Tedenski pregled časo-pisja, …
Lendavainfo poroča: V podjetju Planika Turnišče d.o.o. so uspešno zaključili obsežen gradbeni projekt, v okviru katerega smo zgradili novo trgovino z obutvijo, celovito prenovili dvorišče in parkirišča, uredili ločen dovoz za tovorna vozila ter prenovili prostore uprave. Nova trgovina bo kupcem odprla vrata v prvi polovici septembra in bo na več kot 300 kvadratnih metrih ponujala širok izbor visokokakovostne pohodniške, planinske in zaščitne obutve blagovnih znamk Planika in Meindl.
T. R. v Sport klubu na N1: Po skoraj 300 dneh se je Janja Garnbret vrnila na tekmovališča – v svojem slogu. Na dveh tekmah svetovnega pokala v Innsbrucku je spet dvakrat zmagala in sočasno na Tirolskem izenačila enega od največjih rekordov v svetu športnega plezanja. In tekmicam poslala jasno sporočilo: tudi v Kopru in Seulu jo bo težko premagati.
Na SiOLu je Alenka Teran Košir pripravila intervju s športno plezalko Lučko Rakovec. Po 644 dneh, preboleli bolezni in dvomih je Lučka Rakovec nazaj v tekmovalni steni!
Matej Podgoršek poroča, da je vetrolom jeseni porušil tovorno žičnico. Dom na je zato Peci v stiski, pomagamo lahko tudi planinci. O Peci pa v videu…
Nekam čudno, a povsem v skladu s pričakovanji, je da je GA ADRIATIC D.O.O. omogočil promocijsko vsebino za sporočilo o gorskih reševalcih iz Tolmina. 82 intervencij, 30 hudo poškodovanih: kaj je razlog za porast poškodb v gorah? V pogovoru z dolgoletnima članoma Metodom Fonom in Miljkom Lesjakom se razkrivajo zgodbe, dragoceni nasveti in opozorila vsem, ki se podajajo v naravo – tako pohodnikom kot turistom, izkušenim planincem in tudi tistim, ki se tja podajo prvič.
V Slovenskih novicah Janez Mihovec vabi v skrajni severozahodni kotiček naše domovine, kjer najdemo eno najlepših dolin. Planica je znana vsem. Skakalnice na začetku doline poskrbe, da jo vsak konec marca obišče staro in mlado. 70 metrov visoke Črne vode. V vročih poletnih dneh je sprehod do slapov Tamarja prava osvežitev.
Prav tako Janez vabi na kislo mleko in sir, in sicer na skrivnostno pot pod Košuto: dve uri hoje do razglednega raja na Korošici. Na Korošici, s soncem obsijani planini za grebenom Košute, se za vsakogar kaj najde, prečudovit je tudi razgled.
Pri DnevnikuTina Jereb poroča, da je obisk Kredarice v teh dneh precej drugačen kot sicer. Pogled na Triglav in sosednje vrhove kazi delovišče ob najvišje ležeči planinski koči v državi: Triglavski dom je obdan z gradbenim materialom, delovnimi stroji in odpadom starega pohištva, ekipa pod okriljem Planinskega društva Ljubljana Matica pa se ob tem trudi, da gostje čim manj občutijo vplive bližnje gradnje.
V Nedeljcu Meta Černoga piše, kot, da nebi bil že zelo pretiran naval turistov na gorskih območjih, da številni tuji mediji in turistične organizacije, kot je Evropska potovalna komisija (ETC), ugotavljajo, da ekstremne temperature, suše in požari v naravi, ki so posledica podnebnih sprememb, odvračajo turiste od klasičnih »sonce in morje« destinacij. V iskanju prijetnejših temperatur se turisti vse pogosteje odločajo za oddih v gorah, kjer so temperature za vsakih 1000 metrov nadmorske višine nižje za približno 6,5 stopinj Celzija. Poleg hladnejšega zraka gore ponujajo tudi številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa, kot so pohodništvo, kolesarjenje in raziskovanje narave, kar predstavlja privlačno alternativo ležanju na prenatrpanih in vročih plažah.
Milan Š. na straneh občine Bovec sporoča, da so s pomočjo Občine Bovec, ki je podprla projekt pobudnika The Human Safety Net Slovenija in izdala dovoljenje za postavitev, so prejšnji teden v sklopu praznovanja državnega praznika nad Bovško dolino »Na Telerju« v uporabo predali novo KLOPCO LJUBEZNI. Gre za izvedbo projekta v dobrodelnem duhu, klopca pa predstavlja simbol povezovanja, topline, skupnosti in srčnih trenutkov.
