Večer, 10. junij 1976
Jugoslovansko-poljska odprava v Hindukuš
V torek je ob 13.20 z ljubljanske železniške postaje odpotovalo šest alpinistov, članov AO Kamnik, Mengeš in Domžale – udeležencev prve mešane odprave v Hindukuš. Skupaj s Poljaki nameravajo kot prvi opraviti prečenje petih sedemtisočakov Nošaka.
Iz Ljubljane so odpotovali naravnost v Katowice, kjer jih je pričakal vodja te jugoslovansko-poljske odprave Stanislav Rojinski s šestimi tovariši. Nato so nadaljevali pot skozi Trespol (na meji s Sovjetsko zvezo) v Moskvo in naprej v Taškent in Oušanve Termsz. Tu bodo prešli afganistansko mejo ter nadaljevali pot v Kanabad in Feizabad. Sledilo bo potovanje po reki Amur Darja ter s kamionom do Zabaka, od koder bodo nadaljevali pot peš do načrtovanih ciljev.
V skupini Zebak, kjer so gore visoke med 4300 in 4700 metri, bodo pričeli prve vzpone.
Načrt odprave je izredno obsežen, prečenje vrhov Nošaka pa zelo zahtevno. 7492 m visoki Nošak ima pet izrazitih vrhov, in čeprav ga štejemo za drugi najvišji vrh Hindukuša (in najvišji vrh Afganistana), to povsem ne drži. Nad njim so namreč še trije vrhovi Tirič Mira – glavni 7706 m, vzhodni 7692 m in zahodni 7487 m. Tretje mesto po višini pa pripada Istor-o-nalu (7398 m).
Odprave so se udeležili Franc Bauman (29 let), Janez Volkar (24), Marjan Kregar (20), Miro Šušteršič (19), Franci Vrankar (18) in Stanislav Šikonja (29).
INKO BAJDE
60 vzponov AO Celje
Vreme v gorah se noče in noče ustaliti. Občasno sneženje s sodro in dežjem močno kvari razmere za plezanje, saj skala še vedno ni povsem suha in kopna. Mraz, ki od časa do časa pritisne, pa povzroča dodatne nevšečnosti, kot so led in požled, ki sta najhujša sovražnika plezalcev. Alpinisti, ki bi se radi lotili zahtevnejših vzponov, torej nimajo sreče z vremenom.
Kljub navedenim težavam so alpinisti v tem času opravili precej vzponov. Celjani so jih v zadnjih treh tednih zabeležili kar prek 60. Pa poglejmo, kje vse so plezali: Južna stena Kogla nad Kamniško Bistrico je zaradi ugodne lege kopna že od zgodnje pomladi, zato ni čudno, da privablja številne alpiniste. Celjani so v Koglu opravili več ponovitev Zupanove smeri in rumene zajede. V Vežici in Vršičih so preplezali kamniško in Hunikinovo smer. Nekateri pa so se odpravili celo na Klek pri Ogulinu in tam opravili nekaj težkih vzponov, kot na primer „HPD 90″ (ocena VI), Žoharjev steber (VI), tajanstveno (VI) ter Dragamanovo, omladinsko in HPD.
V soboto in nedeljo so na Okrešlju organizirali plezalni tečaj za začetnike in opravili lepo število vzponov v Mali Rinki (vzhodna, Dušanov steber, Cicova, Igličeva, varianta Igličeve) in grapo v Mrzli gori. Na ogromni skali izza postojanke GRS in zimske sobe pa so s svedrovci nabili še dve smeri, ki bosta odlično rabili za urjenje v tehničnem plezanju.
I. BAJDE
Bohor
Le kdo ne pozna čudovite pesmi “Bohor je vstal, Bohor žari …”? Kdo še ni slišal za XIV. divizijo in njen legendarni pohod na Štajersko?
