V knjigi »Gli Ottomila al chiodo« (pri)znani alpinist Simone Moro kritizira komercialne odprave »z ljudmi, ki plačajo, a o gorah ne vedo ničesar«. »Pustolovščina so vrhovi visoki 6000 ali 7000 metrov, ki jih je treba še odkriti.«
S Simonejem se je pogovarjal Lorenzo Cremonesi
(objavljeno na corriere.it, 7. junija 2025)
»Dobro jutro, Simone, je vse v redu? Kako gre v Nepalu? Si pripravljen na intervju?«
Zveza je nejasna, v ozadju je glasen hrup, motnje. »Ne, zdaj letim s helikopterjem na reševanje v drugem taboru na Everestu moram prekiniti.«
Popolnoma v skladu z njegovim značajem. Manj kot štiriindvajset ur pozneje se Simone Moro oglasi na telefon iz Lukle: skoraj 3000 metrov nadmorske višine letališče, izhodiščna vas za vzpon v bazni tabor Everesta.
Pri njem je devet zvečer in ima suh kašelj, kot ga ima nekdo, ki se prehitro vzpenja. »Že sem v spalni vreči, jutri zjutraj bom vstal ob štirih,« reče skoraj opravičujoče. Že dva dni ga poskušam dobiti. A ti tedni so zapleteni; sredi sezone komercialnih odprav na Streho sveta je ves čas zaposlen s svojo gorsko helikoptersko reševalno službo. Odkar je zaradi covid zaprtja povprečno število ljudi na leto spet preseglo tisoč, večinoma med majem in junijem, ki poskušajo doseči 8848 metrov visok vrh, je spet na delu. Pravi, da je pravkar prepeljal stranko, ki se je počutila »zelo slabo«.
Simone je pri 57. letih vodilna osebnost v mednarodnih alpinističnih krogih: povzpel se je na osem od štirinajstih osemtisočakov na svetu, sredi zime pa je bil prvi, ki je dosegel štiri od njih. Predvsem pa ima rad in podpira Nepal; postal je njegov drugi dom. O tem piše v svoji novi knjigi Gli Ottomila al chiodo (Osemtisočaki na kavlju), ki jo je izdala založba Rizzoli. Knjiga ni le posnetek neevropskega alpinizma v zadnjih desetletjih, temveč skuša razmisliti tudi o usodi »duha pustolovščine,« svobodnega tavanja med vrhovi v »postjunaškem« svetu, ki mu prevladujejo globalizirani družbeni mediji, »ki hitro vse požrejo in na koncu pozabijo.«
Obsojate omejitve, ki jih Nepal in Kitajska nalagata tistim, ki obiščejo njihove gore. Ne morete se odpraviti brez plačila vodnika, potrebna so dovoljenja in zdravniška potrdila predpisujejo uporabo dodatnega kisika in prepovedujejo solo vzpone. Pravite: »Če bi ta pravila obstajala pred štirimi desetletji, Reinhold Messner nikoli ne bi dosegel svojega rekorda kot prvi, ki se je povzpel na vse osemtisočake brez dodatnega kisika.« Je to konec alpinizma?
»Pomladni vzpon na osemtisočake je zdaj postal domena turistične industrije, ki se ji splača peljati ljudi na vrh, zato tradicionalne alpinistične dejavnosti niso predvidene, četudi niso uradno prepovedane. To velja za devet od 14 vrhov, ker jih je pet v Pakistanu, kjer je veliko več svobode. Torej: na Anapurni, Everestu, Lhotseju, Dhaulagiriju, Makaluju, Manasluju Čo Oju in Kangčendžengi (plezanje z nepalske strani), ter na Šiša, Pangmi Čo Oju in Everestu (plezanje s tibetanske strani), tradicionalni alpinisti trpijo zaradi hudih omejitev. Stranke komercialnih odprav pa spremljajo lokalni vodniki in nosači, ki jim pravim varuške na vrh. Skoraj vsi nimajo alpinističnega znanja, ne znajo uporabljati cepina ali derez in nimajo pojma, kje so.«
Včasih se vkrcajo na vaše helikopterje, …
»Seveda, saj plačajo porabijo med 100.000 in 150.000 evrov na vrh. Pogosto kupijo VIP pakete, ki jim omogočajo, da se sčasoma povzpnejo na več vrhov. V baznem taboru opravijo osnovni alpinistični tečaj in se odpravijo v spremstvu dveh ali treh Šerp, ki jim na ramenih nosijo vse, vključno s kisikovimi jeklenkami. Šerpe napnejo fiksne vrvi, kuhajo, nosijo šotore in spalne vreče. Bodite previdni ti turisti ne počnejo ničesar narobe, vendar je vrh monopol podjetij, ki ga upravljajo.«
In v drugih letnih časih?
