Bohinjski gorski reševalci so skoraj vedno po končanem reševanju deležni ustne zahvale, redkeje se jim zahvalijo v (tipkani) pisni obliki. Rokopis pa je v današnjih časih redka “dobrina,” ki pa so je še toliko bolj veseli. Večina jih je namreč ravno prav “mladih,” da se še spomnijo tistega občutka, ko so po nekajtedenskem čakanju v nabiralniku le zagledali pismo takratne simpatije, ga skoraj s svetlobno hitrostjo odprli in s strogim zanimanjem znova in znova prebirali.
Mladež, ki so jo pred nekaj dnevi rešili s Pršivca, jih je presenetila s tekočo in pisno zahvalo. “Lepo je, da ljudje v današnjem času še kaj cenijo,” je dejal eden izmed njihovih članov, ki je bil tisto noč v prvih “bojnih” vrstah, tem besedam pa se pridružujejo tudi ostali.
Pismo že ima posebno mesto v njihovem arhivu, napitek za moč pa bo sčasoma zagotovo našel svojo pot v navidezno večnost. Zahvalo prilagajo na fotografiji, tisti, ki jim angleščina povzroča sive lase, pa lahko slovenski prevod preberejo v naslednjih vrsticah:
Dragi gorski reševalci,
radi bi se vam zahvalili za vašo neverjetno potrpežljivost, moč in prijaznost. To, da si vzamete čas, da bi med vašim normalnim vsakdanjikom počeli nekaj tako pomembnega in junaškega, je resnično navdihujoče in se nas je vseh štirih zelo dotaknilo. Jaz (Anna), bi se vam še posebej rada zahvalila, da ste me tako zelo bodrili in mi pomagali. Večno se bom spominjala vaše prijaznosti.
Želimo, da to malenkost sprejmete v znak naše hvaležnosti, ki pa se ne more primerjati s tem, kako zares cenimo, kar ste naredili za nas. Želimo vam vse dobro!
Anna, Jake, Aaron in Ada
