Polet, 11. oktober 1959
Okretni mali jeep s tablico LM in radijsko anteno je zacvilil okrog vogala v Šubičevi ulici, zavil na Titovo in se sunkovito ustavil pred postajo LM št. 1 na Trgu revolucije v Ljubljani. Gruča ljudi v gorniških vetrovkah, puloverjih in z nahrbtniki v rokah je natovarjala na zadnji del avtomobila cele kupe vrvi, nekakšne vitle, pločevinaste zaboje in kovinska nosila, zaščitne čelad in ne vem kaj vse. Radovednost me je nagnala v bližino zbrane družbe. Vsi so hiteli z umirjeno nervozo ljudi, ki so vajeni nekega določenega dela, ki je največkrat vezano na naglo odločanje.
Takoj, ko sem med gručo spoznal dva, tri znane obraze alpinistov Levstka, Šaro in Belača, sem se odločil in jih zaprosil, naj me vzamejo s seboj na reševalno akcijo, da bi enkrat od blizu videl delo ljudi, o katerih sem že toliko bral, še več pa slišal. Fantje so me opremili z dvojno vetrovko, klobukom in z nepremočljivo pelerino in že sem moral pohiteti v avto. Bili smo nared, vodja ekipe dr. Srakar je prejel od načelnika postaje Levstka še nekaj navodil in že je zatulila sirena našega avtomobila mimo Pošte po Titovi cesti Kamniškim Alpam nasproti…
Dva sta v steni
Že včeraj ponoči so bili reševalci postaje GRS Ljubljana na zbornem mestu, Po tem, ko so dobili obvestilo o nesreči v steni Ojstrice, pa se je poziv iz Celja glasil, da naj bodo le pripravljeni za primer nujne potrebe in naj čakajo nadaljnjih poročil. Šele danes opoldne — bilo je 23. julija letos — so uslužbenci LM dostavili na domove in v službe reševalcem nujne pozive v šifrah, ki so klicale moštvo z vso plezalno opremo za najtežje reševanje na zbirno mesto. Tam je že čakal načelnik Levstek, ki je zbranim pojasnil takrat znan položaj.
V severozahodni ali vzhodni steni Ojstrice je navezo dveh ljudi, fanta in dekle, doletela nesreča; fant čaka v steni rešitve, dekle pa je menda že mrtvo po padcu v navpični steni. Rešiti je treba čimprej živega in truplo ponesrečenke spraviti iz stene.
Skozi Kamnik smo hiteli čez Črnilec in Gornji grad do Rogovilca. Žal tam ni bilo nobenega obvestila za reševalce. Nihče od domačinov ni točno vedel kje sta ponesrečenca, le da sta nekje pod vrhom v Robanovem kotu. Preden smo v Solčavi na postaji LM ugotovili s pomočjo lističa s sporočilom o nesreči, kam naj moštvo usmeri svoj pohod, je žal minila cela ura. Nazadnje smo se ob 16.30 popoldne ustavili v koncu Robanovega kota na Robanovi planini. Tam so reševalci tudi izvedeli od Robanovega Jože za vso žalostno tragedijo; dva mlada plezalca — Brigita Klasinc iz Maribora in Celjan Anton Knez — sta se v vzhodni steni zaplezala v neprehodne plati okrog 200 m pod vrhom Ojstrice. Pri plezanju je dekle padlo skoraj cel raztežaj globoko in obviselo na vrvi pod previsom brez znakov življenja.
Šest reševalcev s 180 kg opreme v 3 urah 1100 m visoko
Ko si je pet reševalcev oprtalo nahrbtnike z vso reševalno opremo, se je pokazalo, da je premalo ljudi za toliko teže. Na pomoč je priskočil domačin — gozdar in si oprtal reševalna nosila. Potežkal sem tiste nahrbtnike drugega za drugim, nobeden od njih ni bil lažji od 30 kg in takrat sem začel razumevati, kaj vse ti ljudje prenosijo na težkih reševanjih na vrhove in spet nazaj v dolino.
Nisem brez športne kondicije, toda ti vragi so takrat hodili po Kocbekovi poti na Korošico s tako naglico, da sem jih komaj dohajal. Na robu sten nad staro Kocbekovo bajto, kjer se pot položi, so si naložili še Marinerjeva nosila, ker je moral gozdar nazaj v dolino še pred nočjo. Petrač, ki je nosil težki jekleni vitel za dviganje ponesrečenca iz stene in dr. Srakar, ki je imel v nahrbtniku vse instrumente za transfuzijo krvi (če bi bila potreba), sta težko otovorjena hitela naprej, da bosta čimprej na grebenu vzhodnega vrha. Za njima je hitel Šara in kmalu izginil za robom.