Pri Primorskem dnevniku Petra Ciglic piše o neverjetno visokem porabljanju denarja za štiri kolesarska vozlišča. Nakateri se pač znajdejo tudi v časih, ko so ribe na suhem. S kolesom čezmejno od Gorenjske do Sesljana. Projekt CycleProMotion, katerega vodilni partner je RRA Severne Primorske, hoče povezati in promovirati že obstoječo kolesarsko infrastrukturo vzdolž slovensko-italijanske meje. Čezmejni projekt, ki je vreden nekaj več kot 1.300.000 evrov, bo v znamenju kolesarstva povezal severno Primorsko, Gorenjsko in Furlanijo – Julijsko krajino, in sicer s promocijo že obstoječe kolesarske ponudbe. V sklopu projekta pa bodo tudi izboljšali in poenotili dostop do informacij, ki bodo na voljo v več jezikih, ter uredili štiri pametne kolesarske postaje. Te bodo prava »mobilnostna vozlišča« za kolesarje, kjer bodo na voljo razne storitve in vse potrebne informacije. Nameravajo jih uresničiti v Kranjski Gori, v Kobaridu na Livku, Šempetru pri Gorici in v bližini Sesljana.
Poročajo tudi (kot vsi), da dober mesec po začetku prenove podnebnega observatorija na Kredarici starega prizidka ni več, kot so sporočili iz Agencije RS za okolje (Arso). Na Kredarici so namreč konec maja s položitvijo temeljnega kamna slovesno obeležili začetek prenove podnebnega observatorija. V prvi fazi so sledila rušitvena dela, v naslednji fazi pa bo izvajalec začel opravljati betonska gradbena dela.
Pod goro Monte Cuarnan pri Guminu pa so gorski reševalci priskočili na pomoč 40-letnemu finskemu jadralnemu padalcu, ki je med tekmovanjem v jadralnem padalstvu izgubil nadzor nad jadralnim padalom. Incident se je zgodil malo po vzletu, moški je bil prisiljen uporabiti zasilno padalo, s katerim pa je pristal v krošnji drevesa, štiri metre nad tlemi. Na kraj nesreče je priletel helikopter gorske reševalne službe, do ponesrečenca so se z vitlom spustili trije gorski reševalci in moškega nepoškodovanega varno spustili na tla. Intervencija se je srečno končala okoli 17. ure.
Na RTVv Turah avanturah Mateja Rolih Maglica, da so s 300 kilometri kolesarskih poti povezali Alpe in Kvarner. Kolesarska pot je razdeljena v šest etap, primernih za različno pripravljene ljubitelje kolesarjenja. Alpsko-mediteranska kolesarska pot poteka od Pušje vasi v Italiji prek Primorske do Opatije na Hrvaškem. Obiskovalcem ponuja pristen stik z naravo, spoznavanje zgodovine čezmejnega območja in okušanje lokalnih gastronomskih dobrot.
Na 24ur poročajo, da naš nekdanji alpski smučar Jure Košir po končani profesionalni karieri ostaja rekreativni športnik. 53-letnik, ki z javnostjo le redko deli utrinke zasebnega življenja, je svoje sledilce na družbenem omrežju presenetil z objavo skupne fotografije s sinom, s katerim sta se odpravila v gore (na Brano), ob doseženem vrhu pa skupaj tudi pozirala.
V Savinjskih novicah LB o pohodu po različnih trasah, prilagojenih zmožnostim posameznikov. Na državni praznik je bilo praznično tudi na Menini, kjer je potekal že tradicionalni Dan Menine. Tega sicer organizira Planinsko društvo Gornji Grad, Društvo upokojencev Bočna pa je njihov stalni sodelavec. Upokojenci so se organizirali kot pohodniki na več trasah, odvisno od zmožnosti posameznikov, ki so se prijavili. Pri šoli v Bočni jih je pričakal avtobus in jih odpeljal proti domu na Menini. Pohodniki so se proti vrhu odpravili tudi iz smeri Slopi ob 7. uri zjutraj. Ostali pa so se lahko nekaj časa peljali, potem pa pešačili od »druge lese«, mimo Jespe na Vivodnik in od tam do doma na Menini. Nekateri so se pridružili tudi s svojim prevozom in so peš premagali krajše odseke poti do meninske postojanke. Udeležencev je bilo okoli 40.
