Tedenski pregled časo-pisja, …
Policisti so v četrtek ob 12.30 dobili obvestilo plezalca, da pri Sežani (na plezališču Skedn) nekdo razbija kline in grozi plezalcem. Na kraju so ugotovili, da sta državljana Slovenije in Italije na plezališču naletela na 69-letnega domačina, ki je s kotno brusilko rezal plezalna varovala. Trdil je, da je plezanje prepovedano in jima grozil, je sporočila predstavnica Policijske uprave Koper Anita Leskovec.
Policisti so kršitelju izdali plačilni nalog in o poškodovanju plezalnih varoval obvestili Planinsko zvezo Slovenije. Škode je za približno 40 evrov. Ker novinarstvo ni več raziskovalna dejavnost, je to to, kar je napisal(a) D.L. na 24ur.
Če gremo naprej na odnos do narave je na MMC RTV Katarina Mahnič zapisala, da je Iztok Geister je nekakšen bard narave, njen pozorni opazovalec in kritični popisovalec. Njegove knjige Zagovori narave, Dopuščanje narave, O zaupanju v naravo in Levitve – za to je prejel Rožančevo nagrado – lahko vse štejemo med klasiko slovenskega naravopisja in tudi najnovejše Soočenje z naravo je napisano v njegovem slogu preizpraševanja, opazovanja iz drugega zornega kota, obračanja stvari na glavo, da jih lahko potem spet bolj prav postavi na pravo mesto. Tja, kjer bi morale biti, če bi ljudje bolj logično razmišljali ali se vsaj manj sprenevedali, kaj vse dobrega storijo v korist narave. Kot pisatelj pravi v epilogu, knjiga noče učiti, kako spremeniti ali celo izboljšati svet, gre le zato, da poskušamo odkriti doslej zakrito možnost sobivanja z rastlinskim in živalskim svetom in da poskušamo sestopiti s prestola, na katerem smo samopašno umeščeni v središče sveta. V njej se dotakne številnih zanimivih in perečih tem, kot so intima domačega vrta, zaraščanje v kulturni krajini, plenilsko razmerje (tudi človek je do neke mere plenilec), bitka z naravo, popolnost živih bitij in protislovja varstva narave.
Robert Ferlič se je v pripravah na prečenje Grenlandije najbolj veselil obiska postaje DYE 2. Gre za eno od sedmih radarskih postaj, ki so jih Američani na tem širšem območju postavili v času hladne vojne. Piše, da je od začetka odprave oz. od dneva, ko so začeli smučati čez ledenik, 12 dni nestrpno čakal, da bodo dosegli to radarsko postajo. Zagledali so jo, ko so bili od nje oddaljeni dobrih 10 kilometrov, kar je pomenilo, da jih je do same postaje ločilo še nekaj ur smučanja. In ko so postajo vendarle dosegli, je bilo najprej na vrsti obvezno delo – postavljanje kampa –, šele nato je končno lahko vstopil v notranjost baze …
Za Delo si je Beti Burger vzela čas in se pogovarjala z alpinistom in alpinističnim inštruktorjem Janezom Tonijem o ljubezni do plezanja in posredovanja znanja mlajšim. Govorila sta o skupnosti, ki je pomembna za vsakogar, o zaupanju svojega življenja drugemu in o tem, da je treba vedeti, kdaj se v gorah obrniti. »V hribih se lahko zgodi, da kdo pade. A mu moraš zaupati, da te bo zadržal in spravil dol. Ne računamo na to, da bomo poklicali helikopter, ampak se zanašamo predvsem nase in na soplezalca. Tega v vsakdanjem življenju ni. V steni veš, da če gre kaj narobe, lahko umreš. Prav tako se v hribih, če nastanejo nesoglasja, ne moreš kar umakniti. Ne moreš reči, ti mi pa nisi več všeč, ampak moraš najti način in moč, da s tem človekom preživiš še dan, dva oziroma toliko časa, kot traja odprava,« je o pristni povezavi, ki se splete med soplezalci, povedal Janez Toni. Zdi se, da se vsa skupnost, od PZS, gorskih reševalcev do policije, odsekov, močno trudi za informiranje pohodnikov, vendar je nesreč še vedno veliko. Zakaj? »Pravega vzroka ne poznamo: morda je kriv pretežek nahrbtnik, slabo prespana noč, premajhna psihofizična pripravljenost. Mi večinoma dobimo le informacijo o tem, da je nekomu zdrsnilo. Tudi bolj izkušenemu se to lahko zgodi, tudi meni se je. Pomembna je predvsem postopnost,« poudari Janez Toni. »Ne takoj s Šmarne gore na Triglav, vmes se je treba vzpeti še na kakšen drug hrib ali goro.« …
@delo.si Zakaj je v gorah še vedno toliko nesreč? »Pravega vzroka ne poznamo: morda je kriv pretežek nahrbtnik, slabo prespana noč, premajhna psihofizična pripravljenost. Mi večinoma dobimo le informacijo o tem, da je nekomu zdrsnilo. Tudi bolj izkušenemu se to lahko zgodi, tudi meni se je. Pomembna je predvsem postopnost,« poudari gorski reševalec Janez Toni. »Ne takoj s Šmarne gore na Triglav, vmes se je treba vzpeti še na kakšen drug hrib ali goro.« #carpediem ♬ original sound – Delo
Špela Kuralt pa se je pogovarjala s članom sveta za obnovo Rokom Fazarincem, ki opozarja, da je ključno poskrbeti za odpornost in živeti s poplavami. Bliža se druga obletnica najhujših poplav v zgodovini samostojne Slovenije. Interventni ukrepi so končani, začela se je sanacija. Čeprav vlagamo v zadnjih dveh letih neprimerljivo več denarja v vodno infrastrukturo kot v prejšnjih letih, smo še vedno bolj ali manj na začetku. Član sveta za obnovo Rok Fazarinc, ki se s protipoplavnimi ukrepi ukvarja že več kot 40 let, pravi, da če bi se ponovila ujma iz leta 2023, kaj bistveno bolje ne bi bilo. »Dogodek, ki smo mu bili zdaj priča v Ameriki, je tipičen primer, kaj bi se lahko zgodilo na območju Savinje. Leta 2023 smo imeli izredno srečo, da na Savinji ni bilo smrtnih žrtev. Samo v kampu Menina bi jih lahko bilo sto, enako v Letušu.« Le zakaj je torej država pomagala obnoviti kamp Menina, ki stoji povsem na Savinjinem območju?
