Jutro, 16. april 1939 – dLib.si
Zveza planinskih društev, ki ima svoj sedež v Ljubljani in ki je mnogo storila, da se odkrijejo lepote in mikavnosti romantičnih planin južnih predelov naše države, se je v sporazumu z ministrstvom za telesno vzgojo naroda odločila, da priredi letošnji spomladi posebno ekskurzijo odličnih planincev-smučarjev na planine Šare in Koraba. S pripravami je poverila Slovensko planinsko društvo. Tako se je zgodilo, da se je v nedeljo 2. t. m. zvečer zbrala v Skoplju skupina 17 planincev, 11 iz Ljubljane in Gorenjske, 1 iz Zagreba, 3 iz Beograda in 2 iz Skoplja, ki so jo mahnili v ponedeljek 3. t m. z avtobusom preko Tetovega v podnožje Ljubotena. Še isti dan so dosegli vrh (2496 m). Drugi dan zjutraj se je dvignila na smučkah dobro razpoložena planinska družba v višino in skoro brez vsakega počitka z nastopom noči dosegla vrh gore Črni vrh (2587 m). V svetli mesečini so zaropotale smučke po zamrznjenih sneženih strminah pod vrhom Kobilice (2523 m) doli v globeli Tetovske Bistrice, ki so bile že kopne. Ob eni uri ponoči je planinska družba prispela peš po strmi gorski stezi v vasico Vešala (1270 m). V žandarmerijski postaji jih je čakal gostoljubni sprejem s kotlom imenitne čorbe in izbranimi komadi pečene jagnjetine. Žal planincem tokrat jed ni teknila, ker je le preveč prevladovala utrujenost po izredno naporni 20-urni smučarski turi.
Kratek nočni počitek je okrepil ude, tako da so naši planinci lahko prihodnji dan dopoldne nadaljevali svojo turo preko položnih in razsežnih sneženih poljan in strmin do planinske koče Društva planinara Južne Srbije na Popovi Šapki (1600 m). Izvrstna večerja, ki jo je našim planincem pripravil znameniti oskrbnik čiča Tošo, je naše planince kanalu spravila v najboljše razpoloženje, ki se je končalo z dobrim počitkom na skromnih, a čistih ležiščih. Prvi najtežji, pa tudi najnevarnejši del ture je bil s tem končati brez vsakršne najmanjše nezgode.
Prijetno so še sanjali prebivalci zavetišča, ko je prihodnje jutro naša planinska ekskurzija že korakala po zmrznjenem snegu proti višinam Turčina in Aleksandrovega visa (2704 m). Prijetno presenečenje so doživeli naši planinski smučarji, ko so se jim v višinah odprle nedogledne snežene poljane, ki nudijo smuko, da ji v naših, pa tudi v drugih alpskih krajih skoro ni para. Del družbe se je povzpel na tri vrhove Turčina ter se nato z ostalimi združil pri karavli Džinibeg (okrog 2.400 m). Smučarska pot se je nato polagoma dvigala preko Česta-Kamena pod vrhovi Džinibega (2610 m) na sedlo med koto 2410 m in ogromno gorsko trdnjavo Borislajca (2642 m) nad kotlino Belega in Črnega jezera. Na tem sedlu se je nudilo ekskurziji pravo razodetje. Levo, to je proti vzhodu, zasneženi grebeni in vrhovi Rudoke in Vraca-planine z okroglo 2500 do preko 2600 m višine od teh desno pa ogromna nad 15 km dolga in široka gorska planota Šutmana, ki jo reže v smeri proti Albaniji cela vrsta izvirov in potokov. Ti tvorijo v zimskem času valovito snežno ravan. Onstran Šutmana zapira pogled ogromna gmota korabskega pogorja s ponosnimi vrhovi, na desno proti Albaniji pa se vrste rajde gorskih grebnov in dolin tja proti Prokletijam. Popoldansko sonce je s svojimi poševnimi žarki spremenilo vso to obsežno gorsko planoto v en sam bleščeč in sijajen, pestrobarven snežni plašč. Preko njegovih gub so drsele smučko enkrat navzgor, pa potem po 1 km do 2 km zložno navzdol in tako brez konca dalje. Ko se je solnce nagibalo za korabske gore, je planinska družba zavila ob zadnjem vrhu Vraca-planine na levo ter že v mraku dosegla orožniško karavlo pod vrhom Džaf Kadison na višini okroglo 1800 m. Ni je dosti motilo, da jo bilo treba izkopati pri strehi luknjo v sneg, da je mogla skozi vrata v kočo, pa tudi ni izgubila dobre volje, ko je prostrana sobana karavle nudila ležišče samo na mokrih tleh, s katerih je bilo treba na nekaterih mestih celo izkidati sneg. Ko je zagorel improvizirani štedilnik, da bi si žejni in laični skuhali čaj in večerjo, je pričela toplota tajati sneg v podstrešju in s stropa je na gosto kapljalo na počivajoče, trudne ude planinske smučarsko četice.