BR pa o tem, da je zaprtje bencinske črpalke velik udarec za obmejno podeželsko občino. Družba Petrol je 23. junija zaprla bencinsko črpalko v Solčavi. Glavi razlog naj bi bile zaostrene poslovne razmere, ki jih je povzročila nova uredba o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov, zato so bili primorani izvesti več ukrepov optimizacije poslovanja. Eden od teh je zaprtje prodajnih mest, ki v danih okoliščinah ne omogočajo ekonomsko vzdržnega poslovanja. Dodali so še, da gre za začasen ukrep, ki ga bodo v prihodnje presojali in prilagajali glede na regulatorne ukrepe. Na Občini Solčava so nam povedali, da se aktivno zavzemajo, da bi se bencinska črpalka v Solčavi čim prej ponovno odprla, saj si podeželska občina, katere razvoj temelji na turizmu, kmetijstvu in gozdarstvu, ne more privoščiti, da bi bili občani in obiskovalci oddaljeni več kot 22 kilometrov od najbližjega prodajnega mesta z gorivom. V času zaprtja je uporabnikom sicer na voljo prodajno mesto Ljubno ob Savinji, pa tudi Žerjav (pri Črni na Koroškem), Zgornje Jezersko ali Železna Kapla (Avstrija).
Marija Šukalo pa piše, da so Ob 80-letnici rešitve pilota slovesno odkrili spominsko ploščo. Na Čreti pri cerkvi svete Matere Božje so slovesno odkrili spominsko ploščo, posvečeno 80-letnici rešitve južnoafriškega pilota Henrika Oswalda Meyerja Odendalla. Prireditev sta organizirala vranska krajevna organizacija Združenja borcev za vrednote NOB Spodnje Savinjske doline in Društvo letalcev Zgornje Savinjske doline.
V Gorenjskem Glasu Jelena Justin povabi na privlačne špice. Sass Rigais (3025 m) – Gorski masiv Odle / Geisler se nahaja med dolinama Val di Funes / Funes in Val Gardena, v osrčju naravnega parka Puez-Odle. Eden najlepših masivov v Dolomitih.
Alenka Brun piše, da je območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kranj v sodelovanju z Občino Jezersko minulo soboto pri spominskem znamenju na nekdanji Postaji mejne milice Jezersko na Jezerskem vrhu organiziralo tradicionalno prireditev v spomin na dogodke osamosvojitvene vojne. Prisotne je najprej nagovoril župan Občine Jezersko Andrej Karničar, ki se je navezal na nekaj sto let oddaljeno preteklost, ko sta tu stali dve kmetiji, in nadaljeval pripoved o Jezerskem vrhu, ki ima pri Jezerjanih posebno mesto. Omenil je nekatere pomembne prelomnice v zgodovini, objekte, življenje na tem območju do danes. Slavnostni govornik, ki je bil obenem tudi organizator in moderator prireditve, je bil predsednik kranjskega veteranskega združenja Miro Štular. Podrobno je predstavil dogodke na Jezerskem vrhu pred 34 leti in se zahvalil vsem aktivnim udeležencem osamosvojitvene vojne. Na koncu prireditve je Štular županu Karničarju izročil tudi posebno zahvalo za podporo in sodelovanje med združenjem in občino z željo, da bi se sodelovanje ohranilo.
Če ostanemo še malo pri Drejcu Karničarju s katerim je Suzana P. Kovačič opravila intervju, lahko ugotovimo, da je bilo letos trideset let od slovenskega alpinističnega podviga na Anapurno. Brata Davo in Andrej (Drejc) Karničar sta 29. aprila 1995 kot prva Slovenca osvojila vrh Anapurne in s tem sklenila slovensko serijo vzponov na vseh 14 osemtisočakov. Istega dne sta kot prva na svetu opravila tudi neprekinjen smučarski spust z vrha Anapurne po francoski smeri, kar je bil mejnik v zgodovini svetovnega alpinizma in ekstremnega smučanja. Več o odpravi pa v pogovoru z Andrejem Karničarjem.
Odpravo na himalajsko Anapurno je vodil Tone Škarja, postavili pa ste mejnik v zgodovini svetovnega alpinizma in ekstremnega smučanja.