Mračilo se je, ko smo prisopihali na sedlo, od, koder so se iz mraka zasvetile luči na Korošici. Ura je bila osem. Nad nami so se v ostrih črtah risale na jasnini neba visoko na grebenu premikajoče se silhuete celjskih reševalcev, ki so povzemali vrvi pri reševanju preživelega Kneza. Kmalu so bili pri njih tudi dr. Srakar, Petrač (peter Janežič) in Šara, ki so sporočili z glasnimi klici, da imajo že Kneza zunaj in da bomo z reševanjem ponesrečenke nadaljevali ob svitu naslednjega dne, ker je zanesljivo mrtva.
Hladno je bilo na grebenu odprtega sedla nad vrtačami. Nekaj grozljivega je bilo v zateglih klicih ljudi, ki so v soju svetilk iskali prehode za sestop z grebena, v temi iskali izgubljeno stezo in se spotikali čez skale v melišču. Pridružili smo se gruči in počasi odšli proti Kocbekovi koči…
V borno razsvetljeni jedilnici sem si iz polmračnega kota ogledoval te ljudi plezalce in reševalce, različnih obrazov in različnega obnašanja. Nekaj mlajših in zgovornih je prekladalo nekakšne znake, lestvice in vponke s klini, kladivi in vrvi vseh barv. Med njimi so bili molčeči, redkobesedni fantje, ki so v skopih stavkih izpraševali preživelega Kneza, velikega in močnega fanta z deškim obrazom, kako je prišlo do nesreče. Prisluhnil sem pripovedovanju in si le s težavo predstavljal tiste minute.
Plezal je naprej in v gladkih plateh ga je odneslo. Dekle ga je obdržalo na vrvi. Nato sta zamenjala vodstvo in ona je splezala čez plati v previs. On sam je bil vpet v varovalnem klinu, medtem ko je ona že izplezala iz previsa in mu izginila za robom. Med njima je bilo čez 20 m vrvi, ki je tekla skozi eno samo vponko v klinu … Ne ve, zakaj je padla, videl je senco leteti čez svetlobo neba nad seboj in že ga je vrv udarila v rame in v rokah ga je zapeklo. Kot struna napeta vrv je zabrnela čez rob in teža obeh je obvisela v vponki enega samega klina … Ni se upal premakniti na izpostavljenem stojišču in vrvi, na kateri je pod previsom obviselo dekle, ni mogel premakniti niti za ped … Začel je klicati na pomoč. Ne zaveda se, koliko je trajalo, da se mu je iz doline odzvalo klicanje na dnu Robanovega kota. Takrat je bila ura nekaj čez štiri popoldne v nedeljo. Noč je preživel na bornem stojišču, viseč na vrvni zanki. Klin, v katerega je bil vpet, je bil razmajan od padca. Zeblo ga je v jasni noči in lačen je bil. Z jutrom je prišlo sonce in žeja ga je začela mučiti. Stena je obrnjena na vzhod in šele popoldne, ko so se oglasili ljudje nad njima na grebenu, so padle sence čez steno na melišča na dnu doline. Pozno popoldne so Celjani spustili do njega vrv in reševalca, ki ga je od blizu pomagal spravljati na greben. Plezal je sam, na petih skupaj zvezanih vrveh so ga vlekli čez previsne odstavke in gladke plati. Z nočjo so opravili z njim, delo z reševanjem trupla ponesrečenke jim je ostalo za naslednji dan.
Vse brez nagrad!
Iz pogovorov s Šaro in Belačem sem polagoma dobival jasno sliko o organizaciji gorske reševalne službe pri nas, o njihovem delu in težavah, o naporih in tveganjih, o znoju in prezebanjih na grebenih. Na akcije hodijo kot prostovoljci, alpinisti, ki želijo vstopiti v njihove vrste, če imajo dovolj izkušenj pri delu s tehnično plezalno opremo, dobro poznajo gore in jih tovariši poznajo po tovariškem odnosu do soplezalcev. Obvezno morajo opraviti vsaj en tečaj iz tehnike reševanja in izpit iz prve pomoči pred zdravniki. Za to dobivajo na reševanjih dnevnico 900 dinarjev kot povračilo za stroške prehrane po kočah ali pa se jim vračuna, kadar se hrana že v dolini nabavlja za predele, kjer ni koč ali če so te že zaprte. To ni niti plačilo niti nagrada za vse, kar včasih na akcijah pregarajo v mrazu, dežju ali metežih pozimi. Za plačilo tega nihče ne bi delal. Sami pomagajo svojim, gredo drug za drugega v dež in točo kamenja, če kdo kliče na pomoč ali za vedno ostane v skalah kot žrtev neurja, plazov in strele, ali pa tudi svoje lastne nepremišljenosti… Med njimi so že zreli možje, ki imajo po 20, 30 ali še več reševalnih akcij za seboj, ki so v gorah preživeli že nešteto lepih in hudih trenutkov. Odkar jim Tajništvo za notranje zadeve pomaga z vsemi sredstvi za prevoz in obveščanje, je delo lažje. Sklicujejo jih organi Ljudske milice ter jim stavljajo na razpolago tudi radiooddajne in sprejemne aparate, rakete in podobno. Dnevnice in vso potrebno opremo, ki je najmodernejša in na visoki evropski kvalitetni ravni, plačuje in vzdržuje ter obnavlja Komisija za GRS pri Planinski zvezi Slovenije, ki ji načeljuje znani alpinist dr. Miha Potočnik. V vsej Sloveniji je organiziranih 180 reševalcev v postajah od Bovca in Tolmina, preko zgornje Savske doline, Jesenic, Tržiča, Kranja in Ljubljane, pa preko Kamnika, Celja in Maribora. Jedro najsposobnejših in takih, ki so največkrat na delu, je na Jesenicah in v Ljubljani.
