Je že (skrajni) čas za razbremenitev lokalnega prebivalstva?
Prazniki so pred vrati. Zvončki in reklame vabijo na dogodke – zapravljanje. Z njimi prihaja množica turistov, ki je izpraznila mesta in bo napolnila planine, gore ter vasi. Za turistično gospodarstvo je to vdih kisika, a za (pod)gorske prebivalce pogosto vdih smoga, hrupa in gneče. Novoletni turizem je postal paradoks: prinaša denar, a hkrati jemlje prostor, mir in čistočo.
Kot opozarja Marco Albino Ferrari, italijanski sistem turistične takse (zakon iz leta 2011) obljublja, da bodo sredstva namenjena vzdrževanju kulturnih in okoljskih dobrin. Toda v praksi se denar pogosto porablja za promocijo novih turistov, kar pomeni, da obdavčeni turisti financirajo prihod še več turistov. Kraji se spreminjajo v komercialne izdelke, prebivalci pa ostajajo brez nadomestil za nevšečnosti: čakalne vrste, naraščajoče cene, onesnaženje, odvzem javnih prostorov.
V Sloveniji je še slabše. Turistična taksa je urejena z Zakonom o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1). Občine lahko same določijo višino takse (do 2,50 € na noč), zbrani denar pa gre v občinske proračune. Namembnost je široka: financiranje turistične infrastrukture, dogodkov, promocije kraja. A podobno kot v Italiji se sredstva redko vračajo v obliki ugodnosti za prebivalce.
Namesto da bi bili domačini oproščeni plačila za odpadke ali deležni popustov na javni prevoz, se denar pogosto porablja za privabljanje novih obiskovalcev. Tako se breme turizma – smeti, promet, hrup – preliva na lokalno skupnost.
Paradoks trajnostne retorike
Ob državnih cestah (prav) v teh časih (zaradi varčevanja) hitijo z umikanjem smetnjakov, turističnih klopc in mizic, kar pomeni, da se osnovne storitve za turiste prelagajo na ramena prebivalcev, ki od turizma nimajo drugega kot breme in (še več) smeti (sedaj jih odmetavajo vsepovsod direktno skozi avtomobilska okna). Trajnostna retorika se v praksi spreminja v netrajnostne učinke: večja gneča, več odpadkov, več stroškov.
Kaj bi pomenila pravična poraba takse?
Oprostitev ali znižanje davka na odpadke za prebivalce turističnih občin?
Subvencioniran javni prevoz za domačine?
Vlaganje v čistočo, mir in kakovost življenja, ne le v promocijo?
Kdaj bodo turistični dobičkarji (prisiljeni) pravično delili preveč na lahko dobljen denar?
…
Zaključek
Novoletni turizem, bo-žičnica je lahko darilo, če se sredstva porabljajo za skupno dobro. Če pa se denar iz taks in državnih podpor uporablja zgolj za privabljanje novih množic, postane turizem breme. Italijanski in slovenski primer kažeta, da je čas za premik: od promocije k zaščiti prebivalcev in narave.
PN
