Boris Režek: Tam, kjer se steza s Kamniškega sedla na Planjavo prevesi na snežišče pod Rdečim kupom, je na travni ruši tik ob stezi eno najlepših počivališč, kar jih poznam. Razgled sega po vsem Sedlu in čez slemena tja proti Kamniku, na plati Sukalnika, na Rdeči kup in v zagonetne zijalke v ostenju poleg njega. Tam so med košatimi previsi začrtane razne pokline in zajede; svet je ves razbit in razklan. Rdečine se menjavajo s sivimi in rjavimi progami pečevja, in ko se sonce obrne proti zahodu, prično te barve žareti iz umikajočih se senc in vselej se izmed vseh teh potez odkrije kaj novega.
Planjava je zagonetna gora. Po vsej razsežnosti v območju njenih treh vrhov ter ostenij z grebeni, rebri in razi, menda nikoli ne bo do kraja dognana. V njej so še nedotaknjene prostrane stenske pokrajine, ki se daleč vtapljajo v celoto, v njih samih pa se ob vsakem raztežaju vrvi odkriva nov skrivnosten svet.
Ostenje ob Rdečem kupu je bilo dolgo neobplezano. Šele malo pred vojno smo prišli čez jugozahodni greben z vstopom na Wisiakovem plazu, potem je bila po vojni najdena smer skozi Okno in preplezano južno rebro nad Wisiakovo ploščo. Obenem so bile v smeri skozi Okno potegnjene številne variante. Sploh smo se po vojni, ker nam je bil Okrešelj zaradi bližine meje nedostopen, pretežno ubadali po tej gori, da sta nam nazadnje ostala na ponudbo le Rdeči kup in izpod njegovega vznožja jugozahodna stena zahodnega vrha Planjave.
Nekoč sem se s počivališča nad snežiščem spet zagledal v Rdeči kup. Dasi sem ga že tolikokrat videl prav od blizu – iznad Okna, z južnega rebra in severozahodnega grebena, se mi je od tu spodaj zdel spet drugačen.
Ta okrog 100m visoki, k steni prislonjeni steber iz sprimka (brečije) se vzpenja iznad grape nad Wisiakovim plazom in se odtod kaže kakor rdečkast in rjav zaobljen stolp. Vrh je prevotljen z oknom srčaste oblike, teme pa je nožast greben. Že tako sila drobljiva kamenina je na vrhu najbolj izpostavljena preperevanju in je zato vsa rez vršnega grebena razdrapana, kakor bi bila sestavljena iz grušča. Celotni okroglasti bok je do malega navpičen in skoraj brez razčlemb, le na jugovzhodni strani je pod onim srčastim oknom zarezana nekakšna zajeda. Tako bi bil pristop možen le po tej zajedi, a ta plezarija bi bila nekaj prav posebnega. Okrog 60 m prostega plezanja v skrajno krušljivi kamenini, brez najmanjše možnosti varovanja, ker v sprimku pač ni nobenih. pravih špranj. Kljub temu pa me je ta izrednost močno mikala.
Menil sem, da bom iz vznožja odkril še kakšno podrobnost ali drugačno možnost, in ker sem si hotel ogledati tudi okrog 30 m dolgi rov, ki iz grape ob Rdečem kupu drži pod obok Okna, sem kmalu spet pobiral stopinje proti Planjavi.
V grapi prav pod vznožjem Rdečega kupa je strmo snežišče, ki le redkokdaj docela skopni in je, kakor kaže globina krajne poči, še sredi poletja okrog 10 m debelo. To pa sem dognal šele potem, ko sva s tovarišem, ki se mi je pridružil na tem ogledu, prišla po snežišču do konca in sva potem morala spet po njem navzdol, ker je bila zev krajne poči preširoka, da bi jo lahko preskočila.
