. Gore so bile prostor, kjer so se kalili značaji, kjer so se učili disciplina, vztrajnost in tovarištvo. Kako je začel? Star je bil 19 let in ujeli so ga na avtobusu brez vozovnice. Za kazen je moral brezplačno delati v športnem klubu. Tam se je znašel pred lepim dekletom in jo vprašal, če bi lahko sodeloval z njo pri alpinizmu. Rekla je da, in to mu je spremenilo življenje. Mladi Aleksander je hitro našel svoj prostor v tem svetu. Ni bil najhitrejši, ni bil najlažji, ni bil najbolj spektakularen — bil pa je najbolj vztrajen. Študiral je geologijo. Po diplomi naj bi tri leta delal na terenu. Namesto tega je v sistemu odkril luknjo in mu je uspelo dobiti dodelitev v alpinistični tabor na Kavkazu in nato v Pamirju. Tam je delal kot vodnik in inštruktor; to je postalo njegovo življenje. Počel je, kar je imel rad imel je sobo, hrano in plačo. In pridobival izkušnje. Odločil se je, da bo počel, kar je imel rad, in to tudi storil.
Njegovi prvi vzponi v Pamirju in Tien Šanu so ga oblikovali v plezalca, ki razume, da je uspeh rezultat tisočerih drobnih odločitev, ne enega velikega trenutka. Že zgodaj je pokazal izjemen občutek za logistiko, organizacijo in psihologijo ekipe — lastnosti, ki so ga kasneje naredile za enega najboljših vodij odprav v zgodovini.
Sovjetska zveza je razpadla in Aleksandr si je sam ustvaril službo, se posvetil »industrijskemu alpinizmu,« delal na dimnikih in drugih konstrukcijah. Enako kot Jerzy Kukuczka, Poljaki Slovenci … Neverjetno trdo je delal in včasih v enem dnevu zaslužil toliko, kot zasluži inženir v enem mesecu. Zato ni nikoli imel težav s plačevanjem svojih potreb.
V devetdesetih letih je Odincov zasnoval projekt, ki je postal legendarni: Russian Big Wall Project. Cilj je bil preprost in hkrati nor: preplezati najtežje stene na svetu v velikih ekipah v stilu, ki je bil izrazito ruski — masiven, sistematičen, nepopustljiv.
Pod njegovim vodstvom so ruske ekipe preplezale: južno steno Lhotseja, severno steno Jannu, velike stene v Karakorumu ter številne ekstremne smeri v domačih gorstvih. To niso bili hitri, lahki vzponi. To so bile večtedenske epopeje, v katerih so se prepletali mraz, utrujenost, tehnična briljantnost in kolektivna volja. Odincov je znal iz ljudi izvleči tisto, česar sami niso vedeli, da imajo.
V redkih intervjujih pogosto poudarja, da je strah njegov najzanesljivejši sopotnik. »Če ga nimaš, si nor,« pravi. »Strah te uči poslušati goro.« Ta odnos do nevarnosti je bil ključ do njegovega uspeha. Nikoli ni bil plezalec, ki bi tvegal brez potrebe. Njegove odločitve so bile premišljene, pogosto konservativne, a vedno usmerjene v to, da se ekipa vrne domov.
Alexander Odintsov – Aleksandr Odincov – Александр Одинцов
Zahodni svet »ne pozna« črke C — pozna jo, a ne v slovanskem pomenu, in tako dobimo TS in ker se tehtnica vse bolj nagiba, imamo tudi v slovanskem svetu …
Odincov ni bil le vodja odprav, bil je tudi učitelj. Mnogi vrhunski ruski alpinisti današnjega časa so začeli pod njegovim okriljem. Učil jih je: potrpežljivosti, spoštovanja do gora, razumevanja dinamike ekipe in predvsem tega, da je alpinizem več kot šport — je način razmišljanja. Seveda bi morali za zanesljivost teh pričevanj najti tudi druga mnenja, a čas vedno pokaže umili, če je bilo kaj narobe drugače, …
Njegovi učenci danes plezajo po vsem svetu, a vsi poudarjajo isto: Odincov jih je naučil, da je najtežji del alpinizma odločitev kdaj se obrniti.
V pogovoru za MontagnaTVje bil iskren: sodobni alpinizem občuduje, a ga tudi skrbi. Je imel kdaj težave z nadrejenimi? »Seveda so bile težave! Ko so me odpustili, sem se soočil z direktorjem taborišča, ga udaril v obraz in šel na samostojno delo. Danes tega ne bi ponovil, …«
Hitrost, lahkost, individualizem — vse to je po njegovem mnenju čudovito, a hkrati nevarno. »Velike ekipe izginjajo,« pravi. »Z njimi pa izginja tudi kolektivna modrost.« Ne kritizira, le opozarja. Njegov pogled je pogled človeka, ki je videl preveč, da bi verjel v enostavne rešitve.
Odincov redko govori za medije. Tokrat je sprejel povabilo, ker želi, da se zgodba ruske velike stene ne izgubi. Ne kot nostalgija, temveč kot navdih. »Mladi morajo vedeti, da je mogoče doseči nemogoče,« pravi. »A samo, če si pripravljen delati, trpeti in verjeti.«
Aleksander Odincov je eden tistih »dobrih alpinistov,« ki so dočakali »zrela leta,« človek, ki ga ne definira en sam vzpon, temveč celotno življenje. Njegova zgodba je zgodba o vztrajnosti, o kolektivu, o spoštovanju do gora in o tem, da je alpinizem — v svojem najglobljem bistvu — dejanje odgovornosti. Če se je drevo alpinizma dandanes preveč razdelilo in razbohotilo v posamezne, predvsem turistične veje, pa si odgovorite sami! Namignimo, da so nekoč na vzhodu in v medprostoru, ko še ni bilo »demokracije,« veliko več razglabljali o tem. Potem pa so zapolnili (prav) ta medprostor, zaposlili profesionalce, ki jih res ne-bi smeli, saj večinoma skrbijo za ohranjanje položajev minulega, in stvar je (od)šla … »alpinizem je kolektivno dejanje, ne solo slava.«