Anapurna je bil zadnji s strani Slovencev še neosvojen osemtisočak, do naše odprave je bilo že pet neuspelih odprav. Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS je objavila razpis z namenom, da zbere najboljše slovenske alpiniste, ki bi osvajanje vseh 14 osemtisočakov zaključili na ta način. Bili smo kot neka reprezentanca, v odpravo sta bila izbrana do takrat najuspešnejši slovenski Himalajec Viki Grošelj in Hrvat Stipe Božić, dva najboljša tedanja alpinista, Tomaž Humar in Janko Oprešnik, ter midva z Davom s hkratno željo, da bi opravila tudi prvi smučarski spust s kateregakoli osemtisočaka za Slovenijo. Te tri naveze smo bile izbrane sredi leta 1994 in smo imele približno leto dni časa za priprave na odpravo.
Sta imela za Davom veliko skupnih odprav?
Ne, to je bila moja druga odprava, dve leti prej sem bil na Šišapangmi, Davo pa istega leta na K2. Anapurna je bila najina prva in edina skupna odprava v Himalajo, kajti po Anapurni nisem več hodil tja.
Kako je delovala bratska naveza?
Zelo dobro. Ob 30-letnici odprave sem se odzval povabilu IT-jevcev in jim pripravil predavanje o tem dosežku in sem vzel v roke svoj dnevnik. Dragoceni spomini, v dnevniku sem posebej poudaril, kako se mi zdi dobro, da sva z Davom skupaj v odpravi. Leta 1993 smo bili na Šišapangmi s prijatelji (Matej Krajnc, Iztok Tomazin, Urban Golob in jaz); majhna odprava, dobro smo se razumeli, ampak ob sebi nisem imel ‘ta domačega’. Kako je bilo z Davom drugače, ko si skupaj z nekom, ki ga zelo dobro poznaš in je del tvoje družine. Kar se tega tiče, je bilo zame zelo bogato. Davo, ki je imel tudi več izkušenj, pa v svojem dnevniku opisuje, da je kot osem let starejši brat čutil neko odgovornost do mlajšega. Res je bila lepa bratska izkušnja.
Ampak pogoji za vzpon in za spust so bili zahtevni. Nevarnost plazov, močnega vetra, nizke temperature.
Anapurna je najnevarnejša gora, razmerje med osvojenimi pristopi na vrh in med žrtvami – že več kot 50 jih je – je daleč najslabše. Midva sva bila kot 83. in 84. na vrhu, čeprav je bil to prvi osemtisočak leta 1950, ki so ga osvojili Francozi. Gora ima veliko objektivnih nevarnosti, serake, razpoke, zaradi teh dveh stvari je tako nevarna. Poleg znanja, izkušenj, pripravljenosti, tega, na kar lahko sam vplivaš, moraš imeti kar precej sreče. Stalno se nekaj ruši in tudi mi smo imeli nekaj neprijetnih dogodivščin in smo jo še dobro odnesli. Ogromno stvari se mora poklopiti, da lahko odprava uspe.
Koliko dni sta potrebovala za osvojitev vrha?
To je bila klasična himalajska odprava, kar pomeni, da smo postavili bazni tabor na višini 4300 metrov in potem postavljali še višinske tabore, kamor smo znosili vso opremo – fiksne vrvi, šotore, spalne vreče, hrano … Na ta način smo se aklimatizirali in opremljali pot proti vrhu oziroma pot za sestop. Z Davom sva v petih dnevih v tretjem poskusu prišla iz baze na vrh in še istega dne z vrha smučala do baznega tabora.
Kaj je bilo najzahtevnejše, največji izziv?
Zame je bil to drugi dan, ko smo morali sicer počivati zaradi slabega vremena in sem se počutil zelo slabo. V bistvu je bila sreča, da smo bili primorani v počitek, ker če bi bilo tisti dan treba iti naprej, ne vem, ali bi fizično to zmogel. Drugače je pa odprava lepo potekala, ni bilo nekih dramatičnih preizkušenj. Tudi tehnično plezanje ni bilo tako ekstremno zahtevno, če si predstavljamo, da je bilo treba še smučati. Sploh zadnji dan, ko sva še smučala, je sijalo sonce in z bratom sva imela tudi to srečo.
Koliko časa sta potrebovala za smučanje?
