Nočni klic iz jezera

SOČAsnik, št. 2/2015

Rojak iz vasi ob Soči je vsako leto v času počitnic obiskal svojo rodno domačijo. Bratu je pomagal pri spravilu sena v senožetih, z družino pa užival na izletih po planinah in hribih.

To so bila leta, ko planinske steze še niso bile polne nedeljskih pohodnikov in planincev, saj domačini niso imeli ne časa ne navade laziti po gorah, tujim obiskovalcem gora pa oblasti niso bile najbolj naklonjene.

Noč nad Jezerom v Lužnici

Po končanih delih v senožetih se je ob napovedanem sončnem vremenu možakar odločil popeljati družino z najstniškima otrokoma na Krn. Že pred sončnim vzhodom so vsak s svojim nahrbtnikom krenili po ozki strmi stezi proti planinam na Mrzlem vrhu. Že zgodaj so prispeli na planino Lapač, kjer je mama, medtem ko je bilo ognjišče v stanu prosto, pripravila kosilo. Po obedu se je očetu zdelo dovolj časa za nadaljevanje poti proti Slemenu in dalje preko Lužnice na Krn. To pa ni bilo ravno v veselje otrok. Samo oče je imel dovolj moči za celodnevni vzpon, ostali so godrnjaje hodili za njim po stezi, poraščeni z dolgo travo in koprivami, proti dolini pod Rdečim robom. Med popoldansko hojo niso srečali planincev, ampak le domačina, ki je pasel živino in je hitel domov po opravkih, da bi se lahko še pred jutrom vrnil na planino.
Pozno popoldne so prispeli do jezera v Lužnici, kjer je oče ugotovil, da so prehodili dovolj in je najbolje odnehati, preden pade noč. Na mali vzpetini nad jezerom si je družina v mehki travi pod nizko previsno steno pripravila bivak na prostem. Z lesom, ki je ležal razmetan po na pol zasutem okopu, so zakurili ogenj. Starša sta že v dolini načrtovala, da bodo ob ugodnem vremenu prespali na prostem ali v kaverni, zato sta poleg toplih oblačil na nahrbtnik navezala vsak svojo odejo in lahko nepremočljivo gumirano plahto. Oče je nabral nekaj zelišč, iz katerih so skuhali čaj, da je z marmelado namazan kruh lažje polzel po grlu. Kmalu je na goro legla noč, ki jo je osvetljeval le medel lunin sij. Mali ogenj med kamnitim ognjiščem je počasi ugašal, ko so zadovoljni gorniki po živahnem klepetu utrujeni legli in stisnjeni drug k drugemu zaspali.

Speči duhovi vojakov

Skoraj istočasno so se iz doline po svojih poteh odpravili trije mladi prijatelji, ki so prosti čas počitnic in dopusta lahko izkoristili za pohode v gore, saj doma niso imeli ne živine ne polja. Dobro razpoloženi, polni energije in zadovoljni z vremenom, ki jim je bilo naklonjeno, so prispeli na planino Sleme, kjer je pasel živino stric enega od neustrašne trojice. Dogovorili so se, da bodo popoldne preživeli na planini in pot nadaljevali zgodaj zjutraj ob svetlobi lune. Odločili so se pričakati sončni vzhod visoko v gori, če jim ne bi uspel pravočasen vzpon na sam vrh. Komaj so po poslušanju pripovedi starega pastirja legli v seno na hlevu, jih je že prebudilo čudno zvonjenje. Mlekar je z udarjanjem po železni cevi prebujal pastirje k jutranji molži in paši. Mladi pohodniki so se osvežili v bližnjem koritu, ki je služilo za napajanje živine ter se tipaje s polnimi nahrbtniki odpravili po ozki stezi pod Maslenikom proti Lužnici. Oči so se jim kmalu privadile teme, ki jo je osvetljevala lunina svetloba. Lahkotnega koraka so se vzpenjali v noč in se klepetaje spominjali pripovedi o vojni ter življenju v preteklosti, ki so jih poslušali zvečer ob ognju. Čas jim je hitro mineval. Luna se je že umaknila z neba, ko so prispeli na sedlo nad jezerom v Lužnici. Kot da bi se bali prebuditi speče duhove vojakov, ki so svoja mlada življenja izgubili nad malim jezercem, je eden izmed trojice polglasno razmišljal o posledicah prve vojne in ostalinah, ki so vsepovprek, pomešane z ostanki okostij vojakov ter mul, ležale razmetane v nezasutih jaških in ob poteh, ki so vodile proti vrhu mogočnega Krna. Ob pogledu v kotlino, kjer so bolj slutili kot videli temno gladino jezera, o katerem so v dolini pripovedovali pretirane zgodbe o desetinah vojakov, ki so našli svoje zadnje počivališče v njegovi globini, so postali še bolj zgovorni, da bi pregnali nelagodje, ki ga je prinesla družba namišljenih duhov padlih vojakov.

»Aiuta mi, mamma mia«

Bližajoči glasovi mladih planincev so v nočni tišini najprej prebudili očeta, kmalu pa tudi ostale člane družine. Kot da bi vedel, kaj se pohodnikom mota po glavah, se je v resnem možaku prebudila otroška nagajivost, lahko bi rekli kar nedolžna zlobnost. Šepetaje je začel govoriti. V varnem zavetju so le slutili trojico, ki je prihajala po stezi, speljani po grušču nad globeljo na drugi strani jezera. Rahel jutranji vetrič je razpihal pepel večernega ognja in v zrak dvignil ščepec iskric. Oče je k ustom dvignil obe roki in kakor v trobljo komaj slišno izpustil obupan glas: »Aiuta mi, mamma mia.« Koraki in glasovi so za hip utihnili. Mladeniči, ki so vsak zase pomislili, da je bil glas v skalovju le namišljen, so molče nadaljevali pot. Komaj so napravili nekaj korakov, se je iz globine jezera zaslišal že razločnejši klic. Obstali so in šepetaje ugotavljali, da so vsi trije slišali obupan krik vojaka, ki je prihajal iz globine jezera. Tolažili so se, da so mogoče le v zmoti. Eden izmed njih je celo trdil, da je nad jezerom videl nekakšno iskrenje. Odločneje so nadaljevali pot po kamenju, ki se je vse bolj izmikalo ne več gotovim stopinjam. Med tem pa se je v prebujajoče jutro iz globeli zaslišal že razločen, zamolkel glas: »Aiuta mi, aiuta mamma mia!«
Smeha obeh otrok in očeta, mama je namreč le jezno gledala, mladi pohodniki niso več slišali. V grušču so težki čevlji zakopali kot kopita splašenih konj. Trojica se je brez sape še pred sončnim vzhodom povzpela do varnega Gomiščkovega zavetišča na Krnu, kjer so se prvi planinci, ki so noč prespali v koči, že pripravljali, da se povzpnejo na vrh, občudovati vstajenje novega dne.

Pavel Četrtič – PaČ

Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/socasnik-2_2015.pdf

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja