pomanjkanje oskrbnikov postaja evropski problem
Časi, ko so planinske koče vodili ostareli gorski vodniki ali zanesljivi reševalci, domačini izpod gora ali planinske družine, ki so v koči preživele desetletja, so očitno in dokončno minili. Po vsej Evropi se kaže enak trend: oskrbnikov ni, interes upada, zahteve pa so iz leta v leto večje. Kar je bilo nekoč poslanstvo, je danes poklic, ki zahteva 24-urni angažma, širok nabor tehničnih znanj in sposobnost vodenja gostinskega obrata v zahtevnem okolju.
Avstrija: pet od sedemnajstih koč brez oskrbnika
Avstrijski Alpenverein (ÖAV), lastnik več sto koč, se sooča z alarmantnimi številkami. Od 17 koč, ki jih je bilo treba za sezono 2025 oddati v najem, je pet ostalo brez oskrbnika.
Georg Unterberger, vodja oddelka za koče in poti, opozarja: »Četrtina novih najemnikov odneha že po enem letu.«
Razlogi so jasni: pomanjkanje usposobljenega kadra, delo brez prostih dni, odgovornost za gostinstvo, vodo, elektriko, čistilne naprave, žičnice, ter pričakovanje, da oskrbnik hkrati ustvarja prijetno vzdušje in svetuje obiskovalcem.
Med desetimi kandidati pogosto le eden izpolnjuje kriterije. ÖAV zato razmišlja o novih modelih: ekipnih najemih, poenostavitvi birokracije in intenzivnejšem delu z mladimi. Kljub težavam pa statistika kaže, da tisti, ki vztrajajo, ostanejo dolgo — povprečno 11 let, v Tirolskem in Predarlski še dlje.
Slovenija: primer Kofc razkriva podobne izzive
Tudi v Sloveniji se razmere zaostrujejo. Ena najbolj obiskanih koč, Dom na Kofcah, je po več kot 25 letih dobila novega oskrbnika — vlogerja in planinca Petra Weixlerja. Čeprav je v projekt vstopil z veliko energije, se je že po nekaj mesecih zgodil preobrat: planinsko društvo Tržič je objavilo razpis za novega oskrbnika.
V razpisu so zapisali: »Oskrbnik ni le nekdo, ki postreže. Oskrbnik naredi postojanko prijetno, da se vanjo veselimo priti. Beseda oskrbnik ima v korenu skrb — in to je bistvo koče.«
Primer Kofc ni osamljen. V zadnjih letih se je več društev tiho (in glasno) soočalo z enakimi težavami: na eni strani pomanjkanje izkušenih kandidatov, sezonsko delo, ki zahteva stalno prisotnost, visoki stroški oskrbe, generacija, ki je bolj vajena koristiti storitve kot jih nuditi, in dejstvo, da turistične, gostinske šole, PZS in močna društva sistemsko ne razvijajo oskrbniškega kadra. Po drugi plati pa ljudje pač ne hodijo več iz dolin, niso več planinci, ampak zgolj turisti, ki se pripeljejo (skoraj) pred prag, … in kupujejo »Storžiške kepe«, »štruklje« s toliko barvami, da kar besed zmanjka, itd. Če se jim pa zazdi, da se jim zalomi noht, pa pokličejo brezplačni prevoz … Kaj (torej) pomagajo vedno novi gradbeni podvigi, vedno nove ceste in številna plačljiva parkirišča, preširoko vključevanje državnih in EU spodbud, če zadeva ni trajnostno naravnana.
Skupni imenovalec: poklic, ki ga vsi potrebujemo, a ga skoraj nihče ne želi opravljati
Oskrbnik planinske koče ni samo gostinec. Bil naj bi: tehnik za vodo in elektriko, logistični koordinator, kuhar, psiholog, meteorolog, reševalec, varuh tradicije, in pogosto tudi prvi stik z gorskim svetom za obiskovalce.
To je širok poklic, ki zahteva predanost, znanje in odpornost — a hkrati ponuja malo varnosti, veliko odgovornosti in zelo malo prostega časa.
Kam naprej?
Evropski klubi razmišljajo o novih modelih: ekipno vodenje koč, večja profesionalizacija, ciljno izobraževanje mladih, poenostavitev postopkov, večja podpora društvom, ter možnost, da nekatere koče postanejo samopostrežne ali celo zaprejo. Nepalci se zdijo tudi idealni, da nadomestijo kader.
Čeprav se sliši dramatično, je trend jasen: brez sistemskih sprememb bo vedno več koč ostalo brez oskrbnika — in s tem bo izginjal (še) del gorske kulture, ki je desetletja temeljila na ljudeh, ki so iz koč ustvarjali domove. Morda pa bodo končno (kdaj) tudi kakšno kočo podrli (vrnili v prvotno stanje) in raje izboljšali gostinsko ponudbo na izhodišču ter zadržali turiste dlje časa v mestih …
PN
