Jutro, 28. februar 1929
Litija, 27. februarja 1929
Z Gračanovega hriba pri Spodnjem Logu ob Savi je zdrvel plaz, ki je zasul nekega moža, namenjenega domov v Pasjek. Možaka je spremljal njegov pes, ki je plazu z urnimi skoki pobegnil. Ko je kuža koj nato razgledal situacijo in ni bilo nikjer več njegovega gospodarja je začel lajati na vso moč. Ker se na dalje časa ni prikazal nihče na samotni poti, je zdrvel kuža v najbližjo hišo in je z besnim laježem preveril domače, da se je moralo v bližini nekaj zgoditi. Domači so res odšli za cvilečim in skakajočim psom, ki jih je pripeljal do naplaženega mesta na cesti.
»Nekaj bo kar bo!« so dejali možaki in pričeli odkopavati lavino. Kmalu so prišli na nekaj črnega. Iz neljubega sneženega oklepa se je končno skobacal možak iz okolice Pasjeka, ki ga je zasul beli grob in ga domala že onesvestil.
Ponesrečenca so odvedli v prvo hišo, kjer se je za prvo pomoč okrepčal in nato napotil dalje. Ko je jemal mož od svojih rešiteljev slovo, pa ni bilo nikjer psa-rešitelja. Iskali so ga, klicali in žvižgali, a psička od nikoder. Drugo jutro pa so naleteli tamkajšnji vaščani na novo presenečenje. Ob razkopanem plazu na cesti je ležal klobuk rešenega možaka s Pasjeka in samo ta borni klobuk je čuval njegov zvesti pes vso dolgo mrzlo noč. Pod njegovim ležiščem se je stopil sneg tako globoko, da je ležal zvesti lajež kakor v kotanji.
