Slovenski alpinizem 2009
Pisati oceno sezone 2009 je po eni plati veselje, po drugi pa velik napor. Pa bom začel najprej s tistim drugim.
Zdi se mi, da se že leta ponavljam, ko govorim, da imajo vse niti bogate alpinistične tradicije v rokah odseki. Če se tam dela dobro, bodo tudi kasneje ob podpori KA in KOTG perspektivni alpinisti našli svojo pot do največjih dosežkov. Če tam škripa, je ves napor osrednje organizacije zaman. Še prevečkrat se dogaja, da na odsekih ni prave klime za vzgojo vrhunskih alpinistov, pa čeprav so letos vsej alpinistični javnosti največ veselja prinesli prav vzponi perspektivnih fantov. In tega si vsi želimo še več, zato se velja malo potruditi. Prav dokončna uveljavitev kar nekaj mladih je namreč eden največjih razlogov za zadovoljstvo z letošnjo sezono. Če je lani pri delovanju KA prišlo do kar nekaj novosti, je bilo v letu 2009 glede pomembnih sprememb zatišje. Področje vzgoje in izobraževanja je prevzel Tomo Česen.
Stalnica mednarodnih sodelovanj sta postali srečanji BMC ter mednarodno srečanje lednih plezalcev v Furnelu. V letu 2009 smo vrnili obisk Poljakom v Tatrah v okviru izmenjave s poljskimi alpinisti, ki so leta 2008 prišli k nam. Čeprav razmere niso bile najbolj ugodne, so alpinisti preplezali lepo število zahtevnih lednih in kombiniranih smeri. Tabor za mlade alpiniste v Chamonixu je bil ponovno izveden in je ob dobrem vremenu postregel z nekaj dobrimi vzponi. Gre za eno najbolje sprejetih akcij KA in v bodoče bo treba ponovno poskusiti še z drugimi tabori za mlade, ki v preteklosti niso bili dobro sprejeti. Slovenski alpinisti so ponovno zaznamovali dogajanje nad Chamonixom. Najprej je bila takoj po novem letu opravljena tretja prosta ponovitev Severnega ozebnika (VI, 6+, M8, 700 m) v Druju (Luka Krajnc s soplezalcem), proti koncu zime pa še druga prosta ponovitev No Sieste (VI+, M8, AI5, 1100 m) v Grandess Jorasses (Andrej Grmovšek-Marko Lukič) – vzpon, ki bi po vseh pravilih vrednotenja dosežkov moral biti zapisan v zgodovino slovenskega alpinizma z zlatimi črkami. Med pomembnejšimi zimskimi vzponi velja omeniti še ponovitev smeri AC/DC v Mlinarci, zlasti pa ponovitev ene najtežjih večraztežajnih kombiniranih smeri Iluminati (M11, WI6+, 170 m). Zima je bila zelo bogata s snegom, kar je prenekateremu alpinistu prekrižalo načrte za zimske vzpone, smučarjem pa je postregla z spusti, ki jih že dolgo nismo bili vajeni. Težko bi glede na nivo prejšnjih let izpostavljal moške predstavnike, a gotovo sta ženska spusta po Marinellijevem (V, S5, 2500 m) in Pallavicinijevem ozebniku (V, S5, 700 m) dobra dosežka.
