Foto: Copilot
Kako je od bernardinca Barryja do digitalnih detektorjev nastala sodobna kultura varnosti v gorah
skieur.com – Guillaume Guémas: Preprost pregled nastajanja opreme za pomoč ob zasutjih v snežnih plazovih
V začetku 19. stoletja je na prelazu Veliki sveti Bernard živel pes, ki je postal legenda. Barry, bernardinec iz tamkajšnjega hospica, je reševal popotnike, izgubljene v snežnih nevihtah med Valaisom in dolino Aoste. Več kot stoletje pozneje je njegovo ime dobila naprava, ki je spremenila zgodovino varnosti v gorah: Barryvox – »Barryjev glas« – prvi švicarski detektor za iskanje zasutih v plazu.
Toda pot od bernardinca do digitalnih detektorjev, napihljivih zračnih blazin in sodobnih sistemov je bila dolga, polna vojaških inovacij, pionirskih poskusov in tehnoloških prebojev.
Od reševalnih psov do prvih poskusov preprečevanja plazov
Čeprav so bili Barry in njegova pasja druščina izjemni reševalci, se pravi razvoj reševalnih, lavinskih psov začne šele v poznih tridesetih letih v Švici. Ko je velik plaz zasul skupino mladih na pobočjih Schilthorna, je pes, ki je spremljal reševalce, našel zadnjo pogrešano osebo. Ta dogodek je spodbudil kinologe, med njimi Ferdinanda Schmutza, da začnejo sistematično šolati pse za iskanje zasutih.
Leta 1945 je program prevzel Švicarski alpski klub, reševanje pa je postalo učinkovitejše. A z razcvetom smučišč po drugi svetovni vojni je postalo jasno, da je poleg reševanja nujno tudi preprečevanje plazov.
V šestdesetih letih so francoski »snežni vratarji« – predhodniki smučarskih patrulj – sprožali plazove kar s smučmi. Da bi zmanjšali tveganje zase, so na smuči pritrdili helijeve balone, ki bi v primeru zasuta ostali na površju. Podobne rešitve so se pojavile tudi v ZDA.
Vojska in rojstvo prvega detektorja
V plazu je čas najpomembnejši dejavnik. Hitro je postalo jasno, da je samoreševanje – iskanje zasutih s strani prič – veliko učinkovitejše od profesionalnih ekip, ki potrebujejo čas za prihod.
V šestdesetih letih so evropske vojske začele iskati kompaktne oddajnike, ki bi jih bilo mogoče zaznati pod snegom. Ameriški inženir John Lawton je razvil prvi pravi oddajnik-sprejemnik, Skadi, z dosegom 25 metrov. Postal je standard v Aspnu.
Švicarska vojska je želela še več. Podjetje Autophon je razvilo model VS38 Barryvox, ki je omogočal iskanje do 40 metrov. Naprava je bila analogna, brez smernih informacij, a revolucionarna. Sprva je bila namenjena vojski in reševalcem, komercialna raba pa se je začela v sedemdesetih letih.
Do zime 1978–1979 je bilo s pomočjo teh naprav rešenih že 25 % vseh zasutih smučarjev.
Demokratizacija: od Ortovoxa do digitalne dobe
Leta 1980 je nemški Ortovox predstavil model F2 z dvojnim frekvenčnim sistemom.
Leta 1984 je francoski ARVA registriral ime, ki je postalo sinonim za plazovne detektorje.
Leta 1987 je Barryvox prešel pod okrilje podjetja Ascom, kasneje Mammuta.
V osemdesetih letih se je začelo tudi ozaveščanje javnosti. Vodniki so opozarjali, da detektor sam po sebi ni dovolj – nujen je tridelni sistem: detektor, sonda, lopata.
Pravi preboj pa je prišel konec devetdesetih: Barryvox Opto3000, Tracker DTS (BCA), Arva 9000, Ortovox M1.
To je bila prva digitalna generacija, ki je prikazovala smer in razdaljo do zasutega. Detektorji so postali uporabni tudi za neprofesionalce.
Leta 2003 je Pieps DSP uvedel tri antene, kar je omogočilo natančno določanje globine in učinkovito iskanje več zasutih hkrati.
Leta 2007 je Pieps Freeride s svojo nizko ceno populariziral detektorje med freeriderji.
Napihljive zračne blazine: od helijevih balonov do Jetforcea
Prvi poskusi osebne zaščite so temeljili na preprosti ideji: ostati na površju plazu. Po helijevih balonih je nemški smučar Peter Aschauer v osemdesetih letih ustanovil podjetje ABS, ki je razvilo prvi sodobni sistem zračnih blazin.
Leta 1985 je bil predstavljen prvi delujoči prototip.
V devetdesetih letih je ABS uvedel pirotehnično sprožanje in dvojno zračno blazino.
Pravi preboj pa je prišel leta 2008, ko je Xavier De Le Rue preživel ogromen plaz prav zaradi ABS nahrbtnika. To je sprožilo val zanimanja in vstop novih proizvajalcev: Snowpulse, BCA, Alpride.
Leta 2014 je sistem Jetforce (Black Diamond + Pieps) uvedel ventilator na baterije, ki je odpravil težave s kartušami.
Leta 2018 je sledil Alpride E1, lažji in učinkovitejši.
Danes: tehnologija pomaga, a ne nadomesti znanja
Sodobni detektorji so intuitivni, zračne blazine zanesljive, nahrbtniki ergonomski. Preventivne kampanje in posnetki nesreč so povečali ozaveščenost. A kljub temu ostaja temeljno pravilo: Oprema je pasivna zaščita. Ne preprečuje plazov.
Usposabljanje, praksa, razumevanje snežnih razmer in previdnost so še vedno ključni elementi varnosti. Ne glede ali pa glede na številne zasute in umrle (»neznalce« in »znalce«) pa ima seveda vsak svoj pogled o učinkovitosti »tega in »onega«, ki se trži »tako« in »drugače« …