Malo niže se je na desnem robu snežišča le dalo doseči breg, pri tem pa se mi je pripetilo, ko sem hotel skopati varno stopinjo, da sem hkrati s kladivom odpel s pasu tudi vse železje in mi je ostal le en sam klin z vponko. Vse drugo se je popeljalo po snegu, zrožljalo čez skale in nazadnje čofnilo v tolmun tik nad stezo. Ni se mi ljubilo spet globoko dol in tako olajšana sva prešla mokre, sluzave plati, s katerih je komaj odlezel sneg, na udobno polico, ki je držala nad krajno poč in pod strm prag pred vznožjem Rdečega kupa.
S te police sem gledal gor in uvidel, da razen po oni zajedi ni nobenega drugega pristopa na vrh Rdečega kupa. Čeprav sva bila v nekakšnem zakotju, naju je nenadoma začel prepihavati veter, ki pa je takoj odnehal, čim sva se prestopila. Nobenega vršanja ni bilo slišati. Onkraj grape so se v soncu parile skale in vse je bilo mirno. Piš je še bolj urezal, ko sva s police zlezla više in v skalovju tik nad polico sva ugledala ozko luknjo, v kateri je bučalo kakor v dimniku in obleka na naju je zaplapolala. Seveda sva vsa radovedna takoj zlezla v to zev in se splazila po rovu nekaj sežnjev daleč. Morala pa sva naglo nazaj, ker naju je preveč prepihavalo in tudi luči nisva imela.
Tako je bila odkrita nova posebnost tega ostenja. Ta preduh je gotovo zvezan s kakšno zijalko nekje v steni, saj je tod okrog vse prevotljeno in ne bo nič čudnega, če bodo kdaj jamarji po kakšnih rovih in preduhih prilezli na vrh Planjave.
Nadejal sem se, da v pragu nad krajno počjo ne bo posebnega opravka, zato se mi tudi ni zdelo, da bi šel pobirat svoje pobeglo železje. Toda takoj s police je bilo treba čez kratek previs, nad njim pa še čez sila napokan rob v gladek žleb, ki teče ob vznožju Rdečega kupa navzgor. Tam sem moral zabiti edini klin, da sem bil zavarovan, ko sem za silo očedil mali robič, okrog pa se je še vse majalo, kar sem prijel. Le prav s težavo sem se spravil više.
Tako se je zgodilo, da je moral tovariš za menoj nad previs in izbiti edini klin, ki ga je potem prinesel do mene, da sem ga znova zabil in zavarovan na njem lahko podrl nastavljeno skalovje. Šele potem sem lahko prestopil v žleb, ki se izgubi v skrotje pod ustjem onega strmega rova pod obok Okna.
Vhod v ta rov, ki je kakor izklesan v skalovje, zapira kakih 5 m visok gladek prag, rov sam pa je povprečno kake 3 m visok in v loku zavit. Ker stene niso oglajene in pokriva dno sesuto skalovje, ne kaže, da bi ga izgrebla voda. Najbrž je nastal zaradi preperevanja mehkejših plasti, ki so se morda tisočletja usipale iz njega v žleb ob Rdečem kupu.
Iznad Okna sem potem znova ogledoval Rdeči kup in kmalu brez posebnega preudarjanja in obžalovanja dognal, da bi bilo po oni zajedi komaj mogoče priti na vrh. Zato sem se odločil poskusiti z druge strani. Iz krnice nad žlebom ob vznožju Rdečega kupa bi bil sicer prav lahek pristop po rdečkastem skrotju v škrbinico za vrhom, toda ta možnost je bila preveč preprosta, da bi se je splačalo lotevati. Kazalo je pokusiti na drugi strani ob južnem rebru, čigar bok sega tam v loku do Rdečega kupa. Tik ob njem je sicer vse v previsih, bolj vstran pa se čez opokane plati nizajo razne zajede v višavo.
Že čez nekaj dni sva z Belačem, ki mu Rdeči kup tudi ni dal miru, šla nadenj. Razen opreme pa sva nosila s seboj še kakšen poldrug meter dolg drog z zastavo, da bi jo zasadila na vrhu. Ne morda kot kakšna osvajalca, temveč zato, da bi ljudje lahko ugibali, kako neki je prišla tja gor.