Na jekleni vrvi 200 m globoko
Že s prvim svitom me je prebudilo klicanje vodje dr. Srakarja, ki je budil utrujene zaspance po sobah. V naglici so ljudje pozajtrkovali in že so oprtavali pripravljeno opremo. V dolgi koloni so odhajali proti Ojstrici. Ob sedmih zjutraj so bili že vsi na grebenu nad vzhodno steno pri pripravah za spuščanje čez steno. Belač je prevzel tehnično delo pri nameščanju vrvi in posebnega vitla. Čeprav se je za spuščanje v vrtoglavo globino javil mladi celjski reševalec Elč (Prezelj), je to dolžnost prevzel dr. Srakar sam. Skrbno je bilo pripravljeno vse za spuščanje. Nobenega odvečnega govorjenja ni bilo pri delu. Daleč na grebenu pod vrhom Ojstrice so postavili reševalca za zvezo in jasnejše razumevanje povelj, ki so sicer zaradi odmevov nerazumljiva med zgornjimi reševalci in tistim, ki so ga spustili čez steno. Po 100 m so jekleno vrv podaljšali s posebno sponko in tik predno je poteklo naslednjih 100 m, so padla od spodaj povelja za prenehanje spuščanja. Dr. Srakar je bil pri ponesrečencu in pripravljal je vse potrebno za transport iz stene na greben. Ni dolgo trajalo in že se je oglasilo iz globine povelje za dviganje. Enakomerno je vrtel Belač ročice pri vitlu; jekleno vrv so zdaj navijali nazaj in fantje pri varovalnih vrveh so povzemali čez rob napeto vrv iz nylona. Legel sem na rob stene in pogledal v globino. Daleč spodaj, v prepadu navpične stene je na srebrni jekleni vrvi in na petih skupaj zvezanih nylon vrveh nihalo dvoje človeških postav … Reševalec je truplo ponesrečenke pritrdil nase v Grammingerjevem sedežu, in v širokem razkoraku lovil ravnotežje ter s telesom odnašal težko breme od skal. .. Mraz me je stresel ob misli, da bi se tisti dve niti iz jekla in nylona pretrgali… vse skupaj bi obležalo nekje pod steno 600 metrov niže v dnu na melišču . . . V manj kot eni uri so ju spravili 200 m visoko in že so poprijeli vrvi in varovalne zanke ob reševalčevem pasu. Vsi so obmolknili, ko so jemali truplo z njegovih pleč … Takrat je spregovoril eden iz gruče: »Fantje, tole bi moral gledati vsakdo, ki začenja plezati v gorah — potem mislim, da bi si dvakrat premislil… Premalo se ljudje zavedajo, da se pri plezanju lahko tudi kdo ubije. Škoda je teh mladih ljudi — starši jih spravijo v življenje do univerze, potem pa v mladostni zagnanosti zagrešijo usodno napako In končajo na komaj začeti življenjski poti. Žal bo v življenju gornikov zmeraj tako. Le tisti, ki imajo srečo, da pri prvih spodrsljajih odnesejo celo glavo in jih izkušnje izuče, bodo pri plezanju dočakali zrela leta . . .«
Oddaljil sem se od gruče, ko so pripravljali truplo za prenos v dolino. Prepoln sem bil vtisov, da bi mogel neprizadeto spremljati turobno razpoloženje, ki je bilo v ljudeh. Občutil sem vso krivico usode, ki ni bila naklonjena temu mlademu, lepemu dekletu, ki se je še včeraj veselilo toplega sonca nad vrhovi in imelo odprto srce za vse lepo na tem svetu. Zdaj je ležala tam v platnenih nosilih neobčutljiva za vsa dogajanja tega sveta … Spodaj v sedlu sem jih počakal, ko so jo prinesli po razdrapani stezi čez melišče. Tam so se razdelili v dve grupi. Pet jih je brez prtljage prevzelo spravilo nosil čez Vodole v Luče, drugi pa so oprtali težke nahrbtnike z opremo in železjem in sestopali po Kocbekovi poti v Robanov kot, kjer nas je čakal avto LM, da nas prepelje spet v Ljubljano.
