Prvenstveni vzpon: Mason Gardener, Jacob Kuchler, Reon Morrison, Henry Booker, Tim Pringle, marec 2026
Na Mt. Chaos v Novi Zelandiji je nastala nova, izjemno kakovostna večraztežajna smer, ki že ob prvih opisih buri domišljijo lokalne (in mednarodne) plezalske skupnosti. Butterfly Effect je rezultat triletnega procesa, treh ločenih vzponov in skupno šestih dni intenzivnega dela na terenu. Ekipa petih plezalcev je marca 2026 dokončala linijo, ki poteka po enem najboljših odsekov alpskega skrilavca v državi.
Prva ideja se je prišla marca 2025, ko sta Mason Gardener in Jacob Kuchler med vzponom na Gods of Chaos opazila izjemen steber pod seboj — mogočen, logičen in vabilo k raziskovanju. Mesec pozneje sta Gardener in Liam Pyott opravila prvi ogled ter uspela preplezati spodnje tri raztežaje do velikega dimnika, pri čemer sta se skozi 1–2 m široko streho prebila z bat hooki in majhnimi frendi. Nadaljevanje je preprečil dež.
Januarja 2026 sta se Gardener in Kuchler vrnila, tokrat z mladim Reonom Morrisonom. V dveh dneh so smer potegnili skoraj do mesta, kjer se teren položi — le še 15 metrov jih je ločilo od prehoda v lažji svet.
Gardener je v desetem raztežaju naletel na povsem gladko glavo stene, kjer je moral zabiti svedrovec, a z omejenim številom svedrovcev ni mogel nadaljevati. Naveza se je umaknila, z jasnim spoznanjem, da bo treba linijo v zgornjem delu nekoliko prilagoditi.
V tretjem poskusu se je ekipi pridružila okrepitev: Henry Booker in Tim Pringle.
Medtem ko sta Gardener in Morrison hitela popravljat linijo in opremljat zgornje raztežaje, so se ostali lotili prostega vzpona čez streho. Henry Booker je na onsight poskusu gladko preplezal ključni del in skromno pripomnil: »Ja, ni tako slabo.« S tem je smer dobila popolnoma prosto različico.
Sedmi raztežaj, ki ga je v januarju opremil Kuchler, je eden vrhuncev smeri: tehnično zahtevno ploščo na ledeniško spolirani skali je Gardener v marcu uspel preplezati prosto.
Brez »bat hookov«, brez trikov — samo čista, precizna plezarija. Ekipa ga opisuje kot »raztežaj, zaradi katerega se splača priti sem.«
V zgornjem delu je Gardener vodil še en izjemen raztežaj: 5‑metrski razteženi odseki, oprimki, ki se nagibajo v napačno smer, in popolna izpostavljenost.
Na vrh raztežaja je prišel ob mraku, Morrison pa je v temi preplezal še zadnje, bolj razbito terensko poplezavanje do vrha stebra.
Od tam je sledil 50‑metrski prehod brez vrvi do majhnega potoka in improviziranega bivaka za pet oseb.
Butterfly Effect je rezultat predanosti, sodelovanja in vztrajnosti. Ekipa poudarja, da je skala na tej liniji najboljša alpska skala v Novi Zelandiji — tako dobra, da »te skoraj prepriča, da plezaš po granitu«.
Gre za smer, ki združuje: tehnično zahtevne plošče, previs z zgodbo, izpostavljeno glavo stene, in izjemno estetiko linije.
Vse kaže, da bo Butterfly Effect hitro našla svoje mesto med najbolj cenjenimi modernimi smermi Mt. Chaosa.
Mount Chaos – »hrib«, ki je v resnici prava alpska gora
Čeprav uradna klasifikacija Mount Chaos vodi kot hill (hrib), gre v resnici za izrazito alpski vrh v Humboldtovem pogorju na Južnem otoku Nove Zelandije. Z višino 1995 m in strmimi stenami nad dolino Beans Burn je to eden najbolj zanimivih, a hkrati najmanj obiskanih vrhov v območju Mount Aspiring National Park.
V dokumentu je zapisano: »Mount Chaos is a prominent peak in the Humboldt Mountains… rising to an elevation of 1,995 metres… classified as a hill in official records.«
Ta uradna oznaka je bolj administrativna posebnost kot realen opis terena.
V Novi Zelandiji klasifikacija vrhov ni odvisna od: tehnične zahtevnosti, reliefa, izpostavljenosti, ali alpinistične zgodovine, temveč predvsem od lokalnih kartografskih kriterijev in zgodovinskih zapisov. Zato se včasih zgodi, da izrazito alpski vrhovi dobijo oznako hill, čeprav so po vseh drugih merilih gore.
Mount Chaos je tipičen primer: ima strme stene, glacialno izoblikovane grebene, težko dostopne doline, in več kot 600‑metrske stene na vzhodni strani.
V dokumentu je to lepo opisano: »Geographically, Mount Chaos exemplifies the rugged alpine terrain of the Humboldt Range, characterized by schist rock formations, glacial approaches, and a long, narrow summit ridge.«
Dostop je dolg in zahteven, običajno iz Beans Burn ali Rees Valley. Povprečen pristop traja 5–5,5 ur do bivakov nad gozdno mejo. »Access… involves a multi-hour hike along the river, through stream beds, and up slabby terrain to bivouac sites above the bushline.«
Vrh ima ozko, izpostavljeno grebensko prečenje z značilno obliko.
Gora je zgrajena iz Haastovega skrilavca, ki tvori značilne plošče, razpoke in strehe — idealno za tehnično plezanje. Oblikovali so jo: dvigovanje ob alpskem prelomu, ledeniška erozija, in intenzivno preperevanje. »Erosional sculpting by Pleistocene glaciers played a crucial role in refining Mount Chaos’s rugged form.«
Podnebje je tipično za zahodne Alpe Nove Zelandije: mokro, vetrovno, s hitrimi vremenskimi spremembami.
Mount Chaos je postal prizorišče nekaterih najzanimivejših sodobnih vzponov v Novi Zelandiji:
Chaos Theory (830 m, 17 raztežajev, 19/A2 R), Gods of Chaos (650 m, 12 raztežajev, 20),
številne nove linije v vzhodni steni, ki ponuja »some of the highest quality alpine schist in New Zealand.«
Vzhodna stena je visoka več kot 600 m in ponuja izjemno kakovostno skalo, kar je redkost v tej regiji.