Jutranje sonce in svež hladen zrak pa požirek vročega čaja, je prihodnji dan spravil vso družbo v najboljšo voljo, tako da je jadrno zadrsela preko zamrznjenih sneženih pobočij še nižje v planinski kotel, kjer so se s Šutmana in drugih gorskih pobočij stekale snežne vode v deroče in precej globoke gorske potoke. Pri karavli Kara Mustafa (1530 m) je bilo treba preko potoka Mali otočič, skale, ki so štrlele iz struge in smučarske palice so pomagale, da je planinska družba prebredla vodno zapreko. Vedno toplejšo sonce in izboljšanje snega je dvigalo veselo razpoloženje, ki ga ni pokvarila niti nezgoda planinskega tovariša, ki je pri drznem skoku padel s celim telesom v deročo vodo in tako navsezgodaj napravil kopel ob temperaturi, ko se spreminja sneg v vodo. Čim se je preoblekel pri čemer so seveda imeli mnogo posla fotoaparati, je šlo zopet krepko po strmini navzgor na vrh grebena Kara Mustafe, onstran nekaj sto metrov po pobočju navzdol v krasnem smuku, potem čez deroč hudournik, pa naprej v snežni breg. V redki šumi je družbo pozdravil medvedkosmatinec, ki je puščal za seboj kakor ponva velike sledi svojih šap; kmalu nato so sledili v snegu pozdravi volka-kurjaka nezaželenim planinskim gostom. Vedno znova in znova so se vrstili bregovi grebeni in doline. V najlepšem popoldanskem soncu je bil dosežen toliko zaželjeni cilj: karavla na Uedinjenju (Šilovert 2049 m) pod Belo Čuko, ki pripada bližnjim sosedom Koraba. Prijazni graničarji so pripravili družbi kar so mogli, to je očiščena tla v sobi za spanje in malo pečico, ki je služila za ogrevanje in kuho. Mesto, kjer leži ta karavla je prekrasno po svojem razgledu proti Šar planini, dolini Radike, prostranim grebenom gorske skupine Bistro ter na jug proti raztrganim vrhovom Kabata in Ploče.
V petek, dne 7. aprila je planinska ekskurzija nastopila svojo zadnjo gorsko turo, da doseže vrh kralja južnosrbskih planin, Koraba (2764 m). Po prostranih planotah, podobnih našim gorskim podom, ki so se polagoma dvigale je planinska ekskurzija po komaj 3-urni hoji dosegla s smučkami svoj cilj. Dočim je nekaj 100 metrov nižje pripekalo sonce z vročimi žarki je okrog temena Koraba divjal močan in mrzel veter. Odprli so se pogledi proti severu tja do Šar-planine in Prokletij, na jug preko Dešata na Goličico nad Ohridskim in na Perister nad Prespanskim jezerom pa še dalje na gore grškega Pinda, na vzhod proti gorski skupina Bistre in solunske glave, za katero so se v snegu bleščale obmejne bolgarske gore, na zapad pa so se spuščali grebeni in vrhovi doli v ravnice Albanije do Jadranskega morja, ki je oddaljeno komaj 80 km; žal ga je dimno obzorje zakrivalo iz daljave se je čulo grmenje topov. Padla je opazka, da streljajo v proslavo rojstva prestolonaslednika albanskega kralja. Ko se je družba vrnila okrog poldneva nazaj na karavlo, se je pokazalo, da je v tem ognju izginila svobodna kraljevim Albanija. Ta politični dogodek je pospešil povratek. V enem samem smuku je šlo v dolino. Zvečer je vsa planinska družba bedela v gorski vasici Ničpur ob Radiki okrog gostoljubne mize komandanta graničarskih čet korabskega področja, ki je planincem postregel ljubeznivo s čistim in udobnim ležiščem ter vsem drugim, kar je potrebno utrujenemu planinskemu potniku.
Težko jo bilo slovo od teh divnih planinskih krajev, ko je drvel avtobus proti Skoplju. Marsikdo se je ozrl nazaj na zasnežene grebene in vrhove ki jih je presmučal pretekle dni, vsak pa je imel željo in hrepenenje, da jih čimprej zopet vidi.
Zveza planinskih društev je imela namen, da z izletom odličnih planincev-smučarjev odkrije planine Šaro, Rudoke, Vrac in Koraba, ko jih odeva snežen plašč. Naloga ekskurzijo je bila, da ugotovi kakšne možnosti obstojajo za smučanje v teh krajih, da te gore v tem času prouči in slika ter da o njih lepotah pripoveduje tudi drugim v besedi in sliki. Nadejamo se, da je bil ta namen v polni meri dosežen. — Podrobni opisi s slikama in umetniškimi prilogami izidejo tudi v Planinskem Vestniku.
Dr. J. P.