»Razen Manasluja, na katerega se je mogoče povzpeti tudi jeseni, drugi vrhovi za preostanek leta spet postanejo zapuščeni, divji in nenaseljeni. Od tod vrednost zimskih vzponov, ko se gore vrnejo k »klasičnim« plezalcem. Kompromis bi lahko deloval. Vendar Kitajska trenutno ne izdaja dovoljenj za zimske vzpone.«
Razlog?
»Razložijo, da so gore pozimi nevarne. Se pravi: ‘Ne bom ti več dovolil skakati s padalom ali se potapljati, ker je preveč tvegano.’ V Nepalu pa pravijo, da potrebuješ vodnika.«
Obvezno?
»Formalno da. Čeprav se oviri vedno lahko izogneš: plačaš vodniku in on ostane v baznem taboru. Dejstvo pa ostaja, da moraš nenehno iskati načine, kako obiti pravila, ki omejujejo svobodo alpinizma. Vendar pa tisti, ki jih Messner imenuje »plezalci po progah« ne dojemajo nobenih drugih načinov plezanja. Pogosto me sprašujejo, ali je moja odločitev, da grem pozimi in brez dodatnega kisika iz finančnih razlogov, kot da bi moral varčevati. V resnici ne vedo ničesar; ne poznajo številk klasičnega alpinizma. Walter Bonatti, Riccardo Cassin, Paul Preuss, George Mallory, Chris Bonington, če naštejem le nekaj znanih imen, so jim popolnoma neznani. Messnerja poznajo, ker jih je navdihnil za odločitev, da so v treh ali štirih letih vnaprej kupili paket vseh štirinajstih osemtisočakov. Ne vedo, da je K2 v Pakistanu ali kje so drugi vrhovi. To vidim, saj ko jih peljem s helikopterjem, nimajo pojma, nad katerimi kraji letimo.«
Torej, ali jim je to v redu?
»Seveda. Zato ne krivim preveč institucij. Gre za uporabnike teh storitev, ki ne bi znali drugače. Zakoni so se prilagodili novi realnosti. To je kot safari v Afriki: z džipom te odpeljejo v rezervat, da si ogledaš leve, fotografiraš (sebe) in se vesel vrneš domov, da pokažeš svoji družini.«
Kako dolgo je že tako?
»Od leta 1992 sem bil v Nepalu 120-krat. Masovni turizem na visoki nadmorski višini je v zadnjih 15–20 letih eksplodiral.«
Kaj pa pustolovščina?
»Rekel bi, da bi morala obstajati vse večja spodbuda za raziskovanje manjših gora. Raziskovalni alpinizem prvi vzponi prihodnosti vključujejo vrhove, visoke 5, 6 in 7000 metrov, ki vsi čakajo, da jih odkrijemo.«
Messner je to že rekel pred desetletji …
»Absolutno da.«
Ampak ali ne mislite, da je v zadnjih desetletjih ideja, da svet ni več kraj, ki ga je mogoče »osvojiti« brez meja, kot smo nekoč mislili, temveč krhek in ogrožen ekosistem, oslabila privlačnost alpinizma?
»Strinjam se iz več razlogov. Prvič, danes nam primanjkuje dobrih pripovedovalcev zgodb, ki bi lahko očarali širšo javnost. Bonatti je bil karizmatičen, prav tako Messner. To so bile kontroverzne, polemične, celo nepriljubljene osebnosti, a so presegle ozek krog navdušencev in dosegle nacionalno ali celo globalno javno mnenje. Hkrati je danes izjemno težko vplivati. Globalna komunikacija slike, ki jih nenehno vidimo na svojih pametnih telefonih – na primer zdaj grozljivi videoposnetki vojne v Gazi ali Ukrajini – nas dan in noč preganjajo z ekstremnimi novicami. Očitno je, da ima zapoznelo pripovedovanje pustolovščine celo v oddaljenem kotičku sveta veliko manjši vpliv kot pred nekaj desetletji. Občudovanja do alpinista, ki se spušča z vrha s poltnimi rokami in obrazom, ožganim od sonca, ni več.«
Torej?