R.I. pa povzema ugotovitve policistov o brezplačnih taksi prevozih z gora. Policisti apelirajo tudi na gostinsko-turistično osebje hotelov, avtokampov, apartmajev, sob … »Informirajte svoje goste pred odhodom v hribe, gore. Svetujte jim obisk informacijsko-turističnih točk, kjer jim bodo znali svetovati in ponuditi primerno turo v naravi. Ugotavljamo namreč, da nekateri tuji pohodniki nimajo prave predstave in informacij o težavnosti naših gora,« so opozorili policisti.
Na SiOlu Matej Podgoršek pravi, da za vzpon na Krn poleti izberite pot iz Drežnice …
Prav tako je M.P. povzel (s)poročilo PZS o vsakoletnem dnevu slovenskih markacistov, dvanajstem po vrsti, kjer se zberejo markacisti iz cele Slovenije in pregledajo planinske poti posameznega območja. Kar 205 prostovoljnih markacistov PZS je opravilo 1.640 prostovoljnih ur, s čimer so prispevali k varnejšim planinskim potem za vse obiskovalce gorskega sveta.
Matej Podgoršek je podpisan tudi pod članka:
Pod mogočnimi vrhovi do najlepšega jezera v Karnijcih, Wolayer See
Sobotni intervju z urednikom Planinskega vestnika – Vladimir Habjan: Jaz sem raziskovalec in zame so gore večni izziv
Na Siolu pa najdete tudi še zapis o diabetiku Žigi Papežu, ki bo v 18 dneh (poskušal) sam prehoditi in preteči Slovensko planinsko pot, …
Nekdanja tekmovalna smučarka iz Kranjske Gore Meta Horvat pa pripoveduje Špeli Lenart o svojem rekreativnem delovanju med gorami: “Kar se tiče smučanja, še naprej turno smučam, a po nesreči, ki sem jo imela dobri dve leti nazaj, se vsega skupaj lotevam pametnejše in izbiram ture, ki niso tako zahtevne in tvegane. Predvsem pa izbiram le dobre pogoje v hribih, ker sem znižala faktor tveganja, ki sem ga pripravljena sprejeti. Poleg moje nesreče sem namreč doživela še nekatere druge zaplete v gorah s prijatelji, plazove in podobno, tako da sem res previdnejša. Bili smo na turni smuki, sneg se je udrl in zaneslo me je na strmejšo stran pobočja, pred mano se je pojavil gladek balvan, jaz pa sem na vso moč trčila vanj. V skalo sem priletela direktno z glavo, najbolj v območje nosu in oči, zato sta me res rešila čelada in smučarska očala. Če me ne bi, bi se lahko končalo še veliko slabše.”
Ker je občina Kranjska Gora med turistično najbolj obiskanimi, imajo tudi v Agrarni skupnosti Podkoren določene težave, je opozoril Marjan Cuznar. »Težave imamo s kolesarji, štirikolesniki, pred leti smo imeli težave tudi s padalci. Najhujše pa je to, da so na pašnikih kljub opozorilnim tablam na ograjah hišni ljubljenčki brez povodcev, prisotne so tudi težave zaradi nepobiranja pasjih iztrebkov. Kot zdajle sledim, imajo nekatere pašne skupnosti velike težave z zvermi. Do zdaj jih mi nismo imeli, ne vem pa, kaj bo, saj smo šele na začetku pašne sezone. Nekateri lastniki oz. rejci drobnice že opuščajo pašo na planinskih pašnikih in me skrbi, da bo prišlo do zaraščanja pašnikov, če država ne bo pravilno ukrepala.« Več v prispevku Suzane P. Kovačič v Gorenjskem Glasu, kjer je povzela srečanje agrarnih in pašnih skupnosti. Skupno sporočilo je jasno: Država naj zaščiti kmeta in omogoči varno pašo na planinskih pašnikih. V nasprotnem primeru bo prišlo do opuščanja pašnikov in zaraščanja.