S steze nad Wisiakovim plazom je bilo treba po rjavem, s previsi prekinjenem žlebu precej visoko gor, da se je odprl razgled in se je pokazal celoten Rdeči kup od tal do vrha s te strani ni bil videti niti preveč hud. Pod vrhom je v njem celo nekaj votlin, a pri natančnejšem pregledu se je pokazalo, da v vsem boku na to stran, razen večjih in manjših grbin, ni nobenih opor, tako da bi bil pristop enako negotov kakor po sami zajedi nad grpo. Zato sva pogledala nadse in kar najbolj tesno ob gmoti Rdečega kupa načela neko zajedo v opokanih plateh, ki so jo prekinjali majhni previsi. Nekajkrat je bilo treba zabiti, vendar plezanje ni bilo nič posebnega. Mudilo naju je le nastavljeno kamenje in po dveh raztežajih vrvi sva bila vštric škrbinice za vrhom.
Od tam je Rdeči kup skoraj povsem zgubil svojo strašljivo podobo. Globina se je umaknila pod rob, prečila sva čez opokano plat in bila sva v škrbini in tik pod vrhom.
Od tam navzgor se vleče zložno rebro proti severozahodnemu grebenu Planjave, tako da je Rdeči kup pravzaprav le vznožni del tega rebra. Iz škrbinice na vrh je le še nekaj metrov višine po ostri rezi, ki pa je tako razmajana, da je vse škrtalo pod menoj, ko sem se jahaje po njej pomikal proti višku, in kamenje se je kar usipalo v globino.
Vsa rez je divje izpostavljena. Na obe plati sem videl prav v dno, obenem pa pričakoval, da se bo vrh z menoj vred vsak čas podrl. Na edinem prikladnem mestu, kjer sem vsaj približno lahko stal, sem s kladivom razkopal prhlo rez in potem tam pritrdil zastavo, da je veselo zaplapolala v vetru.
Nič se nisem pomudil, le gledal sem, da bi se čim prej zmazal nazaj. V škrbinici sem se kar oddahnil, ko sem spet stal na varnem, saj sem na rezi imel občutek, da se ves Rdeči kup maje kakor vrh tovarniškega dimnika. Zato sem Belaču odsvetoval, da bi še on zlezel gor, pa tudi sam se je zahvalil za tak dvomljivi užitek.
Smer sva potem nadaljevala po rebru nad škrbinico proti severozahodnemu grebenu Planjave. To rebro ni posebno izrazito in ga prekinja vrsta vzporednih polic, ki se z njegovega boka vlečejo v plati jugozahodne stene zahodnega vrha Planjave. Iz dna, s planine Na stanu pod Sedlom in više s poti proti Kamrici, se kaže ta stena kakor strnjena gladka plat, ki se začenja ob Rdečem kupu in konča v rdečih previsih na vrhu. Tod z rebra pa se je pokazalo, da so plati na gosto predeljene s poličkami in zajedami. Vprašanje je bilo le, kakšna sta vznožni zatrep nad malo krnico ob Rdečem kupu ter navpična vršna stena.
Ta poslednja večja naloga v tem delu Planjave se je že dalj časa ponujala, pa je že bilo tako, da bodisi ni bilo pravega vremena ali je nanesla kakšna druga reč, da se nisem spravil nadnjo.
Tiste dni je vreme držalo, Belača pa tudi niti najmanj ni bilo treba prositi. Snežišče pod Rdečim kupom je tedaj že močno odstopilo od bregov, tako da je bila tudi robna poč na desnem bregu dosti preširoka, da bi jo bilo moč preskočiti. Niže spodaj v docela gladkem in navpičnem skalovju ni prehoda in na tisto polico s preduhom se je dalo priti le tako, da smo – bili smo namreč v troje – zlezli po dnu robne poči toliko daleč gor, dokler nismo prišli do pripravnega mesta, kjer se je dalo med skalo in snegom splezati navzgor v skrotje in na polico. Preplezali smo nad ono krušljivo stopnjo ter po žlebu ob vznožju Rdečega kupa dospeli v krnico ob njem.
