Janez Benkovič
S Pubijem sva na ledeniku Argentiere. Nekje pod nama je Chamonix s svojimi trgovinami, s svojimi ljudmi. Od tam sva prišla popoldne. Dva mlada Francoza sta naju s spačkom pripeljala do vasice Argentiere. Zamudila sva zadnjo gondolo za Grand Montet in zadovoljiti sva se morala z vožnjo do Lognana. Naprej greva peš, toda hitro, hitro, tako da sva že v dobri uri na ledeniku.
In zdaj sva ob vznožju velikih sten, ki kot venec zapirajo dolino ledenika Argentiere. Tam zadaj je Triolet in Les Courtes so kakor beli zid. Nad nama pa je ledena stena Les Droites. Velika in strma je in kar pritiska na naju.
Na ploščati skali si kuhava. Voda je pri roki, tanek led se dela na potočku sredi ledenika, sonce pa zahaja tam daleč na obzorju in barva gore rdeče. Prameni so se potegnili nad gorskimi očaki in dosegli steno tik nad nama. Rdeče zažare ozebniki, sivi granitni bloki naenkrat dobe kovinski sij in sneg sredi stene se pordeči kakor kri. Mislim na jutri, na tisti trenutek, ki bo kmalu postal resnica. Spomnim se lanskega poskusa v Les Courtes, ko nas je izpod stene odgnala nevihta. Povešenih glav smo sestopili v dolino. Spomnim se večerov pod Rzenikom, ki me vedno spomni na to steno, ki jo bova jutri preplezala. Pubi fotografira, poskuša ujeti na fimski trak ugašajoči dan. Miren je, kot vedno in le včasih pogleda tja proti steni. Zavijeva se v puh in poskušava zaspati. Na balvanu je kar udobno, le misel na strmi led malo moti. Kljub temu zaspim pod milim nebom v francoskih gorah, pod zvezdami, ki so ravno tako kovinsko blede kot povsod na svetu.
Ura je dve in počasi se spraviva iz toplega puha, natakneva si čevlje in priveževa dereze. Ob treh sva pod steno. Pred nama sta dva mlada Francoza, ki pa zaman poskušata vstopiti v vpadnici smeri. Midva se pomakneva za raztežaj na desno, kjer je vstop v smer mogoč. Za nama prideta potem tudi Francoza. Pri skalni pregradi, kjer je treba levo, sva. Strmo je in bolijo me noge. Led je dober, pravzaprav je to trd sneg, zelo dober za plezanje. Cepin in kladivo nemo udarjata po pobočjih gore in drobci, ki frčijo
v obraz, v oči in za vrat, mrzlo zaskelijo, nato pa se izgubijo nekam daleč v temo pod nama. Žarek baterije pa že tipa naprej, vedno le naprej.
Prosto gremo po ledišču sredi stene. Strmina je okrog 40 stopinj, zato nimamo težav. Francoza nekoliko zaostaneta. Midva pa uživava v lahkotnem plezanju v lažjem svetu, kot sva to vajena iz naših Kamniških planin.
Prehod v zgornji skalni del je strm. Začneva varovati, medtem pa se je neopazno prižgal dan. Pubijeva čelna baterija počasi dogoreva In raztežaj višje ugasne kot plamenček v vetru. V tem najtežjem delu stene sva naletela na slabe razmere. Na skalah je požled in ledena skorja, ki odstopa od podlage. Detajli so strmi do 75 stopinj, tako da se z veseljem zagrizeva v led, ki je v teh raztežajih res dober.
Dan je lep in skoraj brez vetra. Po lažji strmini prideva na vrh. Noge so utrujene. Duškava. Ura je šele pol treh.
S škrbine v grebenu se takoj spustiva na drugo stran. Okrog 500 m spusta po ozebniku stori, da sva oba trda od mraza. Naprej sestopava prek ledeniških razpok vse do koče Couvercle pod ogromnim skalnatim blokom. Ogledujeva si Grandes Jorasses, toda verne se slabša in najine noge so novi čevlji vse preveč ožulili, zato pogled ni tisti, ko bi lahko iz njega razbral željo: »Saj še prideva!«
Prespiva na prostem pod velikanskim blokom za bivakom Couvercle. Skozi odprtino ob strani je pogled odprt na gore. Studenček žubori zraven naju in zato ne morem zaspati. Kadim pipo, v mislih pa si naslikam dan, ki sva ga preživela. Barve te slike so tople; nežne so kakor sanje, mlade kakor midva sama in silne kot stene okoli naju. Pod glavo imam zvito vrv in v mislih utonem v dni, ko še nisem vedel za tisti občutek, ki ga doživiš ob drsenju vrvi skozi prste; ko začutiš njen trepet, kadar se tovariš bori s težkimi mesti, in sunkovitih potegov zmage. Takrat še nisem slišal udarcev kladiva v skali, niti nisem videl mladih, drznih fantov v belih stenah naših gora. Živel sem drugače, danes pa vem, da je bilo v bistvu to isto. Bil sem tedaj preprost pastir na Mali planini. Zmeraj sem počitnice preživel v gorah pri starem očetu. In danes se s hvaležnostjo spominjam starega moža, ki mi je odprl pot v gore. Pri njem sem prvič občutil lepoto sončnega zahoda. Veter, ki je prihajal z jutrom novega dne, sem vzljubil.
Skupaj smo odkrivali stene, zame nov svet vertikal, učili so me ravnati z vrvjo in drugih veščin, vse zato, da bi bil v teh vertikalah varen, da bi nekoč postal dober alpinist in bi pomagal tudi drugim, mladim.
Ob večerih v bajti me je stari oče priklepal nase in na svet, v katerem je preživel vse svoje življenje, na gore. Gledal sem te gore in srčno sem želel, da bi jih nekoč tudi spoznal. Vleklo me je gor na te naše vrhove, o katerih mi je toliko pravil stari oče. Počasi sem spoznaval prijatelje, ki so bili prav tako zaljubljeni v gore. Spet se zavem današnjega dne. S Pubijem sva v eni od velikih alpskih sten zmagala. V taki zmagi ne gre za točke, gre za doživetje, za osrečujoči občutek gibanja v novem svetu, za stisk prijateljeve roke in za nasmeh na samem vrhu. Dan je in midva molče vsak zase hodiva prek ledenika Mer de Glace. Pri tem ogledujeva okoliške vrhove. Zaveva se, da odhajava, gore nad Chamonixom pa bodo ostale. Z nama pa bo šel le spomin na sonce, na čudovite strme odstavke v S steni Les Droites in na ponovno potrjeno prijateljstvo.
Čeprav so noge nekam težke, si ne morem kaj, da ne bi pogledoval po vrhovih. Tam je Dru, pa Verte in tam je Grand Charmoz, na njegovem vrhu smo spali lani: »Brr, kako je bilo mraz!« Ledenik je poln ljudi, vodniki vodijo kliente in naveze hitijo pod stene, midva pa jih skoraj ne opaziva. Le mlada, črnooka Japonka, vsa drobna in lepa kot jasminov cvet, me predrami. Osuplo strmim za njo in ko se mi nasmehne, se mi zdi, da so moje noge lažje, gore nad mano pa so se mi zazdele domače.
S — stena Les Droites, smer Cornuau-Davaille, višina smeri je 1000 m, ocena V+, 75 st. Plezala: Janko Plevel in Janez Benkovič 5. avg. 1979, efektivnega plezanja 11 ur in pol.