Poletno vplezavanje se je začelo z precej odmevnimi ponovitvami smeri Življenje (VIII, 250 m), Tango vertikal (VIII, 250 m) in Mjesečina (7c+, 350 m). Smer Obraz Sfinge (IX) v Triglavu je očitno dobila primat med mejniki za odlične proste plezalce (Blagus, Koren – slednji samo Obraz), saj z vzponom iz vznožja predstavlja eno večjih in tehnično zahtevnih tur pri nas. A to je le za uvod, saj so si proste ponovitve mladih alpinistov sledile kot po tekočem traku. Najprej pri nas Orlovska smer (VIII-) in Mali princ (IX-) v Golarjevi peči, Joška je njen svet (7b+) v Skuti, Peklenska cedevita (VIII+/-IX) v Rzeniku … pa do prvenstvene Via Montura (VIII, 450 m) v Travniku in Smeri norcev (XI+/X-, 350 m) v Šitah. Glavni akterji omenjenih vzponov so bili mladi alpinisti: Krišelj, zlasti pa Krajnc in Lindič. Je pa v spomin na prijatelja v Triglavu nastala nova in zahtevna spominska smer Mihe Valiča (VIII+/VI-VII, 650 m). Podobno velja za Dolomite, le da se je letos nabrala tako zavidljiva serija ponovitev, da morda kakšna izmed smeri, ki bi lani prinesla nazive najuspešnejših, letos sploh ne bo omenjena. Doživeli smo celo vrsto ponovitev najtežjih smeri, ki jih delimo na opremljene s svedrovci in smeri s klasičnim varovanjem, med katerimi pa včasih glede na izpostavljenost in obvezne težave težko potegnemo ločnico. Začelo se je s smerjo Via Italia 61 (VI+/X-, 470 m), sledile pa so Donnafugata (8a, 750 m), Akut (8a, 500 m), Camillotto Pellesier (X, 500 m), če pa dodamo še smer Never give up (VIII+/IX-, 500 m), Scalet-Biasin (XI, 500 m) in ponovitve bolj standardnih smeri, kot so Švicarska smer (VIII+/IX-, 500 m), Da Pazzo vecchio pazzo (7c, 7 obv., 350 m), Perlen vor die Säue (IX-, 290 m) in La voci del coro (7 c, 380 m), je slika v omenjenem gorovju vrhunska. Tudi tu so večino vzponov opravili perspektivni alpinisti, kjer ponovno prednjači Krajnc, a so svoje pristavili tudi Debeljak in izkušeni Grmovšek, Blagus, Koren in Jakofčič. Tudi letos so »Alpe« poleti ostale skoraj nepopisan list papirja, saj bi z izjemo ponovitve Bonatijeve smeri (VIII+/IX-, 400 m) v Capucinu, Nero su Bianco (VIII+/IX-, 950 m) in Les intouchables (IX+, 250 m) le težko izpostavili ali našli kak pomembnejši vzpon. Nekoliko manjše število dobrih vzponov v Dolomitih in Alpah lahko pripišemo kar močni zasedbi alpinistov, ki so na plezanju po Maroku v visokih stenah Taghije opravili vrsto zahtevnih prostih vzponov do IX- ter 7c. Težko bi izpostavljal ženske vzpone, a na Aljaski so alpinistke preplezale dva dobra vzpona: Goldfinger (IV/5.11a, 600 m) v The Stumpu in Dream in the spirit of Mugs (V/5.10c, 1000 m) v Eye Toothu. Začelo se je obetavno, z odličnim vzponom v smeri Tehuelche (VII+, A2, 1300 m) v Fitz Royu, potem pa sta odpadli dve načrtovani odpravi v Patagonijo in alpinisti so reševali odpravarsko bero z uspehi na povsem klasičnih toriščih alpinizma. A tudi tam se ni začelo najbolje. Najprej so v Meruju odnehali najbolj izkušeni alpinisti, pozneje pa je starostno pestra družba Blagus-Lindič-Prezelj navdušila z vzponi na Bagiratije IV (D+, 1000 m), III (ED, 6b, M5, WI5, 1300 m) in II (ED+/ABO, 6b+, M8, WI6+, A0, 1300 m) vse tri po novih zahtevnih smereh. Da sta alpinista s karakterjem, pa sta v Nepalu pokazala Bajde in Novak, saj sta po odhodu prijateljev vztrajala in bila nagrajena z dvema lepima vzponoma v Phari Lapchi: Snotty gully (ED+/M5+, WI5, 1000 m) in prvenstvena Kje si luna? (TD+/do 5b in 90°).
Žal se bomo tega leta spomnili tudi po tragični nesreči Franca Oderlapa na Manasluju, Filipa Benceta v domačem Storžiču in Tomaža Humarja na Langtang Lirungu. Vsi preveč izkušeni, tihi in polni akcije. Znali pa so tudi, vsaj za nekatere, boleče usekati.
Ob takih izgubah se vedno vprašam, kako naprej. Delati še bolje in še več je samo ena plat medalje. Počasi nam mora postati jasno, da le skupaj, z nekaj prostovoljnega in nekaj honorarnega dela, lahko poskrbimo, da se bodo izkušnje rodov pred nami preko nas pretakale zanamcem. To je naša največja prednost – majhnost, ki omogoča, da lahko dobitnika zlatega cepina skoraj vsakdo sreča na ulici, v plezališču ali pod steno.
Peter Mežnar