Na prejšnjih plezanjih po rovu pod obok Okna in na Rdeči kup je bilo v ostenju vse mirno, čeprav se v njem sicer pogosto prožijo kamnitni plazovi, da je vse snežišče še globoko po Wisiakovem plazu na gosto pokrito s sesutinami.
Zdaj je že nekajkrat zaropotalo nad nami, sproženo kamenje se je odbijalo na plateh in z robov ter se sikaje čez nas pogrezalo v globino. Šele v rdeči zijalki na desnem robu krnice smo bili potem na varnem.
Nad krnico je grapa prekinjena z zatrepom iz strehastih plati in gladkih žmul, vrh zatrepa pa je previsen rob. Smer je kazala iz zijalke poševno navzgor proti sredini zatrepa in potem naravnost kvišku proti nekakšni vdolbini v previsju.
V zijalki smo malo posedeli, da bi se padajoče kamenje uneslo. Krog in krog so bile same stene in previsi. S črnega roba visoko nad nami so se utrinjale svetleče se kaplje in pogrezale v somrak krnice. Sonce se je polagoma nižalo po Rdečem kupu in ker se že dolgo ni nič ganilo v ostenju, smo se odpravili naprej.
Pod vdolbino v previsju, ki pa je bila še vedno dovolj previsna, se je dalo priti po poličkah med žmulami, vendar ne tako preprosto, kot lahko povem. Neprestano je bilo treba zabijati. Kmalu je bila dvojna vrv vpeta v petih klinih in Belač je stal na izpostavljenem okrajku. Rob je bil še nekaj sežnjev nad njim in razen plitve pokline ni bilo videti nobene druge začlembe.
Belač je nad svojim stojiščem na okrajku zabil še en klin in se potem varovan na njem vrnil, da je sprostil vrvi iz ostalih, ker so se že preveč trle po vponkah in med žmulami. Potem je nad zadnjim klinom zabil še enega, vpel vanj stopno zanko in se na njej dvignil v previs.
Od varovališča v zijalki vse skupaj ni bilo videti kaj posebno zamotano, toda Belač se je moral dobro upreti in v previsu še trikrat zabiti. Vmes je bilo seveda malo pridušanja, ker je že tako, da klin noče prav prijeti in vznak vise ga tudi ni lahko spraviti v špranjo, ko ni kam stopiti ali se vsaj opreti. Na zadnjem klinu se je potem vzpel in potegnil čez žmulo. Priletelo je še nekaj kamenja in v zraku bingljajoče noge so zginile.
Za naslednje v navezi tudi najhujši previs ni več nevaren, četudi ni vselej lahek. Plezal sem zadnji, da sem potrebil kline, le v previsu samem sem pustil dva, ker sta bila predobro zabita, da bi se mi ljubila ogrebati prste. Zato sem bil tako naglo zgoraj, da sta onadva kar začudeno pogledala, ko sem se pomolil čez žmulo.
Spet smo bili v nekakšnem oglu. Nad široko polico, na kateri smo stali, je bila kratka previsna stopnja, ki je prehajala v desno obrobje utrepa. Zato je smer kazala s police po rdečem robu na nekakšno rebro in po njem naprej gor v plati pod vrhom.
Bili smo še globoko spodaj, komaj vštric z vrhom Rdečega kupa, na katerem je še vedno plapolala najina zastava. Po dolgem ubadanju v vlažnem jutranjem somraku nas je tu na polici oblilo toplo sonce, da smo radi malo postali. Nad nami je bilo vse jasno, a izza Mokrice se je potegoval kopast oblak proti Sedlu.
Kazalo je na dež, in prav ko sem hotel reči, da pohitimo, sem v naglici zgrabil za vrv, ki je razpuščena ležala na tleh. S police se je namreč udrl grušč in kakor v nekakšni megli sem ugledal Belača, ki je opletal z rokami, padel po tleh in se podrsal na rob pod polico. Vrv med nama je bila že skoraj napeta, toda prepozno, ker bi sunka ne mogel vzdržati, če bi Belača spodneslo čez rob in tisti hip, ko se je ujel in naglo spravljal nazaj, bi že vsi trije ležali v dnu krnice.
