Primorski dnevnik, 26. julij 1989
Toliko prestanega strahu, precej odrgnin in nekaj poškodb, ki pa se bodo zacelile prej, kot bo obledel spomin na dogodek, ki bi se bil lahko končal s tragedijo. Tako bi lahko strnili obračun sončne poletne nedelje, ki sta jo dva prisrčna tržaška slovenska mladeniča preživela v osrčju Julijcev, v severni steni Velike Mojstrovke.
Bila sta to vpeta privrženca plezanja, sošolca in prijatelja Erik Švab iz Milj in Peter Regent s Proseka. V prvih julijskih dneh sta se oddahnila po opravljeni maturi na znanstvenem liceju in začela načrtovati kako izkoristiti te najdaljše počitnice v svoji šolski “karieri”. Iz njunih programov seveda ni moglo izostati plezanje, saj sta oba kljub komaj 19 letom precej izkušena alpinista.
Preteklo nedeljo sta se našla okrog 6. ure in se z Erikovim avtomobilom odpravila na Vršič.
»Vreme je bilo odlično, sončno,« nam je včeraj pripovedoval Peter. »Avto sva sva pustila na Vršiču in se peš odpravila do pristopa v steno Velike Mojstrovke; smer, ki sva jo nameravala preplezati, je dolga okrog 600 metrov in je nekaj več kot 5. težavnostne stopnje. Ko nama je manjkalo kakih 80 metrov do vrha (bilo je okrog 16. ure) je začelo deževati. Bila sva navezana z dvojno vrvjo, Erik je bil kake štiri metre pred menoj, jaz pa sem ga varoval na dveh klinih. Ko je prečkal, mu je spolzki in na tistem delu tudi krušeči se steni spodrsnilo. Jaz sem ga blokiral na klinu, vendar se je skalni oprimek, v katerega je bil klin zabit, odtrgal. Oba je vrglo iz stene, a sam sem bil privezan še z enim klinom, tako da sem lahko zadržal tudi Erika. Obvisel je 25 do 30 metrov pod menoj in ga nisem mogel videti. Začel sem ga klicati, dokler mi ni odgovoril, nato pa mu je postalo slabo in je utihnil.«
Bralec si lahko predstavlja trenutke, dolge kot ure, ki sta jih preživljala fanta.
»Z veliko težavo sem se potegnil navzgor,« je nadaljeval Peter svoje pripovedovanje, »ker sem imel roko vso krvavo od odrgnin, ki so mi jih povzročile vrvi. Erika sem zavezal za klin, pritrdil še dva druga in splezal k njemu. Videl sem, da je živ, čeprav je bil krvav po obrazu, rokah in kolenu… Prvi trenutek nisva vedela, kaj narediti, kako priti do vrha. Erik si je namreč zlomil desni gleženj. Odločila sva se, da se po dvojni vrvi raje spustiva navzdol, čeprav je bila pot neprimerno daljša. Najprej sva naredila dvakrat po 50 metrov, na tretjem delu poti pa nama je vrv ušla v zajedo. Tako sva izgubila kaki dve uri, da sva jo potegnila ven, saj sem na primer sam lahko uporabljal le eno roko. Potem sva naredila še sto metrov in sva bila komaj sredi stene, ko se je že stemnilo. V steni sva našla poldrugi meter široko luknjo s snegom in odločila sva se, da tam prebijeva noč. Najini klici na pomoč namreč niso nič zalegli, saj jih je utišalo žuborenje potoka pod nama. Voda nama je skoraj pošla in pomagala sva si s snegom, bilo je mrzlo in Erik se je vso noč tresel, ker je najbrž imel vročino.
Tako sva prebila do petih zjutraj, potem pa sva se počasi odpravila naprej proti dolini. Klinov nisva imela več, tako da sva z največjo težavo prišla do lažjega kosa stene, od tam pa skoraj po vseh štirih do vznožja. Ura je bila že krepko čez osem, ko sva prišla do konca.«
Peter tukaj iz skromnosti ne pove, da je onemoglega in ranjenega prijatelja praktično prinesel v dolino. Tam ga je pustil in tekel v Tamar, v kočo, od koder so potem poklicali reševalce. Po Erika je že čez pol ure prišel helikopter letalske enote milice z Brnika, ki ga je prepeljal v jeseniško bolnišnico, Petra pa so odpeljali na postajo milice v Kranjsko goro, kjer so mu tudi nudili prvo pomoč v bližnji ambulanti. Povedal nam je, da so bili vsi izredno prijazni, sam pa je pohitel nazaj na Vršič po avtomobil in nato hitro na Jesenice k prijatelju. V bolnišnici so mu povedali, da bi morali Eriku operirati gleženj, vendar se je ta raje odločil za vrnitev domov, seveda z mavcem na nogi. V ponedeljek zvečer sta bila že v Trstu, pri presenečenih starših, ki niso ničesar slutili.
Erik se bo moral sedaj dodobra pozdraviti, prijateljska vez s Petrom pa bo odslej zagotovo še bolj trdna…
