Slovenske novice, 24. julij 2021
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
Mitja Kilar je s svojo izjemno generacijo povojnih alpinistov povzročil pravi ideološki spor. Država je hotela kolektivizem, a oni se niso uklonili.
Morda manj znan, a med alpinisti zelo spoštovan je Mitja Kilar, Ljubljančan, ki bo 26. junija praznoval okroglih 90 let. Čeprav je njegovo plezalsko obdobje trajalo le 18 let, od 1947. do 1965., je v tem času premagal toliko najzahtevnejših izzivov, da velja za pionirja slovenskega povojnega alpinizma. Njegova generacija si je prva upala naskočiti najtežje smeri, ki so jih v naših stenah med obema vojnama v glavnem preplezali tujci, meje slovenskega alpinizma pa so premikali z drznimi in vedno težjimi prvenstvenimi vzponi.
Moteči elementi
Vendar pa na njihove dosežke takratna oblast ni gledala z odobravanjem. Alpinisti namreč nikakor niso sodili v ideološki koncept komunistične Jugoslavije. V tistih časih je bila namreč individualnost nezaželena, državo je preveval duh kolektivizma po vzoru StalinoveSovjetske zveze. Država je spodbujala množično planinstvo, v katero alpinisti nikakor niso spadali, pravzaprav so bili v prvih povojnih letih bolj kot ne moteči elementi. Med starejšo in mlajšo generacijo se je takrat razvnel oster ideološki spor, saj je prva pod vplivom oblasti slednji očitala ekstremizem, pubertetniško nezrelost in celo psihopatske lastnosti. Vendar se mladi niso uklonili in so še z večjo strastjo osvajali domače stene.
»Res je, v tistem času so nas alpiniste imeli za ekstremiste. Oblast si je želela bolj široko zastavljene ljudske dejavnosti in mi nismo spadali v to. Kar sami smo morali orati ledino, nobene spodbude nismo dobili. Pravzaprav to takrat sploh ni bil hec! Nihče nam ni z ničimer pomagal, nismo imeli nobenih tečajev ali šol, denarja za opremo pa sploh ne. Bili smo samorastniki. Kline nam je naredil kovač v Trnovem, vrvi pa so bile tako slabe, da so se takoj strgale, kot bi bile iz slame,« pripoveduje upokojeni gradbeni inženir, ki je bil zaposlen pri Gradisu.
Zaustavil ga je previs
A kako je v takšnem nespodbudnem okolju sploh zašel v stene? »Obiskoval sem klasično gimnazijo v Ljubljani. Moj sošolec je bil Daniel Škrlj, ki se je že preizkusil v plezanju. Zvabil nas je na Turnc (plezališče pod Šmarno goro), nam pokazal, kako to gre, in postalo mi je všeč. Z Igorjem Levstkom sva se resno lotila plezanja, je pa zato moj študij trajal nekoliko dlje,« se smeje ob spominih na svoje začetke.
Pri rednem treningu na Turncu sta z Igorjem prišla do točke, ko se ni več nikamor premaknilo. »Zaustavilo se nama je pri enem od previsov. Nisva vedela, kako bi ga splezala, niti nisva vedela, ali se to sploh da. Potem se je pojavil Sandi Blažina, alpinist iz Trsta, in splezal tisti previs. Prišel je tudi Rado Kočevar in ga tudi splezal. Sandi nama je nato dal nekaj opreme in z Igorjem sva se vzela v roke. Začela sva divje trenirati in se učiti prave plezalne tehnike. Ko je padel tisti previs na Turncu, sva ugotovila, da zmoreva, in od takrat naprej nama je šlo zelo dobro,« pripoveduje.
O odpravah v tujino se njegovi generaciji še ni niti sanjalo. »Že če smo hoteli iti na avstrijsko Štajersko, v gorovje Gesause, smo imeli probleme, saj si moral biti takrat politično povsem neoporečen, da so te sploh spustili čez mejo. Mi alpinisti sicer o politiki nismo nikoli razmišljali, a marsikaj smo morali požreti, če smo hoteli plezati. Spomnim se, kako smo šli prek Planinske zveze Slovenije (PZS) plezat v Chamonix, sam itak nisi mogel iti. Na meji je prišel nekdo v sivi halji in Levstka strogo gledal v oči ter mu premetal vso prtljago. Celo ročaj od kovčka je razdrl in gledal, če je kaj v njem. Še danes se sprašujem, zakaj so mu to storili in ali so ga mogoče nadzorovali,« se spominja svinčenih časov po vojni.
Alpinistična biblija
Konec ideološkega spora je prišel okoli leta 1954, ko so Kilar, Kočevar in Levstek napisali prvi povojni alpinistični vodnik v slovenskem jeziku – V naših gorah. V njem je PZS, ki je knjigo izdala, mladi generaciji alpinistov priznala pomembne zasluge v zgodovini alpinizma.
Mitja Kilar pa se spominja tudi, kako je bil njihov vodnik priljubljen in je postal prava alpinistična biblija: »V tistem času nisi mogel pogledati v knjigo ali v računalnik, ampak si se moral nekako dokopati do podatkov o vsaki smeri. Pri tem je bil najbolj iznajdljiv in studiozen Rado Kočevar. O mnogih smereh se sploh ni govorilo, recimo o Ašenbrenerjevi, saj so jo splezali nemški plezalci, ki so obveljali za naciste. Zato tudi teh smeri dolgo ni uspelo nikomur ponoviti. Prav on se je tega lotil in izbrskal vse podatke.
Legendarne smeri Mitja Kilar je od leta 1947 do 1965 opravil najzahtevnejše vzpone tistega časa. Med njegovimi novimi – prvenstvenimi – so tako še danes najbolj priljubljene smeri, kot sta DKV in smer Kilar-Levstek v Velikem Draškem vrhu, in ena od najtežjih smeri pri nas – Zajeda v Travniku. Opravil je prvo ponovitev znamenite smeri Steber Dedca, ki je bila velika prelomnica v slovenskem povojnem alpinizmu, saj je bila to prva smer z oceno VI +, kar pomeni, da je šla že čez mejo takrat mogočega. Splezal je tudi drugo ponovitev prav tako znamenite Ašenbrenerjeve smeri v Travniku, ki je spadala med najzahtevnejše v celotnih Alpah.
Knjiga je postala zelo priljubljena in je hitro pošla. Zdaj jo imajo le redki. Vlasta Kopača so prosili, če jo lahko podari za v muzej, pa so jo od tam ukradli. Ja, ne zgodi se vsakemu, da je njegova knjiga tako priljubljena,« Mitja Kilar v vedrem duhu sklene pogovor.
Tina Horvat