Nihče od nas ni zmogel besede, kajti taka reč pač zasope človeka. Povrh pa so se prav tedaj izza rebra nad Rdečim kupom pokazali trije kavri in zajadrali nad nas. Ti ptiči so bili tiste čase v Planjavi že tako privajeni, da so bili takoj nad plezalci, če je le kje zaplenkal klin, in prišli pogledat, če morda ni česa zanje.
V resni nalogi plezalec zlepa ne omahne, ker pazi. Grušč in skrotje pa sta že marsikoga pogubila, a dobre nauke sem tudi jaz vselej zatikal za klobuk, da sem jih potem lahko delil drugim, in tako je po nekaterih, nemara ne preveč prijaznih besedah, minila ta napeta minuta.
Malo smo še postali. Belač se je medtem dobro zasidral, nato pa sem načel krhki rdeči rob ob rebru. Čeprav je bil ves živ, se mi na njem ni nič udrlo, toda za robom je bila prav taka, v globino viseča polica, ki jo je bilo treba najprej očediti. Skale so padale čez steno in se razbijale v dnu krnice in piš je prinašal žvepleni zadah v višavo.
Belač, ki me za robom ni mogel videti, je tako dobro varoval, da sem skoraj ob vsaki stopinji moral kričati, naj malo odjenja z vrvjo. Na kraju police sem nato dosegel dobro stojišče pod strmim žlebom. Videl sem, da smo že v vznožju onih velikih plati. Žila rdeče kamenine je tam potekala v smeri police naprej proti Oknu in nad žlebom smo potem segli v modrikasto, trdno skalo. Visoko nad nami pa je v mračeče se nebo štrlel okrhani, prepadni vrh.
Na samih plateh ni bilo posebnih težav. Med poličkami so se nizale čez posamezne plati plitve zajede in vedno bolj smo se bližali k vznožju rdeče in previsne vršne stene. Vsak čas se je imel vliti dež, tako se je bilo že stemnilo, a piš je vendarle odgnal oblake čez greben in nevihta se je znesla nad Logarsko dolino.
Celotna smer od vstopa za Rdečim kupom do vznožja vršne stene je bila potegnjena v skoraj povsem ravni črti in nam je zato tudi naprej kazalo v isti smeri in po desnem obrobju vršne stene proti vrhu. Tam smo potem čez nekatere previsne in sila krušljive prage v nekem žlebu izstopili točno na zahodnem vrhu Planjave.
Ta vrh sem med vsemi v Grintovcih največkrat obiskal. Na njem se stekajo vse smeri po zahodnem in jugozahodnem ostenju Planjave in z njega je najlepši razgled na Okrešeljska ostenja, na Ojstrico, v Logarsko dolino in tostran čez Zeleniške špice na Rzenik in Veliko planino.
Sede na vrhu sem s pogledi pretaknil vse te kraje in vsak rob mi je pripovedoval svojo, včasihže skoraj pozabljeno zgodbo. Tudi ta poslednja, kakor bi se lahko nakrenila povsem drugače, je bila zdaj končana.
Okrog Okna v Planjavi ni bilo več nobenih neznanih pokrajin. Pretaknjene so bile vse grape, oblezena vsa rebra, a ostali so še predeli, v katere nemara nihče ne bo nikoli prišel po stebru Rdečega kupa, čez previsno vršno steno zahodnega vrha, iz grape ob Rdečem kupu na obok Okna in še kam drugam.
Na povratku z vrha sem spet posedel na svojem starem počivališču pri Wisiakovi plošči. Na Rdečem kupu se je v vetru pobliskavala najina zastava.
Vse poletje je vihrala tam v soncu in neurjih. Videli so jo s poti na Sukalnik, s severozahodnega grebena Planjave, iznad Okna in s pobočja ter vrha Brane.
Tako osamljena na okrhanem skalnem zobu je marsikomu vzbujala zono, a ko so jo razcefrali jesenski viharji, je tudi domnevna osvajalska zgodba, kakor je bila nastala v številnih pogovorih, prešla v pozabo.