In še mnogo mladih
Z Belačem sva vso pot molčala do dna, kjer se steza položi med bukovje zapredene struge hudournika nad Robanovo planino. Šele tam je spregovoril: »Takole, vidiš, zdaj si vsaj enkrat v majhnem izrezu okusil del naših neštetih poti, ki jih je za večino od tehle, ki smo bili na tej akciji, povprečno po petkrat v enem letu več kot dovolj. Pri nas je letno okrog 32 gorskih v nesreč, od tega 8 do 10 smrtnih. Ta dva dneva smo imeli peklensko srečo z vremenom. To je redkost.
Ko smo lani spravljali dva ponesrečena plezalca s severne stene Turske gore, smo šli z nočjo iz Kamniške Bistrice v dežju, ki nas je pral vso pot do vrha Turske gore. Vedeli smo, da sta težko poškodovana in brez opreme za slabo vreme. Še pred polnočjo smo v dežju in megli prišli na vrh Turske gore in ju s klici skušali opozoriti na našo bližino, da bi jima dvignili moralo ali celo uspeli spustiti z grebena v steno nekaj tople hrane in suhe obleke. Veter je preveč divjal na grebenu, da bi nas slišala. Do jutra smo ždeli v zavetrju skal, do kože premočeni in šele ob svitu, ko je veter potihnil, sta se oglasila, da smo lahko določili pravo mesto za spuščanje. Ko smo jih imeli zunaj, je šele nehalo deževati. Tole, včeraj in danes je za reševalce prava šala.
Nekoč pozimi v novembru je bilo, ko smo iskali dvoje trupel ponesrečenih Štuparja in Zupana v severnem pobočju Brane. V noči po nesreči je zapadel cel meter svežega snega in zametlo je vse sledove za ponesrečenci. Šele danes se zavedam, kaj sva tvegala z Debeljakom, ko so naju na jekleni vrvi spustili 120 metrov globoko na rob severne stene, da bi s sondami ugotovila lego ponesrečencev. Nad nama v severnem pobočju Brane je visela plast meter debele snežne odeje, ki bi se lahko vsak trenutek utrgala in naju pometla čez steno ali pa bi naju na vrveh pretrgalo na dvoje, če bi vrvi vzdržale težo snežnih mas. Žal smo so takrat zmotili v mestu, kjer naj bi ležali trupli in nisva ju mogla najti. Ponovno smo preiskali še zgornje snežišče, spet zastonj. Šele spomladi, ko je skopnel sneg, so ju našli in prenesli v dolino. Take nerešena stvari so mučne za nas, še bolj pa za svojce …
Tudi skrivnostno izginulega Jazbeca, ki je bil ubit na Kočni od strele, smo našli kljub šestkratnemu iskanju, šele po enem letu, ko je skopnelo staro snežišče v zahodni grapi, kamor ga je vrgel puh strele z vrha za sneg in ga nismo mogli najti, ker ga je nekaj dni po nesreči zasnežilo.
V Julijskih Alpah že tretje leto vsi alpinisti in reševalci iščejo truplo izginulega Marjana Prevca, ki je nekega avgustovskega jutra odšel iz Aljaževega doma, pa ni povedal kam… Do danes je za njim izginila vsaka sled — in morda bo čez leta kdo našel kje v Cmiru ali pod Rokavi, v kakšnem zakotnem rušju ali melišču njegove ostanke.«
Pozno opolnoči smo se šele vrnili v Ljubljano, potem ko je bilo truplo izročeno v mrtvašnici v Lučah organom TNZ iz Maribora in je bil izvršen ogled in napravljen zapisnik.
V slovo mi je Belač še dejal: »Vidiš, kljub vsem žalostim in tegobam, kljub žuljem, ki nam jih zarežejo naramnice nahrbtnikov v ramena, ne bomo nikoli nehali ljubiti tistih molčečih skal. Preveč je sonca tam gori na vrhovih in preveč tišine v skritih zakotjih nad, stenami, da bi me mogle vse te neštete smrti odvrniti od tega, da se goram ne bi zapisal do smrti. Človek pa mora uravnavati svoja tveganja v mejah razsodnosti in subjektivne moralne in fizične moči. Svojo glavo pa »nesem tja na prodaj« samo takrat, kadar gre za rešitev ali pomoč človeku.«
Avtor zapisa, ki ni naveden, bi lahko bil tudi Tone Fornezzi