Sedem ur s postanki vred. Ob desetih zvečer sva se začela pripravljati, opolnoči smo začeli plezati skupaj z Mehičanom Carlosom Carsoliom, ki se nama je pridružil in ki je bil šele četrti Zemljan, ki je stopil na vseh 14 osemtisočakov. Opolnoči smo začeli hoditi, ob devetih dopoldne smo bili na vrhu Anapurne, nekje okrog štirih popoldne sva prismučala do baznega tabora. Zaradi nadmorske višine nisva vedela, kako nama bodo šli prvi zavoji, ali glava spremlja ali ne, ali je kontrola nad smučmi, kar je bilo ključno. Prvih 300 metrov je bilo tehnično najzahtevnejših: zelo strm in izpostavljen teren in ni smelo priti do napake. Zgornji srednji del je bil lep, relativno položen, sledilo je tisoč metrov zelo strmega smučanja, kjer sva se morala dvakrat po deset metrov tudi spustiti ob vrvi čez navpične ledene skoke. Struktura snega se je zelo spreminjala na vseh 3700 metrih višinske razlike. Zgoraj je bilo dosti trdo, a ne ledeno, kar je bilo ključno. Nižje je bilo, bolj je bil sneg mehek in južen. Ves čas pa so bile razmere v redu za smučanje.
Dnevnik, ki ste ga omenili … Ali ga držite bolj zase ali si ga želite kdaj javno objaviti?
Prav mika me, da bi ga enkrat v starejših letih objavil kot knjigo ali v kakšni drugi obliki. Še sam sem presenečen, kako sem razmišljal kot 25-letni fant. Zdi se mi, da je odprava en zelo posvečen čas. Resda sem bil samo na dveh, treh odpravah, ampak to je pravi blagoslov za nekoga, ki mu to nekaj pomeni. Čisto se lahko posvetiš samo eni dejavnosti, da boš priplezal na neko goro. Vse ostale težave, skrbi, obveznosti pustiš ob strani. Tudi razumem po eni strani Dava oz. vse tiste, ki himalajizem živijo celo življenje, ker je v svojem bistvu tako lep in posvečen čas cilju, premisleku o samem sebi, ki ga nimaš nikjer drugje. Izjemna izkušnja za mladega človeka je bilo videti drugo kulturo, druge ljudi, ki so ravno tako zadovoljni, srečni. Absolutno tudi dosežek, ampak sama izkušnja čisto drugega okolja mi je za življenje dala ogromno. Če si samo v svojem lastnem okolju, ko so ti vse stvari samoumevne, nimajo zadosti neke vrednosti.
Ujeli ste zadnji vlak klasičnega himalajizma. So se stvari do danes res tako spremenile?
Zadnji vlak bolj vidim v tem smislu, da nacionalnih odprav, ki bi potekale na klasičen himalajski stil, ni več. Zdaj tudi v Himalaji plezajo na alpski način, se pravi veliko bolj čisto, ampak gre za bistveno bolj individualne akcije posameznikov, ki se ne podrejajo neki skupinski dinamiki pristopa. Danes ni niti bolje niti ni slabše, ampak drugače. Nepredstavljivo mi je, kaj današnji alpinisti himalajci vse zmorejo.
Če se ozrete nazaj s časovne distance, kaj bi sklenili?
Kot mlad fant sem bil seveda motiviran v tem športnem vidiku. Plezati vse težje smeri, smučati težke smeri … zato, da sem si dokazal, da zmorem kdaj preseči samega sebe. Pri dvajsetih si nisem mislil, da bom sploh kdaj v Himalaji in da bi lahko kaj takega dosegel. Tako da sem, kar se tega tiče, čisto potolažen, po drugi strani pa sem zaradi ozeblin, ker sem izgubil vse prste na desni nogi in tri na levi nogi, zelo občutljiv in tudi čisto fizično bi bila velika verjetnost, da če bi spet pomrznil, bi izgubil še pol stopala. Sprašujejo me, ali mi je žal. Niti slučajno, take življenjske izkušnje ne bi izpustil, in to, da sem brez prstov, mi v življenju ne predstavlja minusa. Zelo me je nagovoril citat Mauricea Herzoga, ki je bil uspešen leta 1950 na Anapurni in bil kasneje tudi minister za šport v Franciji, ko je napisal, da so v življenju še druge Anapurne. So še drugi cilji, ki izpolnjujejo naše življenje. Tudi jaz sem jih našel – v hribih skozi GRS in doma, predvsem na naši turistični Šenkovi domačiji, kjer sva z ženo začela pred dobrimi desetimi leti graditi to zgodbo in jo pripeljala v uspešno turistično ponudbo.