Jelena Justin pa je odšla na na obisk h gorskemu zdravniku. Upajmo, da ni zbolela tudi ona in, da je šlo le za izlet. Ellmauer Halt (2344 m) – Pogorje Wilder Kaiser oz. Divji cesar poznamo iz nadaljevanke Gorski zdravnik. Saj veste, to je tisti zdravnik, ki reši vse težave, odkrije vse bolezni itd. Vzpon na najvišji vrh v čudoviti gorski skupini.
V Nedeljcu Katja Petrovec piše, da se pozabljena slovenska dolina se prebuja: zdaj je kraj, kamor se vračajo mladi. Baška grapa je postala četrta Gorniška vas pri nas. Kaj je danes Baška grapa in kaj bo prinesla prihodnost. Zdi se, kot da se za Baško grapo začenja neko novo obdobje. Dolina, dolgo časa pozabljena in odmaknjena celo od Slovencev samih – le kdo pa bi se mučil z vožnjo čez številne ovinke – postaja prav zaradi divje in neokrnjene narave, razdrapanih pobočij in slikovitosti tisti stranski žep, kamor zavije vse več ljudi. Grapa se počasi prebuja in potem ko je letos postala članica mednarodne mreže Gorniških vasi, nek pozitivni duh veje po dolini, vse od Petrovega Brda navzdol po reki Bači. Ker je Grapi bližnja Italija nedaleč, velja pripisati, da Italijani res beležijo beg iz mest nazaj na podeželja. Razlogov je več …
V Slovenski novicah Tina Horvat piše, da je Bohinjska vasica Koprivnik visoko nad dolino na južnem območju Pokljuke veljala za varno in mirno. A na začetku tega tedna se je vse spremenilo, v domačine se je naselil strah. V ponedeljek zjutraj se je namreč na pohod po vasi podal eden od priseljencev – z vključeno motorno žago v roki. »Z motorko je hodil od hiše do hiše in sejal strah. Šel je proti hiši, v kateri so bili trije otroci sami doma, in hotel vstopiti. Le po zaslugi najstarejše, 12-letne deklice, ki je hitro zaklenila vsa vrata, mu ni uspelo. Nazadnje je skozi garažo vstopil v eno od hiš na robu vasi, se zaklenil vanjo in za…
Društvene in druge novice
Planinsko društvo Javornik Črni Vrh je letošnji prejemnik priznanja krajevne skupnosti Črni Vrh za pomemben prispevek k razvoju planinstva na Črnovrškem
Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem aktivnim članom in tudi ostalim, ki so v teh petindvajsetih letih prispevali ogromno prostovoljnih ur svojega prostega časa, volje in energije pa tudi materialnih in finančnih sredstev za uspešno izvajanje vseh aktivnosti. Ne smemo pozabiti, da je tradicija planinstva v teh krajih dolga in bogata. Zato smo z ustanovitvijo društvo prevzeli tudi obveznost in odgovornost, da nadaljujemo to tradicijo.
Naslednje leto bo že 150 let, ko sta Franc Kadilnik in Franc Globočnik prinesla prvo vpisno knjigo k Medvedu pod Javornik. To je bila ena prvih vpisnih knjig v naših hribih.
Čez dve leti bo 120 let od postavitve prve koče pod Javornikom.
Naša želja je, da z delom nadaljujemo. Vse pa bo odvisno od nas samih, od prostovoljcev v društvu. V zadnjih letih to prostovoljstvo usiha vendar še vseeno upamo, da bomo lahko izvedli vse aktivnosti, ki so potrebne za obstoj društva. Planinsko društvo ni običajno društvo. Od planinskega društva se pričakuje, da ima aktivne člane tako v lastnem društvu kot v okviru Planinske zveze. Osnovne dolžnosti društva so vzgoja in izobraževanje svojih članov za varno hojo v gore, vzgoja in delo z mladimi, pohodništvo, izletništvo ter skrb za urejenost planinskih poti na svojem področju. Za vse to pa je potreben strokovno usposobljen kader zato v društvu vzpodbujamo svoje člane, da se udeležujejo strokovnih izobraževanj na področju planinstva.
Priznanje KS Črni Vrh je priznanje celotnemu društvu zato se vsem bivšim in sedanjim članom zahvaljujemo za opravljeno delo ter želimo srečen in varen korak na planinskih poteh.
Poročilo pripravil: Marko Rupnik
Foto: Marko Rupnik, Katja Bajec Felc
120-letnica Štolna
V Logu pod Mangartom so v soboto obeležili 120. obletnico predora “Štoln”. Gre za 5-kilometrski predor do italijanskega Rablja. Zgrajen je bil med letoma 1899 in 1905. V času prve svetovne vojne je v rovu vozila ozkotirna električna železnica, ki je služila prevozu tovora in ljudi na soško fronto, kasneje pa tudi za prevoz delavcev (i)z bovškega na delo v rudnik Rajbel.