Bohor – ta pet kilometrov dolga in nekolikanj manj široka gora, ki leži na meji štirih občin – Krško, Sevnica, Šentjur in Šmarje pri Jelšah -, je bila med narodnoosvobodilnim bojem prizorišče hudih bitk, čezenj je vodila tudi pot XIV. divizije, ki je po tridesetih dneh prešla iz Bele krajine čez Hrvaško na Štajersko. Avgusta 1944 so se na Bohorju zbrali aktivisti s Kozjanskega ter si zadali naloge za nadaljnji razmah narodnoosvobodilnega gibanja na svojem območju. Na Bohorju je delovala partizanska tehnika, tod so se v partizanski bolnišnici zdravili tudi borci XIV. divizije.
Poprečna višina gore je 950 metrov, najvišje vzpetine na njej pa so Javornik (1023 m), Školica (950 m), Plešivec (925 m) in Debeli vrh (923 m). Na robu široke planote, v nadmorski višini 925 metrov, stoji zelo lepa planinska koča, ki so jo leta 1951 senovški planinci zgradili na istem kraju, kjer je bila od leta 1939 do 1942 lovska in planinska koča.
Koča na Bohorju je odprta neprekinjeno vse leto, le vsak ponedeljek jo zapro. V koči je 52 postelj, od tega 32 postelj v sobah in 20 skupnih ležišč. Kočo upravlja planinsko društvo Bohor-Senovo, že od lanskega maja pa je v njem oskrbnica Pavla Sinanovič. Njen mož Mijo, sicer zaposlen v Metalnini TOZD gradbena oprema v Senovem, prihaja vsak petek na Bohor ter pomaga soprogi; ob koncih tedna je pač obisk v koči številnejši. Mijo Sinanovič je Bosanec, doma iz Zenice, in brez pretiravanja lahko zatrdim, da skuha imenitno turško kavico. Prav tako lahko zapišem, da govori Mijo zelo lepo slovensko.
Izpred koče, še bolj pa z bližnjega Javornika, se razgrne pred planinčevimi očmi vsa pestra podoba Dolenjske – tja do Gorjancev, v dolini pa se belijo kraji Brežice, Brestanica, Senovo. Kadar je jasno, je z Javornika moč videti tudi Savinjske in Kamniške Alpe ter oddaljene Julijce.
Pozimi je v okolici koče več lepih smučišč, spomladi, poleti in jeseni pa se bo popotnik odločil za sprehod na vrh Javornika – na najvišjo točko Bohorja, ki jo doseže v pol ure, prav toliko je oddaljena partizanska bolnišnica Bohor, medtem ko je treba do Lisce že krepko zastaviti korak – kar dobrih pet ur je do nje; pet ur hoda je tudi do podsrečkega gradu, do zanimive in mogočne graščine iz leta 1213, sicer pa neme priče žalostne preteklosti naših prednikov.
Na Bohor vodi več poti: iz Brestanice skozi Senovo je do koče 3 ure hoda, iz Senovega 2 uri, iz Blance 3 ure, iz Sevnice 3,5 ure, iz Planine pri Jurkloštru slabe 3 ure. Do koče vodi tudi cesta – iz Senovega je 19, iz Planine pa 8 km.
Čez Bohor vodijo tri vezne poti: transverzala vezistov in kurirjev NOV Slovenije, razširjena slovenska planinska pot in pa zasavska planinska pot. Ljudje, ki živijo v krajih ob teh poteh, so več kot gostoljubni: popotnika povabijo na odlično domače bizeljsko ali gorjansko vino, na kislo mleko, na kozarček žganja. In še zelo hudi so, če jim hočeš dobrote plačati. Vtem ko smo transverzalo kurirjev in vezistov predstavili lani ob dnevu borca, bo veljal eden naših prihodnjih zapisov zasavski planinski poti, ki je druga slovenska vezna planinska pot – takoj za slovensko planinsko transverzalo. Prelepa je ta pot: vodi skozi tihe gozdove, čez široke senožeti, polne najlepšega cvetja, teče mimo polj in skozi vinograde z mikavnimi zidanicami, pelje skozi številne zaselke in mimo samotnih kmetij, ob vsej poti pa je veliko obeležij, postavljenih v spomin na našo junaško preteklost. In ena izmed pomembnih postojank našega narodnoosvobodilnega boja je na zasavski poti tudi zeleni Bohor.
MILAN CILENŠEK