»Velik izziv je, kako lahko pripovedovati o potovanjih v oddaljene gorske lokacije. Na primer skupine v Afganistanu, potem ko so talibani leta 2021 zavzeli Kabul. Dosežejo nadmorsko višino skoraj 7000 metrov, a je pred njimi cel svet za raziskovanje. To je način, da alpinizem postane nekoliko bolj zanimiv. Hkrati je povsem legitimno razmisliti o lastnem vzponu v miru, brez kakršnega koli hrupa ali tesnobe zaradi slave. Dejstvo ostaja, da so družbeni mediji polni strupa, ljudje kritizirajo, ne da bi vedeli. Če na spletu napišem, da sem prehodil fascinantno skrivnost sekundarne in izpraznjene doline masiva Kangčendženge, bom takoj deležen polemičnih komentarjev o taljenju ledenika in moji odgovornosti za onesnaženje. Obstaja težnja, da za vsako nenavadno dejanje krivijo navdušenje. Pravijo mi: greš, ker imaš sponzorja, ne delaš, letiš in onesnažuješ. Če grem s helikopterjem reševat alpinista, ki trpi za možganskim edemom, mi dva napišeta, da sem dober petdeset, pa jih namesto tega komentira, da rešujem tiste, ki jih rešujem. Idioti, ki prispevajo k zmedi.«
Kako se lahko iz tega izvlečemo?
»Še vedno sem optimističen. Še vedno mislim, da je gorski turizem rešil nepalsko gospodarstvo. In v vsakem primeru je prostora za vse, saj je še tisoč dolin in vrhov, na katere se je treba povzpeti.«
Moramo pa priznati, da »vaš Nepal« ni dobro ravnal z vami. Leta 2013 vas je skupina lokalnih nosačev napadla s cepini, ker ste se samostojno vzpenjali do tabora 3 na Everestu, ne da bi se zanašali na njihovo organizacijo in dejansko dokazali, da je mogoče brez nje. V svoji knjigi sami pišete: »Tvegali s(m)o, da nas bodo ubili.« Nekaj časa pozneje so vam iz v bistvu podobnih razlogov odvzeli letalsko dovoljenje, vi pa ste zapravili veliko časa, da ste spet dobili dovoljenje za ponovno letenje s helikopterjem. Nehvaležnost, ljubosumje?
»Ameriški tisk je veliko govoril o prvem incidentu. Vendar mi je nato uspelo skleniti mir. Nekaj časa po napadu Šerp so me poklicali na težko reševanje na veliki nadmorski višini. In odkril sem, da je bila poškodovana oseba res eden od mojih napadalcev. Takoj sva se prepoznala in hotel me je objeti. Enako se je zgodilo z izdajo licence. Ko sem pred 15 leti v Nepalu začel svoj helikopterski projekt, so letela le tri podjetja, šest ali sedem helikopterjev za 30 milijonov prebivalcev. Seveda so si jih tujci lahko privoščili, Nepalci pa ne. Zato sem začel organizirati lete, ki so jih turisti že plačali, a so jih lahko izkoristili domačini v stiski. Videli so, da je to donosno in danes je 13 podjetij.«
Ste se končno strinjali, da boste del komercialne odpravniške verige?
»Mislim, da lahko vrhunski turizem sobiva s tradicionalnim alpinizmom. Eno ne izključuje drugega. In enostavno je kritizirati razvoj Nepala s kavča. Čutim se del sistema, ki je pripomogel k izboljšanju življenja v državi.«
Zakaj »Osemtisočaki na kavlju« se upokojujete?
»Naslov bi lahko razumeli kot znak upokojitve, pa tudi kot željo po mirnem preučevanju problema. V tej knjigi poskušam razmisliti o vprašanjih, ki so v zraku: pogledati alpinizmu v obraz in ga spodbuditi, da razmisli o sebi.«
